Neverjetno za te čase. Kaj delata prav? Kako sta znala ohraniti iskrice ali mehurčke v steklenici, kot jim pravi Regina? Imata kakšen nasvet za nas? Kakšno lepo obletnico jima je pripravil Aleksander, ki o njunem odnosu ni želel govoriti! Je pač moški dejanj, ne velikih besed. 

Mož dejanj in njegovo presenečenje

Dobimo se pri njih doma. Menda je velik dosežek že to, da se Aleksander sploh hoče fotografirati, Regina to jemlje še kot njegovo darilo za 25. obletnico poroke. Čeprav jo je včeraj, na dan, ko sta resnično praznovala, presenetil, kot že dolgo ne. Povabil jo je na večerjo, kot da ne bo nič posebnega. Potem jo je peljal k Ljubljanici in stopila sta na lepo leseno barko z istim imenom. Regina je opazila, da sta na ladjici sama. Najel jo je samo za njiju. Kar jokati je začela od ganjenosti. Na barčici sta potem večerjala in plesala ob glasbi iz časov, ko sta se spoznala, Aleksander je očitno mislil tudi na to. Regina ni mogla nehati jokati, še na fotografijah ima malo rdeč nos od joka. A presenečenj še ni bilo konec. Ker pred poroko pred 25 leti nekako ni bilo priložnosti za zaroko, je šel Aleks na kolena in jo ponovno zaprosil za roko: »Regina, bi se ti še enkrat poročila z mano?« Iz žepa je potegnil prstan z ogromnim akvamarinom. In Regina je spet bruhnila v jok. Pa ni imela vodoodporne maskare niti robčkov. Pa takšna mokra obletnica, he he! Regina je jokala še naslednji dan, ko se je spomnila, kako lepo je bilo. Od vseh presenečenj in razburjenja še spati ni mogla.

No, vidite, zato nisva rinili v Aleksa, da mora biti zraven pri pogovoru o tem, kako sta ohranila dober odnos v toliko skupnih letih. On je svoje naredil. Ko je videl moj diktafon na mizi na terasi, kjer sva sedeli in klepetali z Regino, se mu je zdelo, da bo na zaslišanju in je kar pobegnil v hišo. V lepo, okusno opremljeno hišo, ki sta jo kupila pred leti, tik zraven hiše Aleksandrovih staršev. V njej imata avdio- in videostudio, s prvim se ukvarja Regina, z drugim Aleks.

Samo kratka epizoda? 

»Ne vem, kam je izginilo teh 25 let. Zdaj ima brado in brke že najin sin Aleks, letos je diplomiral, je direktor fotografije,« začne pogovor Regina. Je vedela, da bo trajalo toliko let? Preseneti me: »Ne, jaz sem to vedela, še preden sva se poročila. Ko sva se spoznala, sva bila zelo mlada, jaz sem imela 23 let. In ko sva začela 'hoditi', se mi je zdelo škoda, ker to ne bo trajalo, saj so mi vsi govorili, da te prve ljubezni ne trajajo, da so to kratke zveze. Pa tudi on je imel pred mano kar dosti deklet. Sprva sem mislila, da bom samo ena od epizod. On je bil roker, umetnik. Najino življenje je bilo zelo dinamično, boemsko, intenzivno, mislila sem, da to ne more trajati. Pa še kar traja,« se nagajivo smeje Regina.

Poroko je malo vlekel

Regina se je želela poročiti, Aleks pa je malo odlašal, potoži Regina. »Živela sva skupaj, kot da bi bila poročena. Jaz sem si poroke želela, on pa je govoril, da morava najprej zgraditi studio. On si ni želel velike poroke, jaz pa. Zvlekla sem ga tudi v cerkev, da je bilo vse, kot je moralo biti. Ni pa bilo prave zaroke. Zato sva jo imela zdaj.« Vidite, nikoli ni prepozno.

Njuno prvo srečanje

Aleksander je z oglasom iskal mlade glasbene skupine, ki bi jim bil producent, in Regina se je javila na oglas. Ko sta se prvič videla, je bila presenečena – pričakovala je gospoda s kravato, ne pa rokerja z motorjem, z daljšimi lasmi, kot jih je imela sama. Z rdečo rutico in škornji. Regina ga je prepričala z glasom. Najprej. Njene prijateljice so jo prepričevale, da je tudi ona že zaljubljena, ona pa njih, da ni. Vanj se je zagledala, ko sta začela skupaj ustvarjati glasbo, ko je v roke prijel kitaro, ko je videla, kako obvlada producentski posel. »Takrat so se mi začele svetiti oči!« se smeje Regina. »Ko sem odpela pesem, je prišel v studio in se me dotaknil od navdušenja. No, takrat sem bila že zaljubljena. Nisem mogla ne jesti ne spati.«

Kaj Aleks počne prav

Kaj zna Aleks početi tako dobro, da je Regina zaljubljena vanj še po 25 letih, me zanima. Poleg presenečenj, ki bi »položile« vsako žensko. »Vedno je bil tak,« razmišlja Regina. »Zelo je pozoren, ustvarjalen, zna poskrbeti za to, da se počutiš posebno, ljubljeno. Zelo se potrudi. Pa tudi jaz se potrudim.« Kaj ju vznemirja po toliko letih? »Vedno moraš dajati polena na ogenj, da ne ugasne. Majhne stvari. Če nisva skupaj, vedno mislim nanj, vedno mu kaj prinesem. Kremšnito, sendvič ... Pa še vedno sva otroka v duši. Rada se šaliva, nasmejiva se drug drugemu, imava svoje 'fore'. Še vedno me privlači, še vedno je to to. Saj sva imela tudi hude preizkušnje, razmišljala sva tudi že o tem, da bi šla narazen ... a vedno sva našla nekaj, kar naju je obdržalo skupaj. Nisva tako sebična, da bi gledala samo vsak nase. Ko sva dala na tehtnico, ali nama je lepše skupaj ali narazen, to vedno prevaga. Če želiš obdržati zvezo, se moraš marsičemu odreči. Moraš se prilagajati. Ni vedno lahko. Če bi oba hotela uveljavljati svoje, potem bi šla vsak po svoje. Če želiš imeti trdno zvezo, pa moraš kdaj pa kdaj potlačiti svoje želje, iti preko sebe. Jaz želim potovati, rada plešem, Aleks pa ne pleše, a me razume, da moram kdaj plesat. A ne vsak dan. Ne vlečem ga v kino, pa si kino ustvariva doma, pa se imava morda še lepše, kot bi se imela tam. Sva si pa zelo različna. Morda se tudi zaradi tega velikokrat skregava. A je potem še slajše, ko se pobotava. Tisto je pa luštno,« se nagajivo zasmeje Regina.

Razlike, razlike

V čem se razlikujeta, me zanima, saj modre glave pravijo, da velike razlike med pari na dolgi rok ne delujejo. »Jaz sem odprta, družabna, on pa je bolj nezaupljiv, ljudi mora spoznati, da se lahko odpre. Jaz sem pozitivna, zaupljiva, on je bolj previden, realen. Jaz sem v oblakih, on me malo povleče dol, na zemljo. Jaz njega gor, on mene dol, pa se najdeva na zemlji. Tu si pomagava.« Zanima me, katere hude preizkušnje sta prestala. »Življenje v dvoje ni enostavno. Vsak ima rad svoj prav. Otrok je čudovita izkušnja, a prav tako je tudi izziv, napor, skrb, prav tako povzroči razprtije. Včasih se vprašaš, ali ti je treba tega. A brez njega si ne predstavljam življenja. Morda bi živela bolj mirno – toda, ali bi potem sploh živela? Še vedno so mehurčki v steklenički! Še vedno me privlači. Kakorkoli sva se spreminjala. Čutim, da sem tudi jaz njemu privlačna, da me ima rad. In jaz njega. To čutiva že, ko se objameva. Ko se skregava, se pa močno skregava! Strastno! Nimava mirnega, ustaljenega, idiličnega življenja, ko zaropota, zaropota, grmi, se bliska. A jaz mu zaupam, on pa meni, želiva biti drug z drugim, še vedno.«

Drobne pozornosti

Regina je prepričana, da so majhne stvari, drobne pozornosti tiste, ki štejejo. »Ves čas oziroma še vedno si pošiljava sporočila, lepe besede, kakšne sličice. Tako kot ko si na odru – in dobiš prvi aplavz, želiš še –, tako je pri ljubezni – ko začutiš mravljince po telesu, prvi poljub, želiš še. Z leti morda ogenj malo ugasne, a ga je treba popihati in razgoreti. Ko gre Aleks v trgovino, mi prinese piškot, ki ga imam najrajši na svetu. Tako vem, da je mislil name. Zadnjič, ko je šel z motorjem, mi je prinesel rdeči mak, ker ve, da ga imam rada. Bil je ves stlačen, a meni je bil najlepši. Zdi se mi pomembno, da si govoriva lepe besede, da mi on pove, da me ima rad, in jaz njemu. Ljubezen je treba govoriti, moraš si dati duška. Čustva je treba pokazati. Ko grem mimo njega, ga objamem. Če ga ne, mi reče: Jaz sem tukaj, kaj se je zgodilo, da si šla mimo mene? In ga grem objet. Še vedno se dosti crkljava. Božava, stiskava, drživa se za roke. Še ko se voziva s kolesom, se drživa za roke. Telesni stik se mi zdi zelo pomemben. Zelo. Ko delava, pa so zraven stranke, se morava zadržati, da se ne dotikava, objemava. Da ne bi kdo rekel, kako trapasta sva.«

Moški potrebuje svoj prostor

»Aleksander potrebuje čas in prostor zase, natančno vem, kdaj mu moram dati mir, ga pustiti pri miru. Na začetku mi je bilo to težko, a sem dojela, da to ne pomeni, da me nima rad. Zato me ima še bolj, ker je lahko to, kar je. Morda sem bila kdaj užaljena, zdaj nisem več. Jaz potrebujem manj časa zase, potrebujem pa veliko stikov z ljudmi, druženja. Med karanteno sem zato malo trpela, ker teh stikov ni bilo, sem imela pa več časa za naju. In nama je prijalo. Spet sva našla skupne stvari. Vse sva počela skupaj. On ima rad ustaljene stvari, dnevni red, televizijo, lep film. Jaz pa bi bezljala sem in tja, včasih mi ga uspe kam zbezati. In potem se mi zahvali, ker sem ga kam zvlekla. V kakšno mesto, pa na morje, na Rodos, na Kanarske. Tam sem prepričala njega in sina, da sta začela kajtati, jaz pa sem imela blažen mir.« (smeh)

O ljubosumju

Je bilo v hiši kdaj kaj ljubosumja, me zanima. »Ljubosumje pride takrat, ko ti je do koga mar, ko te je strah, da ga boš izgubil, če ni ljubosumja, tudi ni čara v zvezi, ena mera ljubosumja mora biti,« je prepričana Regina. A nadaljuje: »A le do določene mere, moraš postaviti meje, da ne gre čez. Da se ne razrašča. To je težka stvar. Gre za zaupanje. Včasih moraš stokrat povedati: Rad te imam. Rad te imam. Kot papiga. In enkrat se prime. Tudi sama sem ljubosumna, posesivna, tega se zavedam. Ko me Aleks prepriča, da me ima rad, se pomirim, ne kopljem več.«

Skupno ustvarjanje

Aleks je v bistvu »ustvaril« Regino. Pevko. »Res je in tudi tukaj sva se lepo dopolnjevala. On je zapustil svoj bend, da se je posvetil meni, nama. Pisal je pesmi zame. To sem cenila in nisem iskala drugih glasbenikov. Popolnoma sem mu zaupala.«

Sprejemanje napak

»Človeka moraš sprejeti takšnega, kot je, sicer ne moreta biti skupaj. Potem ga želiš spremeniti, s tem ga ubijaš, in izgubiš človeka, v kakršnega si se zaljubil. Ne smeš ga spreminjati, čeprav si to želiš! Kaj boš s tem naredil? Saj sva se z Aleksom spreminjala, ker te spremeni življenje. Prioritete, cilji, pogled na življenje, izkušnje, pričakovanja, vse se spremeni.« Vprašam jo po prioritetah v odnosu. »Da ostane tako, kot je, da ostanejo mehurčki v steklenici, da se ne razblinijo. Da bova živela v miru, v duševnem miru. To se mi zdi najpomembnejše. Spokojnost. Da ni tekmovalnosti med nama. Zdaj ne bi spreminjala ničesar.«

Kaj je res pomembno v odnosu? 

Vprašam jo, ali nam lahko da kakšen nasvet, kako peljati zakon, zvezo, odnos. »Vsaka zveza je posebna, enkratna. Pomembno je, kako te udari na začetku, koliko je zaljubljenosti, kako 'hudo' je bilo, ali si jokal od sreče. Koliko je bilo kemije. Pri naju je je bilo ogromno, ujela sva se, bila sva res močno, noro zaljubljena. Ljubezen je velika bolečina. Zelo boleča. To je čustvo, ki je zelo intenzivno. Nekateri ga ne zmorejo. Rajši gredo po bolj mlačni poti. V ljubezni moraš vedno računati, da se boš malo opekel. Še zdaj kdaj malo trpim. Še vedno je boleče, če ima on slab dan, je slabe volje, jaz to občutim, in sem potem še sama slabe volje. Čutim hladen piš od njega. Če sem jaz slabe volje, postane slabe volje tudi on. Tako sva povezana. To natančno začuti tudi najin sin. Točno ve, kdaj med nama ni vse v redu. Ljubezen mora malo boleti.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_38
Zarja Jana
Revija Zarja Jana