Kdo ima pri vas v družini zadnjo besedo?

Ni najlepše pri besedah to, da nobena beseda ni zadnja? Verjamem v dialog. Toda v družini vseeno vloge niso take kot pri debatnem omizju … So odnosi in odgovornosti. Poskušamo si prisluhniti v skupnih zadevah, po drugi strani pa mora vsak imeti čim več samostojnosti. Pri načelnih debatah, tam pa se v praksi včasih zelo glasno išče medgeneracijski dialog.

V oddaji Zadnja beseda ste večinoma same ženske. Kako je z žensko besedo (enakopravnostjo) danes?

Želja po utišanju ženskega mnenja je stara toliko kot naša zahodna civilizacija, že v Odiseji prvič zaslišimo: »Ah, utihni, to so moške reči.« Danes se ženska beseda sliši, institucije so naredile velike korake k izenačevanju. Toda ženska beseda se še zmeraj poskuša utišati s prijemi, ki temeljijo na smešenju, poniževanju in zasmehovanju načina, kako je nekaj povedano, ne zgolj tega, kaj je povedano. Še zmeraj so drugačni vatli. Se pa po drugi strani sprašujem, kaj je to ženska beseda – je dovolj, da prihaja iz ženskih ust? Ali pa »žensko besedo« določajo drugi atributi? Mislim, da nastopa čas za prijaznejše, sočutnejše, pa tudi bolj spodbudne besede. Ne glede na to, iz čigavih ust bodo prišle.

V eni od kolumn ste zapisali: »Na spletu se zapisuje, kot se govori, presoja pa se, kot če bi bilo vklesano v kamen.« V preteklem letu se je »internetna komunikacija« še bolj razbohotila in postala še močnejše orodje in orožje. Kako (nizk(otn)o) smo trenutno v tem oziru in kam to pelje?

Sprva me je osupnilo, kako zlahka, tudi brezsramno, ljudem popustijo zavore med mimogrede povedanim in zapisanim na družbenih omrežjih. Viralne objave, ki pogosto zasmehujejo, obsojajo ali celo grozijo, imajo lahko v resničnem življenju hude posledice in uničujejo človeška življenja. Tisto, kar je bilo včasih povedano v veter ali eter, danes ostaja zapisano na spletu. Nerodno izrečena izjava se tako na primer ponavlja v nedogled, iztrgana iz konteksta. Toda splet ne mara konteksta in argumentov, to je prostor enostavčnih rečenic, ki mobilizirajo in hujskajo. Spletni velikani se dobro zavedajo, kako močno in vplivno vlogo imajo.

valentina3
Adrian Pregelj
Že skoraj dve leti je Valentina tudi voditeljica pogovorne oddaje Zadnja beseda.

Bo literatura preživela to internetno dobo?

V najtemnejših trenutkih človek ne potrebuje samo kruha, vode in zraka, spodbudo in motivacijo najde v presežnem. Ko prebiramo pričevanje o trpljenju in preživetju v najbolj ekstremnih trenutkih, ki doletijo bodisi posameznika bodisi družbo, prej ali slej naletimo na umetnost, učenje in kulturo, ki vlečejo človeka naprej v težkih časih. In spoznavanje novih knjig je tudi v pandemiji zaželeno, tesni stik s knjigami je priporočen. Knjige nam v odgovorih na vprašanja ne podajajo le tistega podatka, ki ga iščemo, temveč tudi kontekst. »Nekoristnost« očitajo jeziku in knjigam pogosto takrat, ko v isti sapi zatrjujejo, kako naj bi bila prihodnost samo še v visoki tehnologiji in statistiki. Toda dokazano in podprto s številkami je, da so otroci, ki jim starši berejo, bistveno uspešnejši tudi na matematičnem in tehničnem področju, tehnično najnaprednejše družbe, recimo skandinavske, so družbe predanih bralcev z močnimi in razvitimi bralnimi navadami.

Lani smo veliko več kuhali doma. Mislite, da so se prehranske navade Slovencev kaj spremenile in da bo kaj od tega ostalo tudi še po vrnitvi v normalno?

Številni so zdaj prisiljeni vsak dan kuhati obroke za družino, kar lahko v te čudne dneve vnese določeno rutino in normalnost. Redkejši odhodi v trgovino nas prisilijo, da porabimo živila do konca, zmanjšamo odpadke, smotrno nabavljamo od bližnjih pridelovalcev. Hkrati pa naš  odnos do hrane prehaja iz ene skrajnosti v drugo; od nujnega zla do statusnega simbola. In nobena skrajnost ni dobra. Ni vseeno, od kod naša hrana prihaja, ni vseeno, kaj jemo. Po drugi strani pa nam hrana ne bo prinesla razsvetljenja. Največji prehranski izziv ni to, kako bi jedli še bolj popolno in vrhunsko, temveč kako nahraniti ves svet, kako zagotoviti prehransko varnost vseh 7,8 milijarde ljudi. Upam, da bomo znali pokazati posluh za prehranske stiske po svetu, ki nastajajo izključno zaradi političnih in vojnih razmer. 

Imate tri otroke. Kako se spopadate s šolo na daljavo?

To je izziv. Starši so imeli ves čas obilo pripomb na način in zahtevnost naših šol. Zdaj se je vse obrnilo na glavo. Morda pa je to tudi priložnost, da k šoli pristopimo nekoliko drugače; pač ne bo vse popolno, malo naj zdaj deluje tudi »enajsta šola«, to je tudi priložnost, da se šolarji vključijo v vsakdanje življenje, da vidijo, da imajo tudi starši obveznosti, delo, in se mora vsak malo prilagoditi. Upam, da bomo znali šolo ceniti, ko bo spet običajna in vsak dan. Šola na daljavo je sicer tudi medgeneracijski izziv, generacija X in boomerji se spoprijemajo z Z-jevci … soočanje pa poteka prek ekranov – in številni učitelji so tukaj pokazali veliko mero spretnosti in predanosti.

Kako bo to obdobje vplivalo (oziroma že vpliva) na otroke?

Slišim, da bo letošnja matura prilagojena, letošnji maturantje so normalno hodili v gimnazijo samo dve leti in pol … Morda bodo pa pridobili drugačne izkušnje, vsaka generacija je postavljena pred svoj stoletni izziv (vojne, krize …), ki jo zaznamuje, določa pogled na svet, prevrednoti vse vrednote in jo tudi oblikuje. Verjamem, da jih bo zdajšnja situacija oblikovala v sočutne ljudi, ki se bodo zavedali, da izobrazba ni samoumevna in da je pomembna solidarnost. Pred kratkim sem na TV Slovenija spremljala večerno serijo Spomini, ki jih je pripovedoval Milan Kreslin iz Beltincev in se je spominjal svojega otroštva, mladosti med drugo svetovno vojno, pripovedoval je tudi o šolanju v letih, ko je Prekmurje zajela vojna, o šolskem letu, ki se je začelo v enem jeziku, nadaljevalo pa v drugem čez pol leta. Ta generacija je žal v tistih letih pridobivala tudi drugačne lekcije, ki se niso odražale v šolskih ocenah.

valentina2
arhiv uredništva
Z Luko Novakom sta skupaj že več kot dvajset let, največkrat partnerja tudi poslovno. Trenutno na primer ustvarjata oddajo 50 knjig, ki so nas napisale.

Kakšni so odnosi v vaši družini v tem nenavadnem času?

Običajni: včasih medgeneracijsko napeti, včasih še bolj pristni. Že po fizikalnih zakonih se tam, kjer prihaja do številnih srečanj in trkov v prostoru, včasih tudi kaj zaiskri.

Kaj počnete med epidemijo? Ste se lotili česa novega?

Poskušam čim bolj normalno nadaljevati življenje, vzpostaviti rutino in preprosto živeti naprej. Najti v sebi vsak dan znova veselje in motivacijo. Smo pa z otroki v teh mesecih odigrali rekordno količino družabnih iger, naučila sem se, kako v activityju pokazati gol z glavo, kako z zvokom opisati besedo Prekmurje in da je kraljičin gambit eleganten samo v seriji na Netflixu, na domači šahovnici dobim kaj kmalu mat, pa da nimam nobenega talenta za frizerstvo, ne škarjami ne z barvami …

Verjetno se vam je lani vseeno zgodilo tudi kaj lepega? Kako si boste zapomnili 2020?

Leto je postavilo na preizkušnjo našo notranjo trdnost. Lahko smo se dodobra spoznali, ne samo bližnje, temveč tudi sami sebe. Z družino smo skupaj preživeli številne ure, ki jih sicer ne bi, vse tiste mračne novembrske dopoldneve in mrzla marčevska jutra. V izrednih razmerah izstopijo v ospredje najbolj prvinske vrednote in nam postavijo ogledalo. Hkrati pa imamo morda več časa, da vidimo in doživimo zgodbe, ki se raztezajo skozi desetletja ali bi ostale skrite: tako nekega tmurnega, oblačnega jutra v samotni hiški najmlajši sin ugotovi, da mu je zmanjkalo tinte v penkalu: »Mami, a imamo tu kakšne bombice?« Joj, mogoče … Iščem in v predalu pretežke mize, ki jo je desetletja nazaj spahnil vaški mizar, globoko na dnu najdem dve škatlici bombic znamke Aero. Še s ceno, zapisano v dinarjih. Moj oče Štefan si najbrž ni mislil, da bo prvo bombico iz teh škatlic, ki jih je kupil leta 1989 v soboški papirnici Dobra knjiga, uporabil njegov vnuk Viljem v povsem drugačnih časih.