Alenka Kesar te dni z veseljem predstavlja svojo novo knjigo Druga žena, ki vrača vero v ljubezen in daje pogum.
Alenka, te dni se vse vrti okoli vaše knjige Druga žena, ki je iskrena in ganljiva izpoved o ločitvi in novi ljubezni. Je bilo težko izliti vsa ta čustva na papir?
V bistvu je bilo to najlažje storiti. Sploh stvari, ki sem jih že predelala, sem preprosto napisala, brez diha. Tako logično se mi je zdelo, da bom napisala to knjigo; čutila sem, da bom s svojim pisanjem prišla blizu vsem tistim ženskam, ki so na takšnem razpotju, morda se bodo počutile bolje, ker bodo vedele, da niso same in niso edine.
Zakaj naslov Druga žena? Ker ste se že drugič poročili – ali je tu kak bolj skrit pomen?
Status druge žene nosi s seboj nekatere posebnosti, ki jih prva žena nima. Gotovo je tu vloga mačehe, ki pomembno vpliva na razmere v družini. Nedvomno na posebnost vloge druge žene pri meni vpliva dejstvo, da z možem Kamenkom nimava biološkega otroka, zato je tudi moja vloga drugačna, kot je bila v prvem zakonu. Mislim, da bodo vse tiste ženske, ki so druge žene, natanko vedele, o čem govorim. Sicer o tem podrobno govorim v knjigi.
V knjigi torej opisujete svojo vlogo druge žene, vlogo mačehe in bolečine, ki ste jih doživeli kot mati, snaha in žena. A česa je v knjigi več – lepih ali bolečih trenutkov?
Mislim, da je bolečih trenutkov več, a so lepi tako lepi, da pretehtajo. (smeh) V začetku knjige opisujem ločitev, kjer je gotovo veliko ran, ki so se sčasoma zaprle. Naj povem, da sem del knjige, kjer opisujem ločitev, dala prebrati bivšemu možu Blažu. Želela sem si, da bi odobril moje pisanje, saj veliko pišem o najinem odnosu. Ko je prebral nekaj vrstic, so mu po licih spolzele solze in me je močno objel. To mi je dalo vedeti, da sem napisala ganljivo in odkrito knjigo. Dal mi je soglasje k objavi in dejal, da se bodo mnogi našli v njej. In še prav je imel.
Koliko časa ste knjigo pisali? Kje ste imeli največ težav?
Napisala sem jo v dveh mesecih, bi jo pa še hitreje, če me ne bi ustavila karantena, ki je tudi naše življenje postavila na glavo. Najtežje sem pisala o stvareh, ki še vedno bolijo. Tisto, kar sem predelala, je bilo tako, kot bi že bilo nekoč napisano. Saj je bilo. V moji glavi. (smeh) Najtežje sem pisala o bolečih stvareh med nama s Kamenkom, saj nekaterih ne moreva zapreti. Naj povem še to, da je Kamenko stežka prebral knjigo. Pa ne zato, ker je slabo napisana (smeh), temveč zato, ker nastopa v njej in je moral znova skozi najine začetke, pri katerih sva imela kar nekaj izzivov.
