intervju

Režiserka Sonja Prosenc: »Več kot pol stoletja so celovečerce pri nas snemali samo moški«

Marjana Vovk
20. 12. 2020, 20.40
Deli članek:

Režiserka Sonja Prosenc se nam je predstavila s celovečercema Drevo in Zgodovina ljubezni, filmoma, ki bolj kot z zgodbo nagovarjata s čustvi. Oba sta bila slovenska kandidata za tujejezičnega oskarja.

Michał Jędrzejowski/Ars Independent
Sonja Prosenc svoje filme gradi na zelo poetičnem pristopu in čustveni atmosferi. Cineuropa jo je že leta 2016 uvrstil med osem obetavnih evropskih režiserk.

Evropski sklad Eurimages, program Sveta Evrope, je pred kratkim izdal Zlati album, v katerem predstavlja izbor 50 evropskih režiserk iz obdobja zadnjih 20 let. Med režiserke, kot so Chantal Akerman, Susane Bier, Agnieszka Holland, Maren Ade ..., so izbrali tudi našo Sonjo Prosenc.

Triinštiridesetletna režiserka je študirala novinarstvo in kulturologijo, nato pa se je posvetila filmom. Izpopolnjevala se je na delavnicah v tujini, s svojima celovečercema pa je vzbudila veliko zanimanja tako domače kot tuje javnosti in filmske stroke ter prejela številne nagrade. Med drugim je Zgodovina ljubezni v Karlovih Varih prejela nagrado za izjemen umetniški dosežek in posebno omembo za najboljši film, s čimer je Sonja postala prva slovenska režiserka, nagrajena v glavnem tekmovalnem programu kakšnega od petih največjih mednarodnih festivalov.

Čestitke za uvrstitev v Zlati album. Kaj vam to pomeni?

Vsako tako priznanje je potrditev dela, ki si ga opravil. Je pa zelo pomembno, da Eurimages, to je sklad Sveta Evrope, ki nagrajuje mednarodne koprodukcije, posebno pozornost posveča tudi režiserkam, ki globalno ustvarijo komaj okoli 12 odstotkov filmov. Tovrstna priznanja mi pomenijo predvsem neko referenco, potrditev kredibilnosti pri potencialnih mednarodnih partnerjih za naslednje projekte.

Ste menda šele četrta slovenska režiserka z igranim celovečernim filmom?

Da, pri nas smo prvi film režiserke dobili šele v 21. stoletju. Več kot pol stoletja so filme pri nas snemali samo režiserji, leta 2002 pa je Maja Weiss posnela Varuha meje, kar je bilo prelomno. Kmalu za njo je prišla Hanna Slak in potem se je počasi začelo odpirati tudi ostalim režiserkam.

Se je na splošno status režiserk pri nas popravil?

Mislim, da imajo, odkar ima SFC poseben razpis za prvence, več dostopa do sredstev tudi režiserke. Zdi se mi, da se je zadnja leta, ko se o tej problematiki več pogovarjamo, začela spreminjati zavest o tem, da kar delajo režiserji, ni edino legitimno, da obstaja še veliko drugih, raznolikih pogledov, ki se jih morda tudi izplača pogledati in upoštevati.

Monoo
Sonjina Zgodovina ljubezni je čutna, poetična in vizualno razkošna zgodba o spopadanju s smrtjo ljubljene osebe.

Zakaj je manj režiserk kot režiserjev?

To je odraz položaja žensk v celotni družbi, na vseh področjih, to ne velja le za film. Po navadi imajo režiserke boljši dostop do filmskega ustvarjanja tam, kjer so potrebna sredstva za realizacijo manjša. Se pravi: do velikih projektov, na primer igranih celovečercev, imajo praviloma boljši dostop moški – to velja globalno. Obstajajo pa države, ki temu posvečajo posebno pozornost in so zelo proaktivne pri tem, na primer Švedska, njihov cilj je doseči enako zastopanost.

Zakaj imajo dostop do večjih projektov praviloma moški?

Zato ker se na tak način na splošno v družbi gleda na žensko – saj vemo, v kakšni družbi živimo. Ko sem se po zaključku faksa udeležila scenarističnega programa TorinoFilmLab, kjer na koncu avtorji predstavijo svoj projekt pred velikim občinstvom potencialnih mednarodnih financerjev, nam je eden od tutorjev rekel, da moramo režiserke pri predstavitvi projekta delovati veliko bolj samozavestno. Za ljudi, ki nas poslušajo, namreč ni samoumevno, da smo kot ženske zmožne pripeljati tako ogromen projekt, kot je celovečerec, do konca, kot to samoumevno velja za kolege režiserje.

Mislite, da bo slab odnos trenutnih vladajočih odločevalcev do slovenskega filma (in kulture na splošno) vplival tudi na gledalce, mnenje ljudi?

Na mnenje filmske publike po mojem delovanje politike ne bo vplivalo. V času koronakrize je SFC skupaj z Bazo slovenskega filma in v sodelovanju z nami avtorji ter producenti ustvaril lep projekt Vsi filmi doma. Ogled je bil zelo velik, več kot 110 tisoč ogledov je bilo, vsak ogled pa verjetno pomeni več ljudi – družino ali pare. Se pravi, da slovenski gledalci gledajo slovenske filme in serije. Samo spomnite se, kako gledana je bila serija Jezero, po knjigi Tadeja Goloba, ki sta jo režirala Klemen Dvornik in Matevž Luzar. Na slovenske gledalce torej ta zastoj v filmskem sektorju ne bo vplival, kjer pa že pomembno vpliva, so mednarodna sodelovanja. Vsi slovenski producenti delamo filme z mednarodnimi koprodukcijami, ker so sredstva, ki jih Slovenija namenja filmu, tako majhna, da potrebujemo sredstva iz tujine, in jih tudi zelo uspešno pridobivamo, saj je slovenski film v mednarodnem prostoru zelo cenjen. Ampak če je sodelovanje v naših projektih zaradi trenutnega stanja, ki je ustvarjeno s strani politike, videno kot tvegano, se bojimo, da se bodo koproducenti umikali.

Mediaspeed
Pri vseh svojih filmih Sonja sodeluje z Rokom Sečnom in Mitjo Ličnom – slednji je tudi njen partner zasebno.

Vplivalo je tudi že na to, da je bilo letos posnetih bore malo filmov.

Vprašanje je, koliko bo sploh slovenskih filmov z letnico 2020. To je zagotovo »izgubljeno« leto, kar zadeva film. Pa ne le eno, ker ustvarjanje celovečernega filma traja več let. Vse je ustavljeno, nekateri kolegi že mesece in mesece čakajo na zeleno luč za snemanje, veliko pa jih je tudi v eksistenčnih stiskah, ker že od lani niso bili plačani za opravljeno delo.

Kako daleč je vaš novi projekt, menda ste že napisali scenarij za črno komedijo?

Delovni naslov projekta je Odrešitev, smo v fazi financiranja, iskanja lokacij … Film že ima zagotovljena neka sredstva, na srečo tudi že nekaj začetnih sredstev iz Skandinavije. Upam, da se bodo stvari v naši državi čim prej normalizirale in se ga bo dalo dejansko tudi izpeljati v naslednjih letih.

Kako sicer preživljate koronakrizo?

Veliko časa sem posvetila pisanju, z Mitjo Ličnom, direktorjem fotografije, sva avgusta nekaj časa preživela na Norveškem, kjer smo z našimi norveškimi partnerji razvijali projekt naprej. To obdobje je bilo kar delovno, tako da se ne smem pritoževati, saj sem imela možnost kolikor toliko normalno živeti in še naprej opravljati svoje delo, v katerem uživam. Si predstavljam, da je marsikomu veliko težje, in vem, da so se ljudje znašli v res groznih situacijah.

Se mi zdi, da korona ponuja veliko snovi za filme, ker vsi doživljamo neka ekstremna čustva.

Zagotovo ste pravilno zaznali, da bo leto 2020 zaradi ekstremnih čustev in intenzivnosti na vseh področjih zelo plodno za nove zgodbe. Tudi za dokumentarne filme.

Če filmi odražajo ustvarjalca, ste torej vi čustvena, zahtevna, razmišljujoča, melanholična oseba?

Avtorski film gotovo na neki način odraža ustvarjalca, morda ne le čustva, ampak tudi njegov splošen pogled na svet. Nihče se v svojem avtorskem delu ne more čisto skriti.

Sem torej pravilno ugotovila, da ste zelo čustvena, zahtevna, melanholična oseba?

(smeh) Kaj pa vem, morda sem občasno vse našteto, a po drugi strani, če zdaj prihaja komična drama, pa kratki, z vesno nagrajeni film Raj, ki sva ga režirala skupaj z Mitjem in je čista komedija … Super se mi zdi, da lahko delam različne stvari. Dobro je, da imaš razpon, da se v ustvarjanju ne omejiš le na eno stvar.

Michał Jędrzejowski / Ars Independent
Naslednji Sonjin film bo črna komedija Odrešitev, »študija družine, ki preučuje čustveno prazno življenje modernih elit in to umešča v sodobne socialne težave«.

Ko omenjava Mitjo Lična on je vaš partner tudi zasebno. Je zato delo lažje ali morda bolj stresno?

Midva to doživljava kot veliko prednost in neke vrste privilegij. Predvsem nisva terminsko omejena, če se malo pošalim. Film nastaja leta, pri nama se lahko zelo neobremenjeno in počasi razvija, saj se lahko z njim pogovarjam o zgodbi, o scenariju in že zgodaj v procesu usklajujeva in gradiva vizualno zasnovo filma.

Niste le režiserka, ampak tudi scenarista, producentka in verjetno še kaj. Je to tudi prednost?

Soustanoviteljica produkcijske hiše sem čisto iz praktičnih razlogov. Kot producentka sodelujem z Rokom Sečnom, vse filme producirava skupaj, s tem da jaz v neki fazi, ko se začnejo priprave, vlogo producentke pustim ob strani in sem le še režiserka, celotno producentsko delo pa prevzame Rok. Tudi to delo me zanima, uživam v njem.

Kaj še dela vaša produkcijska hiša Monoo? Verjetno ne preživite samo od celovečercev?

Vsi delamo še kaj drugega, jaz sodelujem tudi z drugimi režiserji, jim pomagam pri njihovih filmih, predvsem pri grafičnem oblikovanju. Tu in tam z Monoo seveda naredimo kakšen komercialen projekt, a poskušamo biti osredotočeni na naše filme in manjšinske koprodukcije, ki jih delamo s partnerji iz drugih držav.

Kaj pa delate, da si odpočijete od filma?

Pred kratkim sva z Mitjem dobila mladega kužka, za zdaj to še ni počitek, je pa razvedrilo. (smeh) Drugače pa sva oba športnika, oba sva bila plavalca in sva se tudi spoznala kot trenerja plavanja. Šport je kar pomemben segment najinega življenja. Zdaj je vse zaprto, omejeni smo, tako da je tudi šport omejen na sprehode.