Glasbenik Dejan Krajnc (26) je med časom karantene ves čas delil svojo glasbo prek spletnih kanalov. »Oboževalci so moja glasbena sporočila zelo lepo sprejeli, zdaj pa lahko vsi skupaj le upamo, da se čim prej vrnemo na odre,« pravi Dejan, ki meni, da brez glasbe in kulture ne moremo nikoli zadovoljiti svoje duše in srca.

dejan 1
Nejc Fon/Revija Zvezde
Dejan Krajnc se z očetom Dragom in mamo Nives odlično razume.

dejan krajnc
Osebni arhiv
Dejanov prvi nastop.

»Glasbenik bom do zadnjega diha,« strastno pove klarinetist in pevec, ki se z glasbo ukvarja že vse od najmlajših let. »Glasba me spremlja že od mladih nog. Mami Nives ima opravljeno nižjo glasbeno šolo iz klavirja, in pianino v dnevni sobi je tu in tam polepšal naše večere. Oče Drago je bil kitarist in pevec v narodnozabavnem ansamblu Vigred, ki priložnostno deluje še danes. Moj največji vzor pa je bil in še vedno je očetov najboljši prijatelj Franjo Maček, ki ga bolj poznamo kot koncertnega mojstra orkestra slovenske policije in klarinetista v ansamblu Alpski kvintet. Skupek teh treh oseb mi je dal spodbudo, da sem se v osnovni šoli poleg košarke vpisal še na ure klavirja, kasneje pa vzporedno še na klarinet. Kasneje me je ta pot prek umetniške gimnazije v Velenju peljala do akademije za glasbo v Ljubljani, kjer mi še malo manjka, da postanem profesor klarineta.«

dejan-krajnc
Osebni arhiv
Z babico Ano se vedno dobro zabavata.

TREMA JE ZDAJ POZITIVNO VZHIČENJE

Dejan še vedno živi v hiši s starši, v kateri ima svoje stanovanje, v hiši pa živi tudi babica Ana. Dejan se z vsemi odlično razume, z mamo Nives večkrat skupaj zaigrata na pianino, pridruži se jima tudi oče Drago.

In prav glasba je tista, ki ga je oblikovala, je prepričan. »Glasba in vse, kar je povezano z njo, me je oblikovalo v človeka, kakršen sem danes. Prav glasba me je naučila trdega dela, odrekanja, podjetništva, marketinga in še tisoč drugih stvari, saj je naša čudovita deželica premajhna, da bi lahko samo pel, včasih sem tudi garderober, vizažist in rekviziter, kljub temu obožujem to delo, kaj obožujem, ljubim ga. Nastopi, koncerti, veselice in zasebne zabave pa so mi izraz trema spremenile v pozitivno vzhičenje in željo po dokazovanju, brez katere v svetu glasbe ne gre! Res je, glasbenik bom do svojega zadnjega diha!«