Manjkajo ji objemi

Vesna Jevnikar o igranju in življenju

Alenka Sivka / Revija Zarja
28. 4. 2020, 06.50
Deli članek:

Če ste gledali Srečo na vrvici, se zagotovo spomnite deklice Milene z modrimi očmi, svetlimi lasmi in sočnimi ustnicami. Ali pa Majo in vesoljčka, tam je bila učiteljica. Ali pa medicinska sestra v Poletju v školjki. Ali pa Veronika v filmu Nobeno sonce. Lenka v Ljubezni. Suzana in Mojca v Čisto pravem gusarju. Marija v Vetru v mreži. Vedeževalka v Ne bom več luzerka. Televizijski gledalci, ljubitelji serij, pa jo poznate kot svetovljansko Adelino iz Žlahtne štorije in kot zagonetno Majdo iz V imenu ljudstva. Od Sreče na vrvici je preteklo 43 let.

Mateja J. Potočnik
Od Sreče na vrvici je minilo 43 let
O koronavirusu
»V našem gledališču bi morali imeti 50. festival tedna slovenske drame, a je zaradi koronavirusa odpadel, pa tudi cela vrsta predstav. Mislim, da so navodila jasna, in če bi se jih držali, ne bi bilo tako hudo. Ni pa potrebna panika, množično kupovanje zalog.«

Vloge Majde Glavan v nadaljevanki V imenu ljudstva, sodnice, žene, matere v precepu med možem in hčerjo, ste bili verjetno veseli. 

Res je, ker je bila drugačna, kot mi jih ponujajo sicer. Tudi ekipa je bila odlična. Priganjala nas je samo časovna stiska, zelo smo bili omejeni. Smo imeli pa ves avgust igralske vaje, zato smo bili stoodstotno pripravljeni, s tem smo prihranili ogromno časa. A ves ta čas, ko smo vadili, je šel na račun naših dopustov, našega časa in pravzaprav – zakaj ne bi o tem govorili – tudi našega denarja. Te stvari niso bile plačane, a ker smo si vsi želeli to delati, smo to naredili z velikim veseljem. 

V čem je bila ta vloga drugačna, kot vam jih ponujajo sicer?

No, ne mečejo se ravno za mano (smeh), glede na obraz imam bolj prijazne vloge, zato sem v vlogi Majde zelo uživala, ker sem lahko pokazala še »svojo drugo stran«. Prizori so igralsko zanimivi, lik ni isti od začetka do konca, razvija se in spreminja. 

Produkcijsko skupino Mangart, ki je zakrivila že Žlahtno štorijo, dobro poznate, ste tudi zato sprejeli izziv?

Seveda. Sodelovanje je bilo krasno že pri Štoriji, sploh režiser Vojko Anzeljc je izjemno senzibilen, občutljiv človek, sprejme tudi igralske sugestije, z njim je lepo delati. Skupaj smo spreminjali dialoge, Vojko je vedno pripravljen prisluhniti. 

Se lahko gledate na TV-zaslonu? Nekateri se ne morejo. 

Tudi jaz se težko gledam, a pri tej nadaljevanki mi kar gre. (smeh) Pri prvem delu sem imela takšno tremo, da nisem čisto dobro vedela, kaj gledam, in sem morala prevrteti nazaj, ker med snemanjem ni bilo časa, da bi si kaj sproti pogledala. Nisem vedela, kaj sem sploh ustvarila. Zdaj pa bom čisto neskromno rekla, da sem zadovoljna s tem, kar sem naredila, in jo lažje gledam. 

Vaš sin Žan (Perko, op. a.) je prav tako igralec, kaj pravi on? 

Žan živi po svoje, ne vem, ali sploh gleda nadaljevanko. (smeh) On je svobodnjak, naredil je svojo predstavo, otroško pravljico, z njo potuje po Sloveniji. Kot mama in igralka sem zelo navdušena nad njo. 

Koliko ste krivi, da je postal igralec?

Ne vem, spodbujala ga zagotovo nisem, prej nasprotno. Kriva pa sem verjetno zato, ko me je vse življenje gledal, ko sem zadovoljna hodila domov. In seveda sem ga vozila na različne predstave, ne samo na svoje, od otroških do odraslih. Očitno je tu vzklilo seme. (smeh)

Kako lepo ste to rekli, da ste hodili zadovoljni domov. Je še vedno tako? Vas teater izpolnjuje?

Ja, še vedno. Vztrajam v Prešernovem gledališču, kjer sem zelo zadovoljna, nas je malo, moramo veliko delati, a meni to prija. Imamo izjemne igralske priložnosti, naša umetniška vodja Marinka Poštrak poskrbi, da jih imamo prav vsi. To pripomore k dobremu vzdušju. Njen program je pisan na mojo dušo, vlog sem res zelo vesela. Na primer vloga gospe Alving v Strahovih, zelo sem se ujela z režiserjem Vukom Torbico, predstava je zelo dobra, jo toplo priporočam. 

Vzdušje v ansamblu je torej lepo. 

Absolutno. Sodelovati moramo tudi na čustveni ravni, če si z nekom sprt, ne moreš igrati. Imamo privilegij, da se imamo zelo radi. In tudi z vodstvom se imamo prijetno za isto mizo. 

Kaj pa igralski bioritem, kako se spopadate z njim?

Zakaj je bila Vesna Jevnikar »tv mama« Ajde Smrekar
»Izkušnja in navdih izhajata iz Ene žlahtne štorije, kjer sta delovali tako, da je že znotraj Štorije scenarij klical h genski povezavi obeh. No, kar v Štoriji ni uspelo, smo popravili v imenu ljudstva,« je pojasnil mangartovec Tomaž Grubar.  

Zadnja leta se mi pa res pozna. In če delaš še kakšen projekt izven gledališča, je to res zelo fizično naporno. Otrok je na srečo odrasel in si lahko privoščim počitek, kadar ne delam. Prej, ko je bil še majhen, pa sem imela toliko energije, da počitka nisem potrebovala. Torej mati narava malo poskrbi za nas. Ne morem pa na primer upoštevati »zdravih« napotkov, da ne smemo jesti po šesti uri zvečer. Jaz tik pred večerno predstavo ne smem jesti in seveda jem po tem, ko pridem domov, okrog polnoči. Ta ritem sem pač z leti posvojila, pa tudi sicer zjutraj rada spim, ponoči pa sem z lahkoto pokonci. 

Pravite, da jeste ob polnoči, kot igralka pa morate skrbeti tudi za videz, telo, fizično kondicijo. Kako gre to skupaj?

O, seveda, to so pa hude bitke! (smeh) Kadarkoli me kdo vpraša, kaj počnem, rečem, da hujšam. Hodim na telovadbo dvakrat na teden, pa na jogo, a ne redno. Sem »kampanjec«, dva meseca uspem biti pridna, potem pa ne več. Zdržim od začetka študija do premiere, potem pa spet odneham. Dolgoročno sem lenoba. Kadar si utrujen, moraš počivati. A ko prideš čez 50 let, moraš res skrbeti za telo. Da lahko zdržiš ta ritem. Ker nas nič ne »šparajo«. Današnji čas zahteva, da si videti star 25 let in da delaš, kot bi bil star 25 let. Nihče te ne vpraša, ali zmoreš.

Pa kaj pazite pri prehrani?

Vse življenje sem vsejed. Poskušam poslušati svoje telo. So obdobja, ko jem samo zelenjavo, pa obdobja z veliko mesa. Pazim pa, da kuham sama, upoštevam prehransko piramido iz šolskih let, spodaj sta sadje in zelenjava, potem ogljikovi hidrati in na vrhu meso. Pazim, da je vse sveže in kje kupim. 

Rekli ste, da današnji čas zahteva, da je človek videti star 25 let, ampak zdi se mi, da niste podlegli kakšnim umetnim polnilom, botoksu, lepotnim operacijam ... 

Ne, nisem in nimam kaj skrivati. Nimam dobrega občutka pri injekcijah, misel, da bi mi kaj vbrizgavali v telo, mi ni prijetna. Poskušam skrbeti za težo in kondicijo, zelo redko se naličim – tega imam dovolj že v gledališču – in sem videti primerno svojim letom. Priznam pa, da sem razmišljala o lepotni operaciji vek, ker se mi povešajo, vidno polje se mi oži, in me najbrž enkrat v prihodnosti čaka operativni poseg. Se pa dosti smejem in imam veliko smejalnih gubic, a me ne motijo. So del moje lepote. (smeh) Res pa je tudi, da nova HD-tehnologija ne dela v prid gospem v zrelih letih, gube celo malo poudari. Dosti ljudi me vpraša, ali so me v nadaljevanki umetno postarali, a me žal niso. (smeh) 

Vi kdaj občutite starizem, kot igralka ali zgolj kot ženska?
 
Imam poklic, ki tako kot življenje zahteva sodelovanje različnih generacij, in to pripomore, da lahko včasih pozabim na razliko v letih in se počutim mlajšo. Sploh pa že sama beseda igralec označuje naše delo. Mi smo kot otroci, ki se igramo tudi na stara leta.

Kaj pa počnete za dušo?

Rada skrbim za rastline. Hrbtenica mi ne pusti več toliko vrtnarjenja, a moja gredica mi je v največje veselje. Ne maram nabiranja borovnic ali šivanja, to me dela živčno, vrtnarjenje pa me pomirja, s puljenjem plevela vlečem umazanijo tudi iz možganov. To je čista meditacija. Prej sem bila samooskrbna, zdaj pa na moji gredici rastejo rože in zelišča. Rada hodim v naravo, za kaj več pa nimam časa. Pa zaljubljena sem v Piran, najrajši ga imam pozimi, ko je prazen. Tam sem spoznala tudi prijazne ljudi, s katerimi se z veseljem družim. Vikende preživljam tam. 

Vem, da ste bralka. 

Res je, brez knjige se sploh nikamor ne premaknem. Ko sem zadnjič odprla prtljažnik avtomobila in je mlajši kolega videl množico knjig, mi je rekel, da imam res povsod same knjige. Rada imam knjižnice, knjigarne. 

In potovanja. 

Joj, saj res. No, potovanja pa so res nekaj za mojo dušo. Če mi le čas in denar dopuščata, spakiram in grem. Nazadnje sem bila v Beogradu, pa v Bruslju, od bolj oddaljenih destinacij mi je zelo ljuba Azija. Z nahrbtnikom. Lahko tudi čisto sama. 

Filmofilka. 

Letos prvič nisem bila na Liffu, ni bilo časa, drugače sem tam kuhana in pečena. Zdaj se učim novih tehnologij – končno imam novo televizijo, z ogromno videoteko, a še ne »obvladam«. Ampak bom. Čeprav sem tu malo staromodna, rada grem v kino. V Kinodvor. Pogrešam mestne kinodvorane, Vič, Komuno, Koloseja ne maram. Rada imam težje tematike. 

Katere stvari so v življenju zares pomembne?

V življenju skušam početi stvari tako, da s svojimi potrebami ne prizadenem drugih. Predvsem pa cenim prijateljstvo, sploh v času sodobnih tehnologij. Sem blagoslovljena, ker jih ne uporabljam, moje ljudi pa lahko pokličem kadarkoli, imamo se radi, radi se družimo, objemamo. No, in tudi to mi manjka, v času koronavirusa, da se ne smem objemati.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Revija Zarja Jana