Trenutno ste menda varuška in gospodinja?

V bistvu sem res. Kralj domačega stanovanja! (smeh) Oba otroka sta doma, ker so vrtci zaprti, Nina pa dela, tako da sem jaz z njima.

Ste nevoščljivi, da Nina dela, vi pa čuvate otroka?

Ne, zelo sem vesel, da sem doma, sploh ker sta otroka še tako majhna – ta čas je zelo dragocen. Druga zgodba pa je seveda skrb zaradi trenutne situacije, sploh glede na to, da sem na svobodi. Nina je zaposlena, ima vsaj neko vrsto varnosti, kot espejevca pa te zaposlujejo po projektih, teh pa trenutno ni. In tudi vprašanje, koliko časa bo trajal »popotresni sunek« epidemije, torej koliko časa gledališča ne bodo najemala zunanjih igralcev, ker bodo imela luknjo v proračunu.

Imate kakšen načrt B?

Za zdaj uživam doma, a počasi bom moral narediti kakšen načrt. V novem letu, ko bo kaj več jasno o prihodnosti, bom moral razmišljati, kako naprej. Morda na krilih prepoznavnosti ustvariti kakšno svojo glasbeno monopredstavo. Odvisno seveda od situacije. Sem pa tudi že razmišljal, da bo morda treba delati kaj čisto drugega.

Kaj na primer?

Ne vem, si ne predstavljam, da bi počel kaj drugega. A če bo treba, bo pač treba, se bomo znašli. Pripravljen sem poprijeti za karkoli. Navsezadnje smo v Sloveniji, tu ni zvezdništva. Pri nas ni tega, da bi nekaj posnel in bi bil preskrbljen do konca življenja – kot je lahko v tujini. Sploh svobodnjaki imamo med projekti luknje, nikoli ne veš, kdaj bo prišel naslednji, zato moraš razmišljati, da je to plačilo za pol leta, leto, lahko dve. Daljša ko je luknja, manjši je honorar, ki ga v tistem trenutku dobiš.

robert5
m24.si
Robertova resnična partnerica je Nina Rakovec, s katero sta starša Lejle in Oliverja.

Menda že osem mesecev niste stali na odru. Ga pogrešate?

Zelo! Zadnjič sem po televiziji gledal neki film, v katerem so bili Shakespearjevi verzi, in me je spomnil, zakaj imam tako rad gledališče. Verjetno sem eden redkih mladih igralcev, ki imajo radi tudi avtorje, ki pišejo v verzih ali rimah. Od vsega dela prej sem že malo pozabil, ko pa pride takšen premor, ko ti je nekaj odvzeto, se zaveš, kako imaš nekaj rad. Osem mesecev je kar doba … Po drugi strani pomislim na Nino, ko je bila na porodniškem dopustu, torej še dlje brez odra. A mene je strah, da ne bo samo osem mesecev – sploh ker je trenutno precej neverjetno, da se bo do konca leta kaj odprlo. Očitno bo to zame kar nenapovedana moška porodniška.

Po drugi strani lahko preživljate več časa z otrokoma. Moški imajo redko tak privilegij.

Pri nas ni podpore za to, morda se začenja šele prebujati. V Skandinaviji pa je že dolgo nekaj normalnega. Ko sem bil pred leti v Stockholmu, so bili sami »tatiji« z vozički zunaj. Švedi imajo tudi za moške tri mesece porodniškega dopusta, ki ga precej koristijo. Pri nas pa je vprašanje, koliko je očetovski dopust sploh izkoriščen, glede na to, kako negativno delodajalci in družba gledajo na to, da moški ostane doma. Tudi jaz imam izkušnjo, da so me čudno pogledali, ko sem pri Lejli zavrnil kak projekt, češ da ne morem toliko delati, ker imam otroka doma in nočem ničesar zamuditi. Izbral sem družino in od takrat sem označen kot družinski človek. Kar tudi sem, a zato ne bi smel biti kaznovan v profesionalnem življenju.

Lejla ima 3,5 leta in Oliver eno leto. Opažate kakšne razlike med njima?

Klasično razliko v spolu. Oliver vse dojema po fantovsko: loti se stvari z glavo skozi zid, ne razmišlja o posledicah, neustrašen je. Tudi Lejla je bila neustrašna, ampak zdaj je vse bolj previdna. Velikokrat se šalimo pri Lejli, da bo morda režiserka, ker tako rada komandira: kako naj se postavimo, kje bo kdo sedel …

robert2
m24.si
Robertova resnična partnerica je Nina Rakovec, s katero sta starša Lejle in Oliverja.

Opažate že kakšno umetniško nadarjenost? Pravijo, da se talent deduje, in vidva sta oba igralca.

Ne vem. Oba bi se temu rada malo izognila, ker to prinaša določene pritiske, sploh če je nekdo iz družine že uspešen v istem poklicu. Še zlasti v igralstvu, kjer so govorice toliko večje, če je nekdo z znanim staršem sprejet na akademijo ali dobi vlogo. V Sloveniji je takoj jasno, da je to zaradi starša. Napol v šali: ko je zadnjič Lejla rekla, da bo imela predstavo, sva se z Nino spogledala: »Ojoj, ne, da ne bo res!« V resnici ju bova popolnoma podpirala, za karkoli se bosta odločila, tudi če za igralstvo. To ne bi bila tako nelogična stvar, glede na to da že zdaj prideta kdaj na snemanje ali vajo v gledališče. Bomo videli, kaj bo nastalo iz teh dveh malih človečkov.

Težko je biti v senci nekoga. Vi Nininega dedka Poldeta Bibiča niste poznali?

Ne, žal ne. Veliko čustev se nabere v meni, ko Nina velikokrat reče, kako bi se kot Štajerec razumel z njim. Pa tudi Ninina mama pravi, kakšna škoda, da ga nisem imel priložnosti spoznati. Sem pa veliko slišal o njem. On je v slovenskem prostoru in igralskem poklicu dosegel praktično vse, kar se da. V Tržiču imajo vsako leto prireditev njemu v spomin in tam je »njegova« klopca, družinsko jo obiskujemo, zdaj tudi z otrokoma, tako da se spomini nanj ohranjajo.

V vaši družini pa ni drugih igralcev?

Ne, jaz sem začetnik.

V Najinih mostovih igrate zdravnika. Bi ta poklic lahko opravljali tudi v resnici?

Z veseljem, če bi imel toliko energije za ta študij, ki dolgo traja in zahteva veliko predanost. Zdravniški poklic mi je res všeč, zelo je razvejan in čudežen – pomoč ljudem je nekaj najlepšega, kar lahko počneš.

Menda ste se pred snemanjem zelo pozanimali o tem poklicu?

Da, predvsem o splošni praksi. Kot igralcu mi je pomembno, da se kar najbolj približam strokovnim stvarem, ki so prikazane v seriji, da so medicinski prizori čim bolj natančni.

robert4
Miro Majcen
S soigralcema iz Najinih mostov, Mašo Grošelj in Rokom Kunaverjem.

Se bojite, da bi vas kdaj zamenjali za resničnega zdravnika, tako kot se je to zgodilo Klemnu Janežiču iz Usodnega vina ali Gorskemu zdravniku Hansu Siglu?

Vidim, da naši gledalci res kdaj malo pomešajo like in igralce. Ko sem v Eni žlahtni štoriji igral kriminalista, me je nekdo vprašal, kako mi na kriminalistični policiji dovolijo, da igram tudi v seriji. Torej se to res dogaja. Sploh kolegi, ki igrajo negativne like, imajo s tem veliko izkušenj. Bomo videli. Morda bom lahko odprl nov s. p. (smeh) Jaz vedno razložim, da sem igralec, da serija ni resničnost in da sem v resnici čisto drugačen človek. Igralstvo je naš poklic in se zato poskušamo čim bolj približati liku, ki nam je bil zaupan.

Bi si želeli igrati kakšen zelo negativen lik, tako kot je na primer Robert Furlan, ki ga igra Rok Kunaver?

Joj, to je res negativna vloga. Ne morem se načuditi, kako daleč gre ta Robert. Ampak z veseljem bi ga igral, bi bil izziv. Vsak lahko v sebi najde kakšen negativen moment in bolje, da ga izživi na snemanju kot v osebnem življenju.

Kako vi izživite ta nagnjenja, če ne igrate negativca?

Pa saj se tudi pri Kristijanu najde ogromno prizorov, ko sprosti svoja čustva. Kot igralcu so mi takšni prizori zelo zanimivi in osvobajajoči, saj se ob tem tudi meni sprosti energija v telesu. Vsa čustva je treba nekako sprostiti, če se nabirajo v tebi, lahko to vodi v različne bolezni. Igralci na svoji poti srečamo toliko različnih značajev, jaz se pri vsakem sprašujem, zakaj nekaj naredi, zakaj tako čuti ... Ob tem se vedno vprašam, kako bi jaz ravnal v takšnem položaju. Na tej poti torej vedno srečaš sebe.

Vas je kdaj strah, kaj najdete v sebi?

Prav strah ne, so pa bili kakšni neprijetni trenutki. A bolj ko si v stiku sam s seboj, manj te je strah sebe, saj veš, kdo si.