»Nikoli se mi ni nič zdelo težko, niti razmere, v katerih sem odraščal. Kajti ko nimaš primerjave, da je lahko lepše, boljše ali drugačno, se ti tvoje življenje zdi običajno. Ne glede na to, kaj se je dogajalo, sem vedno na vse gledal pozitivno in skušal potegniti najboljše,« svojo pripoved začne simpatični Žan Milosavljević, »princ Fužinc«.  

Težka otroška leta

»Odraščanje na Fužinah je bilo lepo. Ni bilo pomembno, od kod si, kaj imaš in kdo so tvoji starši. Zjutraj smo šli od doma, v košarico ponija dali pet litrov vode, jo vrgli v grmovje, nato pa se cele dneve igrali, na igrišču brcali žogo ali metali na koš. Velikokrat smo tudi balinali. Moj oče je v zakon pripeljal sina Dejana, z mamo pa so se jima rodili še trije otroci. Polbrat je 15 let starejši od mene, sestra Natalija tri leta, brat Nik leto in pol. Fino je imeti dva brata in sestro, saj družbe ni nikoli manjkalo. Precej bolj naporno pa je bilo za mamo Marjano, da nas je spravila do kruha. Oče je bil 'klasika', nikoli ga ni bilo doma, ni imel redne službe, veliko je hodil po lokalih, pil in kartal. Mama pa je garala v dveh službah, da nismo bili lačni. Ko je oče prišel domov, je bilo veliko prepirov, tudi nasilja. Mi smo bili samo priče. Bili smo premajhni, da bi se mu postavili po robu. Lepega dne ga ni bilo domov, čez čas so klicali iz bolnišnice, da ga je zadela kap. Mama, dobra duša, ga je vzela domov in skrbela zanj, dokler si ni opomogel. Nato je bilo spet vse po starem. Ker je imel oče sladkorno in se ni pazil ter jemal zdravil, ga je čez pol leta znova kap. Mama je imela mehko srce in je spet skrbela zanj, dokler ni okreval. Šele nato se je nekako zmogla ločiti in poskušati drugače zaživeti,« pove Žan, ki so ga v mladosti mučile različne zdravstvene težave. Pri treh letih je imel tako hudo astmo, da je osem mesecev preživel v bolnišnici. Mama je imela dela in skrbi čez glavo, saj se ji je vse rušilo, ne glede na to, kako se je trudila. 56 kvadratnih metrov veliko stanovanje je bilo natrpano z družinskimi člani. Ona pa sama za vse. Na srečo je imela dobre prijateljice, ki so ji v najtežjih trenutkih priskočile na pomoč. Medtem je očeta še tretjič zadela kap. Tokrat je bilo tako hudo, da je obležal in moral v dom za upokojence. Čez dve leti so jih poklicali, da je zelo slab, da so mu odrezali obe nogi in da verjetno ne bo preživel noči. Žal je bilo res tako in uspeli so se le še posloviti od njega.

»Težko življenje je pustilo posledice tudi pri mami. Vsa ta leta so jo pestile številne zdravstvene  težave. Prestala je kar 23 narkoz in operacij. Po očetovi smrti pa se ji je življenje le obrnilo na lepše in boljše: spoznala je krasnega človeka, preselila se je v Dravograd, tam sta najela hišo, imela vrt in zajce … Končno je bila srečna,« se spominja Žan in dodaja, da si je mama od nekdaj želela samo eno: da bi otroci končali šolo in bi jih spravila do kruha.

Družina gostilničarjev

»Najstarejši brat je šel prvi na gostinsko šolo. Tam se je dobro znašel in začel hitro pomagati doma. Sledili smo preostali otroci. Sam sem samostojen od 15. leta, saj nas mama sama ni zmogla toliko preživljati. Od nekdaj sem si želel delati in ji vračati za vse lepo in dobro, da nas je vzgojila. Delo v gostinstvu mi je bilo všeč, zato sem se tudi odločil za gostinsko šolo na Fužinah. Zgledoval sem se po obeh bratih in postal gostinski tehnik. Pa tudi težav z iskanjem službe nisem imel, saj ima Dejan že 16 let v najemu priljubljeno gostilno na Rožniku. Po koncu srednje šole sem se sicer vpisal na biotehnično fakulteto, vendar sem odnehal po prvem semestru in se zaposlil pri bratu. V svoji službi od prvega dne, zdaj že dvanajst let, zelo uživam. Poskusil sem tudi v kuhinji, si nabral nekaj izkušenj, a sem ugotovil, da zelo rad delam z ljudmi. Zato je zame idealna strežba, delo za točilnim pultom. Rad komuniciram, se šalim, ob koncih tedna pečem kostanj in ga ponujam sprehajalcem z vseh vetrov, ki radi zahajajo na Rožnik. Rad sem vsem na očeh, z vsemi ljudmi mi je lepo poklepetati,« pove Žan. Sestra Natalija in tretji brat Nik tudi delata v isti panogi. Nik vodi Gostilnico in pivnico Vič, sestra pa mu pomaga. Tako se na družinskih srečanjih vedno dobro je in pije, pa še tem za pogovor jim nikoli ne zmanjka. Bratje in sestra so složni, stojijo si ob strani in pomagajo, kadar jim je hudo. Preizkušenj jim zadnja leta ni manjkalo, saj so skoraj več hodili po pogrebih, kot imeli zabav za rojstne dni in praznike.

Brez bratov in sestre ne bi zdržal

»V dveh letih nam je umrlo kar šest sorodnikov: teta, stric, babica, dedek, še posebej hudo pa je bilo, ko je pred letom in pol umrla mama. Kot sem že omenil, je imela kopico zdravstvenih težav, med drugim tudi čezmerno težo, težave s ščitnico, zaradi katerih je enkrat preveč shujšala, se nato zredila … Ko je enkrat tako shujšala, je šla k zdravniku, in ta ji je ugotovil še velik tumor na pljučih. Zaradi njega je težko dihala. Operirali so jo, mesec dni je bila na onkološkem inštitutu, prestala je obsevanja, in ko se je končno bolje počutila, je hodila domov v Dravograd. Nekega dne nas je zdravnik poklical, naj pridemo na sestanek vsi štirje otroci. Slutil sem, da ne bo nič dobrega. Zdravnik je dejal, da je šibka, da ne bo dolgo živela. Zdržala je še nekaj mesecev, nato pa se je zgodilo: tistega dne sem šel po naključju spat z utišanim telefonom. Zjutraj sem opazil več kot 40 klicev bratov in sestre. Z enim se je zvečer še pogovarjala, povedala, da se dobro počuti, da je večerjala zelo dobro ribo. Nato sta s partnerjem gledala televizijo, postalo ji je slabo, šla je v kopalnico in bruhnila kri. Partner jo je mrtvo našel na tleh. Od hudega šoka je še njega zadela kap,« pripoveduje Žan.

Vse življenjske preizkušnje so ga dodobra utrdile. »Vsi smo jokali, a je treba živeti naprej. Ko mi je umrl oče, ni bilo niti približno tako hudo, kajti on ni bil oče v pravem pomenu besede. Pri mami pa je bilo drugače. Vedno nas je držala skupaj in se trudila, da smo nekaj naredili iz sebe. Ko sem bil majhen, smo si bili z bratoma in sestro velikokrat v laseh, zdaj pa se čedalje bolje razumemo, smo povezani. Ne predstavljam si, da bi moral skozi vse to sam. Ponosen sem na svoja brata in sestro, vsi imajo že otroke. Januarja bom že šestič stric,« se pohvali.

Težko dobljeni boj s kilogrami

Z mamo so ju poleg navezanosti žal povezovali tudi odvečni kilogrami. »Kljub temu da sem bil od nekdaj zelo aktiven, veliko zunaj na igrišču, sem se boril z odvečnimi kilogrami. Nabrali so se mi zaradi slabe hrane. Doma smo od nekdaj veliko jedli. In ker nismo imeli denarja za kakovostno hrano, smo jedli beli kruh, nanj namazali margarino in ga obložili še s salamo poli. Ker smo različno hodili domov, smo ves čas jedli to,« iskreno pove in hitro navrže, da je oče pekel »pite« oziroma bureke, mama je kuhala še razno drugo hrano in tako se je ves čas jedlo. Še posebej zvečer. Kilogrami pa so se kopičili. V najhujšem obdobju jih je imel kar 148. V najstniških letih si vsak fant želi punce, on je, žal, ni dobil. Najprej se je odvečne teže poskušal znebiti v posebnem programu v zavodu v Šentvidu pri Stični. To je bilo le delno uspešno. Tam so jim omejili hrano, vendar niso spremenili vzorcev, razlogov, zakaj toliko jedo in se kilogrami kopičijo. Pri 18 letih pa se je odločil za operacijo želodca. Nanjo sta šla tudi mama in brat. Pred tem so morali skozi zahtevno proceduro: pregledalo jih je kar sedem zdravnikov specialistov. Med posegom so mu naredili prevezo želodca. Navaditi se je moral jesti manj in hrano dodobra prežvečiti. Uspešno se je kontroliral nekaj let, nato pa je, tako kot veliko drugih bolnikov, spet začel jesti in se rediti.

»Ljudje mislijo, da greš na operacijo in boš shujšal. Vendar je rešitev v tem, da se začneš  gibati. Meni so se rezultati zares poznali, ko sem spoznal trenerja Jana Čampo. Dodobra je naštudiral moj primer in mi predpisal vaje, da sem si oblikoval telo, kakršno sem si želel,« ponosno pove Žan, ki mu ni bilo težko garati v fitnesu. Z rezultati je še danes zelo zadovoljen. Tisti, ki so ga spoznali šele zdaj, se jim niti ne sanja, kakšne hude težave je imel s kilogrami.

Kuhanje pred kamerami

Z Janom sta postala prijatelja. On je bil tudi tisti, ki ga je na enem od treningov spodbudil, naj se prijavi na Masterchef. Žan namreč ni gledal slovenske inačice oddaje, samo tuje. In glede na to, da je od nekdaj rad dobro jedel in kuhal, da je zelo komunikativen, mu ni težko nastopati in se pogovarjati z ljudmi, ga je Jan po enem od treningov prepričal, da je napisal prijavnico. Nekaj dni zatem je posnel še nekaj videoposnetkov in se v njih predstavil. Povabili so ga na pogovor in preizkušnjo, na njej se je še grdo urezal, a je bilo na koncu vse dobro. Vse drugo je zgodovina. Žan se je dobro znašel za štedilnikom in pred kamerami ter prišel do sladke zmage. Pri tem ga je ves čas podpirala izvoljenka Špela, s katero sta skupaj 15 mesecev in tudi že živita skupaj. Spoznala sta se že pred leti na Rožniku, kamor je prišla s prijateljico. Malo sta klepetala, dal ji je cimet, ker mu je povedala, da zelo rada peče. Takrat se ni nič zgodilo, vendar mu je bila simpatična. Na začetku lanskega poletja pa je imel Žan v Kopru dogodek, Špelina prijateljica je delala z njim. Malo sta klepetala, pa je Špeli, katere starši imajo prikolico v kampu v Ankaranu, poslal vabilo na pijačo. Prišla je, začela sta se pogovarjati, se drugi dan spet videla in tako postala par. »Sem zelo neposreden. Kadar mi je nekaj všeč, to tudi povem. Teh 15 mesecev z njo je najlepših v mojem življenju. Hitro sva se preselila skupaj in od prvega dne neznansko uživava. Končno sem našel sorodno dušo, ki me podpira, ima rada, si želi z mano uresničevati sanje,« je zadovoljen Žan.

Ambiciozni skupni načrti

Špela je bila ves šov diskretno v ozadju, a Žanu veliko pomeni njena podpora. Oba sta zelo družabna in se pogosto družita s prijatelji. Špela je dolga leta trenirala ritmično gimnastiko, in ko je nehala s treningi in tekmami, se ji je nabralo pet kilogramov. Zaradi Žanove zgodovine s čezmerno težo sta oba precej disciplinirana pri prehranjevanju. »Trudiva se ne jesti zvečer, pojeva eno porcijo za oba. Špela peče odlične sladice, ki se jim le težko uprem. A vem, da se jim moram, če nočem na stara pota. Zdaj se trudiva jesti zdravo: razen pršuta nič svinjskega mesa, zato pa toliko več kakovostnega govejega, ribe in svežo zelenjavo. Imam svoj tovornjak, v katerem pečem pice, in ob sobotah imava za nagrado picadan. Z bratom in Špelo pa delamo tudi pri novem skupnem projektu – zmago in prepoznavnost iz Masterchefa želim unovčiti tako, da bom ljudem ponudil zdrave malice. Kajti le tako bosta moje delo in trud dobila smisel,« optimistično zaključi Žan, ki si želi s Špelo zaživeti v večjem stanovanju ali hiši. Pogoj je velika terasa, kjer bo imel krušno peč za pripravo pic, ki jih tako obožuje. Najprej se bosta posvetila poslu, nato potovanjem in potem bosta na vrsti tudi poroka ter družina.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_02_Zarja_Jana_48
Zarja Jana
Revija Zarja Jana