»Pesem je za vse generacije, v spotu smo brez mask, ker ni narejena samo za zdaj, temveč tudi za pozneje, ko bo korona mimo. Najbližjih in prijateljev, s katerimi nazdravimo in se poveselimo v življenju, nam kljub trenutnim pritiskom ne more vzeti nihče!« pravi Vili, ki je v življenju prebrodil že marsikakšno hudo krizo, v nekem trenutku razmišljal celo o tem, da bi končal svoje življenje, pa vedno v pravem trenutku našel pot naprej. Vse pretekle izkušnje so ga naredile takšnega, kakršen je – poln energije, šaljiv in preprost, zato ga imamo radi.

Preteklosti se spominjate kot svoje največje učiteljice. Zakaj?

Kot otrok sem mislil, da je vse lepo, življenje sta samo kruh in potica, obstajajo le lepe stvari. Za slabe, sem si mislil, se bom pa obrnil na mamo. A mama je pred nekaj leti umrla in zdaj sem ostal sam s svojo življenjsko šolo, ki je bila zame težka kot fakulteta. Moje otroštvo je bilo kar preizkušnja in moram že biti precej močna oseba, da sem lahko vse prestal in ostal pozitiven. Vedno sem vedel, da se nekateri v težavah zatekajo v droge in alkohol, ne nazadnje sem z alkoholom imel izkušnjo doma, v družini. Moj oče je pil. Zato sem si rekel, da v življenju nikoli ne bom pil in užival drog. Teh res nisem nikoli, prav tako nisem nikoli kadil, popijem pa kakšno kapljico v dobri družbi, da se človek malo sprosti.

Sprostitev še kako prija v teh časih, kaj?

Mislim, da se še zavedamo ne, kaj je prinesla abstinenca odnosov med ljudmi. To še prihaja. Gotovo bodo travme, bojim se. Ne gre samo za to, da smo v izolaciji in se ne smemo družiti. Upam, da bomo čim bolje prišli skozi vse to. Zdržim veliko, toleriram veliko in ne poslušam medijev, ker me ne zanima preveč, pa kljub temu čutim, da sem že malo zagrenjen, negativen. Malo manj vidim svet okoli sebe, ker so nas tako »naštimali« – da moramo gledati samo nase, da bomo čim bolj zdravi, ne bomo preveč odpirali oči, rok in čustev.

Kako pa skrbite za zdravje?

Aktiven sem, pozitivno skušam gledati na življenje in se čim manj ukvarjati s tem, kar nam servirajo mediji. Vem, da je situacija težka, zelo nepredvidljiva, ne poznamo vsega, ampak jaz imam svoje življenje. Nad mano bedi moja partnerka Tamara. Vsakič, ko grem na nastop, pravi: »Vili, drži se nazaj, ne druži se preveč z ljudmi.« Ampak povejte mi, kako ne boš objel človeka, ki praznuje rojstni dan? Moraš ga objeti, tako smo se navadili. Če delam narobe, se opravičujem, nočem nikogar učiti krive vere, a pripadam generaciji, ki je navajena, da smo se ob srečanjih objeli, si stisnili roko in kaj dobrega zaželeli. Zdaj nas pa učijo, da tega ne sme biti več. Potem bom pa na žalost res umrl od korone ali kaj, ne vem.

Kako trenutno stanje vpliva na vašo glasbeno kariero?

Še vedno delam, nastopam, a daleč od tistega, kar bi potreboval. Hvaležen sem za vse, toda situacija je skrb vzbujajoča. Vem, da bodo rekli, kaj pa sedaj Resnik jamra, gotovo si je kaj prihranil. Seveda, ampak to traja že sedem, osem mesecev. Lahko je tistim v javnih službah, ki imajo reden dohodek. Ko človek živi malo drugače in pride taka situacija, kar naenkrat ni vse samo lepo. In če kot javna oseba v Sloveniji kaj rečeš, te pohodijo. Zanima me, koliko imajo tisti v javnih službah prihranjenega? Kolikor vem, v Sloveniji več kot tri četrt ljudi živi iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Neki majhen delež pa je bogatih, ki imajo veliko, njih to ne skrbi. Naj vsak pri sebi pomisli, kako bi mu bilo, če en mesec ne bi dobil plače. Eno je govoriti, kadar te življenje postavi pred preizkušnjo, je pa zelo drugače. In zelo težko. Ne obsojam nikogar, tudi glasbeniki smo vredni svojega denarja. Ne vem, morda se pa vrnem v stari poklic, na kakšno urgenco.

Bi še znali opravljati službo medicinskega brata?

Ne bi znal, gotovo bi potreboval dva meseca priprav, potem bi pa spet lahko brez problema delal. 

Pred kratkim ste posneli pesem Moja generacija. Kako gledate na svojo generacijo?

Ljudje so res pod pritiskom, nikoli še nismo bili v takem položaju. Slovenci so trenutno tako razdeljeni in drug proti drugemu, za povrh pa pridejo še korona in zakoni, ki so strašno nečloveški, in kaj lahko človek naredi drugega, kot gleda negativno. Jaz pravim: pustimo, lahko bi bilo še huje. Lahko bi nam umrl kdo od najbližjih. Vzemimo, kot da bo vsak čas bolje. 

Kako se soočate z življenjem po petdesetem letu?

Nekoč smo rekli, da so ljudje pri 40, 50 letih stari in dišijo po cipresah, zdaj se vlečem nazaj in pravim, da je življenje edina poštena stvar. Mogoče ni čisto pošteno, za tiste, ki zbolijo prej, ampak zase sem vesel, ker sem dovolj zdrav in pri močeh, da uživam v življenju. Sem že toliko star, da ni več hec, nimamo več 20, 25 let. Tega sem se začel zavedati. Pred nekaj meseci pa sem še izvedel, da bom konec leta postal dedek, takrat si pa rečeš, o madonca, to so pa že naslednje stopnice. Tu postane življenje čisto drugačno.

K sreči imate še dva majhna otroka, ki vas pomlajujeta ...

Zato sem pa to naredil (smeh). Ampak leta ne pomenijo nič, pomemben je odnos do ljudi, ki te obkrožajo.

Velikokrat ste se znašli na tleh, pa se vedno znova pobrali. Kdaj vam je bilo najteže?

Najhuje je bilo pred sedemnajstimi leti, ko sem se ločeval. Takrat se mi je zgodila najhujša osebna kriza. To je bil zame konec sveta. Nisem videl izhoda. V bistvu sem celo razmišljal o stvareh, za katere se danes sprašujem, ali je to sploh mogoče. Ja, ni mi bilo več do življenja in razmišljal sem, da bi ga končal. Strašno je bilo. Ločitev potegne za sabo še tisoč stvari. Saj imaš prijatelje, ki te skušajo potolažiti, vsi so pametni, vsi vse vejo kot jaz zdaj (smeh). Ampak krizo moraš pa prebroditi sam in je zelo huda. Meni se je zgodilo nepričakovano. Poleti smo bili še skupaj na dopustu, in ko smo se fotografirali, se spomnim, kako sem rekel: »Draga familija, a nam ni lepo? Meni je tako lepo, da si želim vedno ostati z vami. Samo vi boste odločali o tem, ali bomo ostali skupaj ali ne, ker jaz želim vedno ostati z vami.« Nekaj mesecev po tistem je šlo vse v franže. Ampak danes sem pa svoji nekdanji ženi hvaležen za to izkušnjo.  

Ste poiskali pomoč kakega strokovnjaka?

Mogoče bi bilo bolje in lažje, če bi to storil. Nisem razmišljal o nobeni pomoči, sam sem bil v tem. Je bilo prehudo, da bi se poglabljal in spet vse podoživljal. Najhuje je, ko si rečeš, ni jih več, ne bodo več ob tebi. Težko je opisati ta občutek, razmišljaš o najhujšem, in včasih pomislim, da sploh ni čudno, da se kdaj komu utrga. Preprosto takrat ne vidiš izhoda. Nikoli ne bom pozabil Prešerna. Kot otrok sem ga obsojal, češ, kakšen butelj je bil, da se je zapil zaradi tiste Primičeve Julije, saj ni bila edina ženska. Danes ga razumem, saj mu ni preostalo drugega. Jaz sem bil takrat na dobri poti, en večer sem že kar nekaj spil, potem mi je pa postalo tako zelo slabo, da nisem mogel več naprej. (smeh)

Kaj vas je potem povleklo naprej?

Ko so mi kakšno leto ali dve zatem operirali koleno, sem bil precej nemočen in sem potreboval pomoč. Takrat mi je pomagala moja sedanja partnerka Tamara, ki je bila dolga leta moja oboževalka in je hodila na moje nastope. Nekaj časa sva se videvala, potem pa mi je predlagala, da bi prišel živet k njej na Primorsko. Rekel sem ji, ni šans, da grem v tisto zakotno vas. Potem sem si premislil. In to je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila, da sem lahko na novo zaživel. Na začetku si tega sploh nisem želel, rekel sem ji, da bom sicer tam živel, ampak me nič drugega ne zanima, o otrocih sploh ni bilo govora. Zelo sem bil grd. Malo sem bil pa še tudi jezen zaradi tega, kar se mi je zgodilo. Danes sem ji pa zelo hvaležen, ker me je rešila!

Torej je videla dlje?

Hvala bogu. Ampak to lahko le redki zdržijo. Imel sem konja, dopoldne sem spal, popoldne šel h konju in prihajal ob desetih domov. Živel sem svoje življenje, ki je bilo daleč od tega, kar bi z njo lahko bilo. Ena njenih najboljših vrlin je bila, da ni nikoli silila vame, ni bila zoprna, ker sem bil jaz zoprn. Ni padala v moje drame. Vse to je dobro skrivala, čeprav je precej trpela. Zato pa danes pravim, hvala bogu, da se je zgodilo, kakor se je.  

Kdaj je pa potem prišlo do preobrata?

Ko se je rodila hčerka Manja. Očitno se je to moralo zgoditi. Kar naenkrat se je vse obrnilo. Na začetku sem bil blazno izgubljen, nisem vedel, ali je to prav ali ne. Za Tamaro je bilo to strašno, ker je mislila, da bom odšel, ko mi je povedala, da je zanosila. Ampak danes sem srečen, da se je tako zgodilo. Noro dobro je.

Imeli ste težko otroštvo, oče alkoholik, mama delavka, ki vas je prepričevala, da samo trdo delo nekaj šteje. Kako vas je zaznamovalo otroštvo?

Predvsem sem dobil delovne navade, ki mi jih je priučila mama. Rekla mi je, če ne boš delal, ne boš nič imel. Edino, kar ji zamerim, je, da je govorila, kako nisem za nič drugega kot za delavca. Ko sem rekel, da bom pevec, je znorela. Strašen pritisk sem čutil. To me je zaznamovalo. Pa skromnost. Bili smo revni, ampak jaz tega do nedavnega nisem smel povedati, tudi tega ne, da sem bil dve leti v reji. Nekaj časa ni spregovorila z mano, ker sem nekje povedal, da sem hvaležen, ker me je naučila tega, kar me je, in tudi da sem bil v rejništvu, ker je hotela le najboljše zame. To je storila, da si je lahko našla svoje stanovanje, se odselila od očeta in naju potem z bratom vzela nazaj. Rekla je, naj ne govorim ljudem, da sem bil revež.  

Menda ste že kot najstnik prisegli, da boste v življenju uspešni in se ne boste vdali samopomilovanju.

Menda sem kot šestletnik rekel, da bom pevec in da bom imel veliko denarja. Pevec sem, denarja pa nimam toliko (smeh). Hotel sem biti kitarist, ampak življenje se potem drugače obrne. Hodil sem v osnovno šolo Majde Vrhovnik v centru Ljubljane, kamor je hodil tudi vnuk nekega vplivneža. Vrgli so me iz glasbene skupine, ker nisem imel ojačevalca, on ga je pa imel. Ko mi je mama kupila kitaro, ni bilo več denarja za ojačevalec. Vsak dan sem temu fantu v mislih rekel, boš videl, kdo je Vili Resnik. Vsak dan sem trmasto vadil in se učil kitaro, in ko sem jih poslušal, sem videl, da so slabši od mene (smeh). Če si nekaj zastavim, to naredim. Enako je bilo s šolo. Hotel sem na zdravstveno, pa me niso pustili. Hoteli so, da grem za ključavničarja. Vseeno sem se vpisal na zdravstveno, ne da bi staršem povedal. Takrat je bila sicer štala, ampak sem vztrajal in jo naredil.

Če bi lahko izbirali, bi si še enkrat izbrali enako življenjsko pot?

Kar se glasbene kariere tiče, bi, kar se tiče življenjskih preizkušenj, pa ne, ker vsega tega ne bi še enkrat zdržal. Lahko, da so me prav te izkušnje naredile takega, kakršen sem danes, ampak jih ne potrebujem več. Nikoli več. To niso heci, to so take težke stvari, da upam, da kaj takega ne bom nikoli več doživel.

Kako glede na vse preteklo danes gledate na svojo družino?

Partnerka je druga, z drugačnim pogledom na življenje. Prej smo živeli hladno, odtujeno življenje. Sam sem po mojem še vedno enak, partnerka pa je bolj razgledana, čutna. Zadnjič mi je rekla, ali ne opazim, da sva se malo odtujila, da sploh nisva več toliko skupaj. Jaz tega ne opazim, mogoče ker sem moški ali pa ker sem bil takega življenja vajen, ker nisem imel normalnega otroštva z obema staršema. Ona na to drugače gleda in mi odpira oči. Prav je, da mi pove. Želim si, da bi bili moji otroci glede družinskega življenja drugačni, kot sem jaz.

Katere preproste stvari vam napolnijo dušo?

Pozitivni odnosi v družini in v družbi pa tudi to, da ljudje še vedno želijo poslušati Vilija Resnika. Vedno bolj čutim, da sem rojen za to, kar počnem.  

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.