»Sploh v primerjavi z vso tisto estetiko hopaupa suč’ me Marjan, ki je preplavila tudi nacionalko.« Govorila je o silvestrski oddaji Zadnji večer Klemna Slakonje. Tudi drugi niso varčevali z vzhičenostjo. »Ne morem verjet« in »Poklon. Oddaja za izvoz,« je donelo po Twitterju. Leto svobodnjaštva je našemu sogovorniku vsekakor dobro delo. Že iz strumnega koraka in nenehnega zvonkega smeha je hitro jasno, da je v letu, ko je pogumno raziskoval svoje neizživete vidike, ponovno našel tudi svoj davno izgubljeni užitek.

Klemen, kako ste kaj ob vstopu v novo leto?

Dobro sem! Vso staro šaro sem pustil za sabo – ali pa si tako vsaj govorim. (smeh)

Haha, lepo. Ste sprejeli kakšno konkretno novoletno zaobljubo?

Eno pa dejansko sem, ja. In sicer ostati čimbolj nacentriran.

Nacentriran?

To pomeni, da se ne smem pustiti vreči iz tira. Ostati čimbolj osredotočen na najpomembnejše cilje. Sploh pa se čimbolj prepustiti. Čim manj načrtovati mimo nekaj najnujnejših načrtov. In tako narediti čim več prostora za kakšno presenečenje. V zadnjih letih sem se tako vdal mrzličnemu načrtovanju, da bi reči izpeljal karseda optimalno, da sem vmes pozabil, kako rad imam presenečenja. In mrzlično življenje brez presenečenj te slej ko prej pošteno izmuči.

Aha, torej načrtujete leto brez načrtovanja?

Haha, tako nekako … Oziroma seveda ne brez, temveč s čim manj načrtovanja. V zadnjih dveh mesecih sem si naložil res veliko breme. Govorim seveda o novembru in decembru.

Saj v vašem zabavljaškem poklicu je to pravzaprav nuja, kaj ni? Sploh decembra.

Že že, a na ramena si lahko naložiš veliko ali pa res res veliko breme. Sam sem si v teh dveh mesecih naložil tako veliko, da sem pozabil na vse pridobitve, ki sem si jih izboril kot svobodnjak.

Katere ste najbolj pogrešali?

Najbolj sem pogrešal tisti en dan v tednu, ki sva si ga z mojo Mojco sklenila vzeti zase. Ko dava vse druge reči na stran in rečeva: »Danes imava zase.« Vsak teden je to seveda neki drug dan, ki si ga vedno znova nekako izboriš s skrbnim usklajevanjem. A to nama je dolgo dejansko zelo lepo uspevalo! Vse do presnetega novembra. Takrat smo namreč snemali silvestrsko oddajo, ki je bila velikanski zalogaj. Sočasno sem pa že od poletja ustvarjal himno za Luko Dončića in spremljajoči spot. No, ob še vseh drugih zadolžitvah je za zasebno življenje ostalo bore malo časa. In potem se kar naenkrat zalotiš ob misli: »Ojoj, spet sem tam, kjer nisem hotel biti. Pa še čisto sam sem si kriv!« Tako da bi bila to še ena od novoletnih zaobljub. Namreč paziti, kako bi rekel …

Koliko opek si naložiti v nahrbtnik?

Ja, haha, natanko tako. Čeprav se na koncu teh ubijalskih dveh mesecev ne počutim izčrpanega, kot sem se po udarniških horukih v prejšnjih časih. Ne, počutim se napolnjenega. Ker če počneš točno tisto, kar si želiš, te to vsem naporom navkljub polni z zelo posebno energijo. To je super. Edino družina ne sme trpeti – to je pa res zadnja stvar, ki si jo velja privoščiti. Tako da sem v zadnjem času spoznal, da tisti tedenski dan z mojo drago ni možnost, temveč nuja.

Kaj pa počneta na ta vajin dan?

Oh, različno. Pogosto greva na kakšen izlet. (se vidno potegne nazaj) Čeprav to so pa zdaj že malo rumene teme! Kar pomeni, da moram paziti, kaj povem, ker bodo to lahko povzemali na raznih portalih.

Predvsem narobe povzemali.

Drži. Zato bom rekel samo, da je v norem tempu, ki ga živimo, zelo narobe pozabiti na partnerja. Midva z Mojco lahko zdaj spet opazujeva, kako en tak dan na teden preporodi odnos. Pa saj ni treba, da se zgodi karkoli spektakularnega! Lahko tudi popoldne za kakšno urico zaspiš v objemu in se potem malo pogovarjaš … Pomembno je preprosto, da partnerja začutiš.

In da on začuti, da ga zanimaš.

Zveza sicer deluje tudi brez tega, seveda deluje … Ampak zanemarjanje partnerja in tudi zanemarjanje sebe v odnosu je lahko zelo škodljiva reč. Postali smo vse preveč površni, sploh ob vseh teh naših dnevnih … divjanjih.

Povod za tale pogovor je bila silvestrska oddaja. Kot rečeno, mnogi so navdušeni. Priznati moram sicer, da meni ni bila blazno všeč. Najbrž zato, ker me tako šansoni kot rap puščajo hladnega.

Hvala! Iskrenost! Kako osvežujoče!

Ste sami zadovoljni z njo?

Heh, zadovoljen … Sprašujete vendar perfekcionista! (smeh) Saj prav na to hlastanje po popolnosti je vezana tista moja druga velika novoletna zaobljuba. Svoj perfekcionizem se moram potruditi vsaj nekoliko znižati, saj je to lahko eden največjih magnetov, ki človeka vlečejo proti izgorelosti.

Kako res!

No, glede silvestrske oddaje pa lahko z gotovostjo rečem, da smo naredili največ, kar smo v danih pogojih lahko. Vsa ekipa je grizla, vsi smo dali svoj maksimum. In smo ga tudi morali, ker se je na poti do uresničitve pojavilo toliko povsem nepričakovanih ovir, da … Da preprosto ni za povedat. Kot tudi pri spotu za Luko Dončića. Res, če bi vam začel razlagati, se najbrž ne bi ustavil. Zelo veliko je bilo treba … požreti. Zelo veliko je bilo treba … ignorirati. Zelo velikokrat se je bilo treba … umakniti. In preprosto slediti začrtani poti. Prav Dončićev slogan »Never give up! Never surrender!« je bil vodilo, ki me je pogosto rešilo pred obupom. Kolikokrat bi lahko že vmes vrgel puško v koruzo – in sem dejansko tudi jo. Pa sem potem vedno znova zbral moči za nadaljevanje.

Ježeš, ampak najbrž si bodo tudi bralci tako kot jaz malo težko predstavljali, kako bi vendar snemanje enega videospota in ene oddaje lahko s sabo prinesla tako kalvarijo …

Oh, že samo finančna struktura takih projektov … Potem pa je tu kup drugačnih težav, o katerih niti ne bi govoril. Morda ob kakšni drugi priložnosti – oziroma če bo treba. Ampak upam, da ne bo treba! (utrujen smeh)

Haha, okej. Razumem, kaj pravite. Upajva, da res ne bo treba.

Nasploh ne maram preveč govoriti o težavah. Težave so tu predvsem zato, da jih premagaš. Itak se pojavijo – tudi take usodne … In slednje te lahko ali pokopljejo ali pa se nanje naučiš gledati kot na opomnik o svoji moči in realnih omejitvah. Pomembno je, da v zvezi z njimi ne mozgamo in tuhtamo, kako krivično je vse skupaj – ker je krivično! Seveda je pogosto prav odurno krivično! A mozgati in tuhtati velja samo o tem, kako to krivičnost najučinkoviteje obvladati in jo s tem čimprej pustiti za sabo.

Odličen odgovor.

Če nam uspe zmaga nad to presneto tendenco po brezplodnem mozganju in tuhtanju, se v nas osvobodijo prej neslutene količine energije. Točno tiste energije, ki jo potrebujemo, da lahko sledimo kaki viziji, ki se zdi močnejša od nas samih. Takih vizij dobimo le nekaj v vsem življenju. Nekateri najbrž sploh nobene. Ena najmočnejših doslej je bila zame spot o Putinu. Nikoli ne bom pozabil, kako sem malega peljal z vozičkom na sprehod, ko se mi je v možganih kar naenkrat pojavila ta melodija. In ob njej tudi spoznanje: »Šit! To moram naredit!« Kot bi šlo za nekakšen kozmični download od … Oh, kaj pa vem, od kod!

No, pri vaši silvestrski oddaji me ena reč pa je nasmejala. Najbrž lahko uganete, da Melanija! Čeprav …

Čeprav?

Čeprav sem se med krohotom dejansko spraševal, ali ni vseeno malce … čez. Vsaj za tiste, no, malo preprostejše duše, ki dotično v srcu čutijo kot nekakšno slovensko princeso Diano.

Hočete reči, da sem bil do Melanije nesramen? Nikakor! Šlo je pač za satiro, parodijo … Pravzaprav za nekakšno turistično razglednico Slovenije. In moj poklon Melaniji, ki nam je nedvomno vsem blizu, saj smo preko nje intimno povezani z Belo hišo. Zelo zelo možno, da prvič in edinič v zgodovini.

Upajmo!

Melanijin govor o sLOVEniji sem na koncertih redno uprizarjal že od leta 2017. Dokler mi ni novinarka Washington Posta po ogledu dejala, da ga moram nujno tudi posneti. No, in sem zdaj pač ga. Šala pač – s tem da mislim, da se v ameriških šovih, kot je Saturday Night Live, s svojimi odličneži hecajo neprimerno bolj strupeno. Žal pa so povsod po svetu tudi ljudje, ki so tako s celim bitjem »notri« v dogajanju, da na vse težko pogledajo z distanco.

Haha, kar nekaj njih bi pogled z distance dobesedno ubil!

(smeh) Kdo ve. Ampak jaz mislim, da preprosto moramo gledati tudi z distance, če ne predvsem z distance! Tudi na ta naš podalpski sindrom majhnosti, ki je dejansko naša največja ovira od vseh. Mnogo hujša od vseh objektivnih. Namesto da bi raje razmišljali o tem, kakšne prednosti lahko naša majhnost prinese. Recimo to našo velikansko solidarnost, ki nam je celo današnji surovi časi niso uspeli izbrisati. Kako hitro znamo stopiti skupaj – kako ni bil noben problem v nekaj dneh zbrati denar za Krisa! Kako smo, ko so naši košarkarji postali evropski prvaki, dihali kot eno. Takrat ni bilo pomembno, ali smo levi ali desni, rdeči ali črni ali beli ali zeleni … Celo mavrični so bili dobrodošli. Ni bilo pomembno – pomembno je bilo le, da smo Slovenci. Kako smo lahko na to potem tako hitro spet pozabili?!

Ker je droga športnih rezultatov pač popustila. In z njo tudi iluzija družbenega cementa.

No, jaz bi si vsekakor želel, da se malo potrudimo in pridelamo čim več takih občutkov družbene enosti. Da živimo čim bolj tukaj in zdaj, skupaj, ne včeraj ali jutri. V resnici obstaja samo trenutek zdaj. Saj ne rečem, da si ga je lahko izboriti. Sploh ob vseh naših vsakodnevnih obvodih. A to samo pomeni, da moramo še malce bolj napeti sile. Da se zbudimo iz tega našega zdaj že precej normalnega stanja, ko nas v sedanjost obudijo čisto samo še razne tragedije in rukerji.

Sami se v resničnost še vedno dramite z meditacijo? Odkrili ste jo pred dobrim letom – ste vztrajali do danes?

Sem.

Meditirate vsak dan?

Skoraj vsak dan. Če je le možno in ko je le možno. Moj idealni dan se začne z meditacijo in potem še jogo. Ne rečem, da je vsak dan idealen – a je takih dni povsem dovolj, da sem lahko kar ponosen nase. No, saj če se ne bi redno na tak način ukvarjal sam s sabo, bi se mi že zdavnaj zmešalo. (smeh) In zaradi redne meditacije sem po enem letu tudi fizično neprimerno bolj zdržljiv, kot sem bil. Naših teles ne bi smeli zanemarjati. So namreč naša vozila, osnovno orodje za spopad z življenjem! Če si ne vzamem časa za meditacijo, sem, ko ležem v posteljo, neprimerno bolj zgonjen.

Pa tudi um je neprimerno bolj vročičen, kajne?

Hm, pri meni je bolj zamegljen. Kot bi imel nekakšno meglo v glavi, ki jo daleč najučinkoviteje odženejo prav te orientalske prakse.

No, zdaj, ko sta divja november in december za vami, bodo te prakse gotovo spet deležne vaše polne vneme.

Tako! Čas je, da udarim z roko po mizi. (smeh) Naše energijsko stanje je naše zdravje.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_06
Zarja Jana
naslovnica Zarja Jana