Režiser Boris Jurjaševič je Miro Furlan preko prijatelja prvič srečal pred več kot tridesetimi leti v Ljubljani in jo prosil, da je zaigrala v manjši vlogi v njegovem kratkem filmu Obisk. »Kljub njenemu takrat že zvezdniškemu statusu v jugoslovanski kinematografiji, je Mira pristala na sodelovanje,« se spominja.
Leto kasneje sta se srečala na filmskem festivalu v Pulju. »Ko sem jo gledal v filmu Za ljubezen so potrebni trije, me je prešinilo, da je prava igralka za moj film Ljubezni Blanke Kolak. Zdela se mi je kot ustvarjena za naslovno vlogo ženske, ki v povojnih časih doživlja brodolome v ljubezni, izhod pa najde v ukvarjanju z umetniško fotografijo.« Vlogo je z veseljem sprejela. »Bila je igralka, ki se je vedno odlično razumela s soigralci, predvsem pa jo je imela rada kamera. Kot režiser lahko rečem, da je bilo z njo užitek sodelovati na snemanju, pa tudi po njem, ob prijateljskih druženjih in zabavah,« pravi Boris. »Bila je nesporna zvezda jugoslovanske kinematografije tistega časa in naše generacije.«
Potem je prišlo do razpada Jugoslavije in Mira je zaradi ljubezni ostala v Beogradu, kasneje pa s partnerjem Goranom Gajićem odšla v ZDA. »Takrat sem za nekaj časa z njo izgubil stik, pa ga spet pridobil s pomočjo elektronske pošte, ko se je preselila v Kalifornijo, se poročila, dobila sina ter že v svojih zrelih letih naredila novo igralsko kariero v uspešnih televizijskih nadaljevankah Babilon 5 in Skrivnostni otok. Miro sem kasneje večkrat srečal na Brionih, kamor se je vrnila na povabilo Rada Šerbedžije, da sodeluje v predstavah gledališča Ulysses. Tako kot na filmskem platnu je imela magično prezenco tudi v gledališču. Mira je bila igralka 'par excellence' in nam je zapustila impozanten opus filmskih in gledaliških vlog. Žal mi je, da nama ni bilo dano sodelovati še v kakšnem filmu. Upal sem, da bo za to še čas, a je usoda hotela drugače. Miro, čudovito prijateljico, bom zelo pogrešal.«
