Rokova jutra
Rok je prav zaradi snemanj mnogih slovenskih nadaljevank čisto spremenil življenjski bioritem. Zdaj vstaja že ob šestih zjutraj in jutra so samo njegova. No, njegova in njegovega psa, ki ga pelje na sprehod, pa še ta ga včasih čudno gleda, ker mora iz toplega zavetja. »Jutra so najlepša na morju, ko sem čisto sam in spijem prvo kavo in gledam sončni vzhod, to sem prej zamujal. To je zdaj zame najlepši del dneva.« Prav nič ga ne moti, da se predstave končajo pozno zvečer, da gre dostikrat spat šele po polnoči. »Včasih sem se vznemirjal, da ne bom naspan, da bom premalo spal, zdaj pa se sploh ne sekiram več. Telo bo že dobilo svojo mero počitka, bom pa popoldne malo podremal. Naučil sem se sprejemati življenje in okoliščine takšne, kot pač so. In mi je dosti lažje kot prej. Spim kot dojenček, brez težav.«

Ko sem fotografinji izdala, koga greva delat, je zažarela tudi ona: »A to je tisti pravnik, ki mu utripajo žile na vratu in na čelu, kadar se razburi? To je edina slovenska nadaljevanka, ki jo gledam!« Jaz nisem opazila nobenih žil, opazila sem dobro Rokovo igro. In šarmantno sivočrne lase. In dobro postavo. Pa tudi pogovarjati se z njim ni slabo. Lahko bi trajalo in trajalo.

Rok, igrali ste v Eni žlahtni štoriji, Usodnem vinu, Reki ljubezni, Gorskih sanjah, pa se mi zdi, kot da smo vas televizijski gledalci šele zdaj odkrili. Lik odvetnika Boruta Zalarja vam je pisan na kožo, lepo se razvija in z njim vsi vaši igralski potenciali.

Igralci si vedno želimo igralsko zahtevnejših stvari, da gremo lahko globlje v vlogo. S produkcijsko ekipo Mangart smo si vzeli čas za razvoj likov, vadili, se veliko pogovarjali, pripravljali na snemanje, ki pa je bilo zahtevno, morali smo delati hitro. Vesel sem, da se je TV-produkcija razvila do te ravni; potrebovala je kar nekaj časa. Kvaliteta pride s kvantiteto. Čim več moramo delati, snemati, ker se potem razvije infrastruktura, ekipe se utečejo in šele iz tega lahko nastanejo dobre stvari. Da so Danci začeli delati vrhunske, svetovno znane nadaljevanke, so potrebovali deset, petnajst let trdega dela. In obilno pomoč države.

V imenu ljudstva je zelo slovenska nadaljevanka. 

Lotili smo se domače teme, domačih situacij, prepletenosti znotraj družin v majhni Sloveniji. Vsi se poznamo, skoraj vsi smo si nekje v sorodu. In to je pri tako majhnem narodu normalno. Pa ni slabo, to lahko izkoristimo sebi v prid.

Za sabo imate veliko filmskih izkušenj. Košakov Outsider, Lapajnetovo Šelestenje, Šterkova Ljubljana, dokumentarno-igrani film o Cankarju, pa spet Košakov Vsi proti vsem, Baboskov Preboj ... Filmski režiserji vas imajo radi.

Hvaležen sem za vse priložnosti. V vsakem filmu sem se veliko naučil, pa tudi pri snemanju nadaljevank, vse sem izkoristil kot šolo. Največ sem se naučil, ker sem lahko delal.

V vašem matičnem gledališču, v Drami, pa ne dobivate ravno velikih vlog. Zakaj?

Drama ima svoj sistem, biti moraš prvak, da dobiš večjo, zahtevnejšo vlogo. Takšni sistemi se mi zdijo preživeti, a tako pač je. S tem sem se nehal ukvarjati. Zato sem začel iskati priložnosti zunaj matične hiše, delal sem v Gleju, Mini teatru, po nekaj letih sem se vrnil v kranjsko gledališče in naredil dve predstavi, Proti severnemu vetru in nadaljevanje Vsakih sedem valov. Prvo z Vesno Pernarčič, ki je šla potem na porodniški dopust, nadaljevanje pa z Vesno Slapar, s katero sta se izmenjevali tudi že pri Županovi Micki, ko sta izmenično odhajali na porodniško.

Izjavili ste, da je nekoč bilo težko biti vi. A da ste z leti to vedno rajši.

(razmišlja) Vedno bolje se počutim v svoji koži. Ko sem bil mlajši, sem imel sliko o tem, kaj bi moral biti, postati. Pri teh letih pa sprejemam stvari, kakršne so, to, kar imam, in skušam največ potegniti iz tega, kar mi pač življenje prinaša. Namučil sem se s sliko sebe, namesto da bi se sprejel takšnega, kot sem. Ogromno energije sem potrošil, da bi postal nekaj, kar sem si predstavljal, da bi moral biti. Na koncu sem prišel do tega, da moram to, da nekaj sem, dokazati sebi, nikomur drugemu.

Da morate biti sam svoj prijatelj?

Tako. In sem v nekem trenutku potrepljal samega sebe po rami ter si rekel: »V redu si.«

Kdaj pa se je to zgodilo?

Kaj pa vem. V tridesetih sem se obremenjeval s tem, da se moram dokazati, po štiridesetem pa se sprejmeš takšnega, kot si. Ne obstaja več: To bom. Ali: To bom postal. Ampak: To sem. To imam. To so moje torbe za pot skozi življenje.

Sprejeli ste se.

Ne, uživati sem začel sam s sabo. Sem zagovornik blagega hedonizma.

Kaj pa je to?

Uživanje v najpreprostejših stvareh, ki si jih lahko privošči vsak od nas: v dobri hrani, dobri pijači, v pogovoru z ljudmi. Potreba po več, da imamo več in boljše kot drugi, nam je vsiljena, umetno ustvarjena. Z vseh strani nas bombardirajo, da moramo. Moramo naprej, imeti boljše, potrebujemo več. Ni res. Ugotovil sem, da lahko čisto mirno uživam v tem, kar imam. V majhnih stvareh. V dobri hrani, dobri pijači, ljudeh. To je tak blagi hedonizem, ne monstruozni, brutalni hedonizem. Mali, nežen, z občutkom. Mislim, da imamo vsi možnost zanj, a si je ne vzamemo.

Vihar2
Mateja J. Potočnik
"Bodi nežen s svojim telesom in telo ti bo to vračalo."

Ne znamo uživati v majhnih stvareh.

Ne, ker nas silijo, da moramo kupiti velik avto, ogromno hišo. Potrebujemo pa samo majhno sobo z majhno pečjo, v katero mečemo majhna polena. Za ogromno hišo potrebuješ ogromno peč. In je potem sploh ne zakuriš, ker bo predrago.

Neka modrost govori iz vas.

(smeh) To so ta leta, saj vam pravim!

Kdaj pa pridejo te modre misli, ali dosti berete, meditirate?

Pri našem poklicu je krasno, da moramo nenehno delati s svojim telesom. Da je živo, v gibanju, aktivno in ustvarjalno. To mi daje občutek živosti, zdravja. Tudi z glasom moram delati, prebuditi moram celo telo.

Kako pa to storite?

S pripravami na vaje. S fizično aktivnostjo. S sprehodi s psom. Za zdravo življenje je najbolj zdravo gibanje. A spet zmerno, z občutkom. S telesom je treba delati nežno. 

Ravno danes sem prebrala misel, da se ukvarjajmo s svojim telesom, ker ga imamo radi, ker je lepo, ne zato, ker ga sovražimo ali hočemo, da bo fit.

Tudi tu so venomer neke zapovedi. Ljudje so čisto premalo nežni s sabo. Če delamo s telesom nežno in lepo, bo začelo to vračati. Postalo bo lepo, postalo bo nežno.

Lepo ste to povedali! Prej sem sicer pričakovala, da boste rekli, kako morate igralci zaradi vlog veliko brati, študirati, ne pa delati s telesom in glasom.

V bistvu je drugače. Kadar se lotiš vloge, obsesivno raziskuješ. Ko sem snemal film o Ivanu Cankarju, nisem prebral čisto vseh njegovih romanov, bral sem tisto, kar so o njem pisali drugi. Iz tega sem nato izluščil živega človeka. Branja se lotiš skozi prizmo človeka, ki ga spoznavaš, tako, da ga lahko začneš igrati. Na koncu mora postati tvoj prijatelj, moraš ga vzljubiti. Človeka, ki ga igraš, moraš imeti rad.

Tudi morilca?

Tudi. Sicer ga ne moreš igrati. Moraš ga spoznati. Če ga boš sovražil, ga ne boš mogel igrati. Tudi morilci so bili nekoč otroci, morda zelo ranljivi.

Menda radi igrate negativne vloge, ker tako bolje spoznate sebe.

Redko vloge dojemam z ene plati, vedno me zanima tudi druga, tudi pri pozitivnih likih iščem, kje jim spodrsne, saj jih to dela človeške.

S filmom o Cankarju ste bili na Kitajskem, v Pekingu. 

Hecno je, da Kitajsko doživljamo kot entiteto, gre pa za milijardo in 300 milijonov ljudi. Mislim, da so že zdaj vsaj pet let pred Evropo. V Pekingu so ljudje v enem letu in pol prodali vse motorje, mopede, vse, kar je bilo na notranje izgorevanje, ves Peking se vozi na elektriko. Avtomobili so lahko stari največ štiri leta. V enem letu so posadili milijon in pol dreves. Če kaj potrebuješ, naročiš po spletu in dobiš v pol ure. Vsi plačujejo samo s telefoni. Turisti so tam v glavnem Kitajci, domačini. O Kitajcih imamo čisto napačen vtis. Ko sva z Alido predavala o Cankarju na ambasadi, je bilo med poslušalci 70 kitajskih študentov slovenščine z dveh fakultet – da se bodo lahko pogovarjali z nami direktno, da se bodo izognili angleščini. Kitajci osvajajo svet. Brez orožja.

Kam bi uvrstili potovanja, ki jih imate tudi radi? Raziskovanje sveta, samega sebe?

Kaj pa res so? (se nasloni na stol in razmišlja) Potovanja so nujna, da si širiš pogled. Na svet. Ker drugače si obsojen na informacije, ki jih dobiš iz okolja, iz medijev, javnega mnenja. Kadar greš potovat, šele vidiš, kaj je res. Bolj ko smo ljudje zaprti, rajši postavljamo stvari v škatle in jih posplošujemo. Kadar prideš v tujo deželo, vidiš različne ljudi, različne stvari, različne situacije. Zato greš potovat. Da si sčistiš glavo predsodkov.

Vzamete sina s sabo?

Sem ga, ko je bil mlajši, ja. Zdaj je star že 18 let in ima svojo pamet in svoje želje ter gre po svoje.

Ste mu poskusili dati širino? Vam je uspelo?

Saj to, ko tega ne veš! Zdi se mi, da je otrok že od malega satelit, ki si ga izstrelil v orbito in potuje pred tabo. Lahko mu samo od daleč kričiš: »Pazi! Pojdi tam malo levo! Tam pa desno! Če boš šel tja, je lahko narobe.« To je pa tudi vse, kar lahko narediš. Ker se mi zdi, da je otrok že od štarta na svoji poti. In je tudi prav, da je. Otrok ne more biti podaljšek želja svojih staršev. Tega ne odobravam, s tem mu lahko narediš ogromno škodo. Otrok se zna usmerjati sam.

Kako pomembni pa so odnosi? S partnerko, prijatelji?

Človek lahko spozna samega sebe samo skozi odnos. Prideš skupaj s človekom, ki je pravi človek ob pravem času. Za to, da spoznaš neke stvari pri sebi, da ti jih pomaga odpreti. Partner mi pomeni dom, to se mi zdi ključno. In če je dom napolnjen z ljubeznijo, je to nekaj najlepšega, tu se sprožajo najlepše energije. Prijatelji so krog ljudi, ki jim zaupaš  – to je ena energija. Dom pa se ustvari iz ljubezni, kar je najlepše in najmočnejše. Najmočnejša energija je ljubezen.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_jana_13
Zarja Jana
naslovnica