Alenka Kraigher

Ljubljančanka iz New Yorka pred karanteno pobegnila nazaj domov

Katja Božič / Revija Zarja Jana
26. 9. 2020, 20.30
Deli članek:

V slovenskih filmih in serijah jo bomo prvič videli šele v bližnji prihodnosti. Prej kot pri nas je namreč Ljubljančanka Alenka Kraigher povsem po naključju uspela v gledališču v New Yorku.

Andrej Križ
Alenka Kraigher - iz newyorških odrov na slovenska platna

Že v svoji drugi odrski igri je zaigrala ob legendarnem igralcu Willemu Defoeju v predstavi prav tako kultnega režiserja Richarda Foremana Idiot Savant in ameriška publika jo je navdušeno sprejela. Od takrat so se vloge kar vrstile. Tudi zato, ker s srcem dela, kar ima rada, in ljudje to iskrenost občutijo. Koronakriza pa je življenje njene družine nepričakovano obrnila na glavo. New York je mesto umetnikov, priložnosti in neslutenih možnosti, a se Alenka v času karantene v njem nenadoma ni več počutila varne. Prav po filmsko so ga marca z družino zapustili in prišli v Slovenijo.

Če bi ji kdo v začetku tega leta rekel, da se bo preselila v Slovenijo, bi se mu smejala. Še danes ne more verjeti, s kakšno naglico so se v začetku marca odvijali dogodki, ki so njihovo življenje povsem spremenili. Ko se je začela širiti okužba, so Alenka, mož Carlos in njuni dve punčki Mila in Elina (stari štiri in dve leti) z razmikom staknili viroze. S Carlosom sta se ustrašila, da so se tudi sami okužili z novim virusom, a se je k sreči izkazalo, da ni tako. Ju je pa spreletel srh, kaj bi bilo z njunima deklicama, če bi se jima resnično kaj zgodilo. Kdo bi poskrbel zanju, glede na to, da nista imela v bližini nobenih sorodnikov? Njegovi so v Mehiki, njeni v Sloveniji. »Celo mesto je bilo v nekakšni paniki. Slabo energijo smo čutili vsi. V New Yorku se zelo težko izogibaš stikom z ljudmi, se jim umikaš. Medtem ko nas je kakšna tretjina resno jemala ukrepe in priporočila, so jih vsi drugi takrat bolj ali manj ignorirali. Z možem sva razmišljala, da bi morda najela hišico z vrtom nekje v predmestju, kjer ne bi bili toliko v stiku z drugimi, pa kjer bi lažje prišli do bolnišnice, če bi bilo treba.« Po tehtnem premisleku pa sta se odločila, da bi bilo še najbolj modro in varno odpotovati v Slovenijo. A so se tudi letališča že začela zapirati. S pomočjo izredno učinkovite ekipe slovenske ambasade v Washingtonu, Andreja Štera in MZZ, jim je uspelo dobiti letalske vozovnice za repatriacijski let iz Washingtona, toda tri dni pred njihovim letom so razglasili, da bodo New York zaprli. »Vse je bilo videti apokaliptično,« se danes spominja igralka. »Zjutraj smo spakirali in se ob štirih popoldne že peljali proti Washingtonu. Šele tam smo si pošteno oddahnili. V New Yorku je začelo postajati kaotično, bala sem se izgredov, pa kako bo s preskrbo. Žal mi je bilo za ljudi, ki so že prej komaj shajali; kako bodo plačevali najemnine in hrano, sem se spraševala. Kar nekaj najinih znancev je moralo odpovedati draga stanovanja in se preseliti nazaj k svojim staršem, ali v države in mesta, od koder so prihajali.« Carlosu, ki se ukvarja s fotografijo, so odpovedovali projekte, zaprli so vrata gledališč, za katera napovedujejo, da se bodo odprla šele januarja prihodnje leto ...

Ob pravem času na pravem mestu

Kako pa se je mladi režiserki sploh uspelo uveljaviti v New Yorku, kot toliko ljudi lahko le sanja? Alenka je končala študij režije na AGRFT in želela še malo raziskati svet. Sprva ni niti razmišljala o igralski karieri, če pa že, je želela najprej poskusiti v Londonu. V New Yorku sta se s prijateljem namenila malce raziskovati in posneti dokumentarec o fotografinji gledaliških predstav. »Prav ta fotografinja pa je zgodbo potem obrnila in želela posneti še mene pri delu, k igranju pa je povabila svojega prijatelja Carlosa, Mehičana, rojenega v Ameriki.« Med njima je takoj preskočila iskra. Že prvi teden, pravi Alenka, je vedela, da je to to! Vsakodnevno sta bila v stiku. Nekaj mesecev pozneje pa se je preselila v New York in se s Carlosom poročila. Sprva se je preprosto prepustila življenju v velikem mestu. Živela sta od prihrankov in njegovega dela. Hkrati pa se je vpisala v HB Studio, eno od igralskih šol, ki ji jo je predlagal Carlos. »Po treh mesecih se mi je odprlo in od takrat naprej sem v študiju igre in igranju samo še uživala.« Njena prijateljica, ki jo je spoznala s Carlosom, je med drugim fotografirala tudi predstave Richarda Foremana in režiserji so jo pogosto spraševali po novih dobrih igralcih. Foremanu je predlagala Alenko, ta pa jo je povabil na avdicijo za predstavo Idiot Savant. »Zelo je bil navdušen nad mano, a mi je razložil, da gledališče žal vedno hoče zvezde in glavna vloga je že bila dodeljena eni od velikih igralskih zvezd. A si je na koncu premislila.« In tako je ob Willemu Defoeju zaigrala ona. »Willem je izredno karizmatična oseba. Ko on spregovori, vsi poslušajo. Zanimivo je videti, kako deluje na ljudi. Zelo je razgledan, pameten, dobrega srca, profesionalen in povsem predan svojemu delu.« Očitno se je mlada igralka pri režiserju Foremanu tako dobro zapisala, da jo je po prvi vlogi k sodelovanju povabil še drugič v predstavi Old-Fashioned Prostitutes. Alenka ga neizmerno občuduje in ceni, hkrati pa priznava, da je izredno natančen in zahteven. »Njegove predstave so fizično blazno naporne. Niso pisane na kožo vsem igralcem,« se nasmehne.

Igranje je strast

»Igra je zame čista strast. Dolgo sem iskala svoje poslanstvo in ga končno našla. Imam občutek, kot da se na odru povežem z neko ustvarjalno umetniško silo, z nečim, kar je večje od mene, kar se ne da opisati, to je kot iskra. Se mi zdi, da me je ta iskra, ko sem režirala, preveč požirala, pri igranju pa jo je ravno prav in to mi neznansko ustreza.« Od takrat naprej je veliko igrala v eksperimentalnih gledališčih, posnela je veliko kratkih filmov, zaigrala tudi v celovečercu Antarctica z glavno igralko Chloe Levine, pojavila se je v nekaterih serijah, kot recimo The Mysteries of Laura, v kateri glavno vlogo igra Debra Messing. Vmes se je veliko ukvarjala s svojim govorom in ga izpopolnjevala. »Foreman obožuje naglas. Nekateri režiserji si prav želijo igralko z naglasom.« Vendar priznava, da bi brez naglasa verjetno dobila več vlog. »Po navadi so me spraševali, ali sem iz Kanade. Ko sem povedala, da prihajam iz Slovenije, so samo kimali Slovakia ...« se smeji in dodaja, da pa danes po zaslugi predsednikove žene prav vsi vedo za Slovenijo. »Nič preveč ne komentirajo. V Ameriki se veliko ljudi bolj ali manj izogiba političnim debatam, če so te pravkar spoznali.«

Spet igra

V New Yorku naj bi se gledališča začela odpirati šele januarja, pri nas pa je že zaigrala v celovečernem mladinskem filmu Vesolje med nami, ki so ga snemali junija in julija. Povabili pa so jo tudi k eni od televizijskih serij. »Takoj ko so sprostili ukrepe, so me povabili na avdicije,« se je razveselila. »Zelo sem bila vesela povabila in mi je bilo izziv igrati v slovenskem jeziku. V Ameriki sem velikokrat pomislila, kako fino bi bilo kdaj odigrati kaj v maternem jeziku.« Tako se ji je povsem nepričakovano začelo odpirati tudi v Sloveniji. Zato bo toliko težje razmišljati o vrnitvi v New York. Ko so prišli, so karanteno najprej preživeli v Piranu. Alenka priznava, da za to ne bi moglo biti lepšega kraja, saj so šli lahko na zrak, sprehode ob morju ... Pred kakšnim mesecem pa so se preselili v Ljubljano, da so bližje njeni sestri, ki lahko popazi na punčki, če je treba. Za zdaj razmišljajo o vrnitvi marca ali junija prihodnje leto, čeprav v Sloveniji opažajo vedno več ugodnosti predvsem za družine z majhnimi otroki, v primerjavi z življenjem v New Yorku. »Še posebej je fino, ker se danes lahko za avdicije v Ameriki samo posnameš in pošlješ posnetek, kar seveda lahko storim tudi tukaj.« Prijatelji ji pravijo, da se je v New Yorku precej spremenilo in da naj se še ne vračajo. Sicer pa se je vsa družina hitro privadila našemu življenju. »Carlosu se zdi neverjetno, kako socialna država je Slovenija. Čeprav so zaslužki majhni, imajo vsi ljudje osnovne stvari za življenje in ni velikih neenakosti, ki so v Ameriki zelo poudarjene. Navdušen je nad varnostjo otrok na igriščih. V Ameriki si vseskozi v stresu in moraš budno paziti na otročke. Tam ni šale. Pri kakšnih sporih med starši, ker je eden od otrok udaril drugega, denimo, se lahko stvari hitro spremenijo v zmerjanje ali pa tožbo na sodišču. Družine, ki imajo majhne otroke, morajo za primerno vrtčevsko oskrbo, ki jo ima tukaj vsak otrok, zaslužiti veliko denarja. Tam se že v vrtcu začne neenakost.« Hčerki sta v Sloveniji vpisala v vrtec in se Alenki zdita izredno srečni. Poleg tega pa je seveda kakovost življenja tu neprimerno boljša. »Več časa imamo drug za drugega, življenje se je umirilo. Tam se mi je zdelo, da moram ves čas braniti hčerki pred nečim neznanim, tu pa se počutim varno. New York je odlično mesto za kariero, samske ljudi in umetnike, za te res ni boljšega mesta na svetu.« Zdaj, ko je že pol leta v Sloveniji, opaža tudi našo skrb za okolje. »Tam ljudi ne briga, kako delajo z odpadki, plastika je na vsakem koraku. Šele dobrih 14 dni pred karanteno so recimo prepovedali uporabo plastičnih vrečk.« Zaradi vsega povedanega bo odločitev o vrnitvi verjetno zelo težka, a zanjo imajo še čas. Za zdaj se imajo tukaj lepo, obkroženi so s sorodniki in prijatelji in se prepuščajo toku življenja.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Revija Zarja Jana