Eni so se odločili, da ne bodo več sodelovali pri nehumanem ravnanju z živalmi, živinoreja je tudi eden največjih onesnaževalcev našega planeta. Drugi se za spremembo prehrane odločijo zaradi boljšega počutja ali zdravstvenih razlogov. Nekateri so bili v vegetarijanskem duhu že vzgojeni. Pet znanih Slovencev nam je zaupalo svoje zgodbe.

Fotografije smo posneli v Živalskem vrtu Ljubljana in na posestvu Društva za zaščito konj v Polzeli, obojim hvala za pomoč.

vege anja ramsak - simen
Foto: Šimen Zupančič
Zdaj še bolj spoštujem živa bitja

Anja Ramšak, voditeljica na Radiu 1: Odločitev je bila trenutna

»Pred kakšnim letom mi je Denis (Avdić, op. a.) pokazal video, v katerem si fantje v restavraciji sami odrežejo kos mesa, ki bi ga radi pojedli, z živega prašička. Video je bil sicer narejen z namenom, da bi ljudje končno pogledali na situacijo z nehumanim ravnanjem z živalmi drugače, da se začnejo zavedati, od kod je sploh meso na naši mizi. In od tistega dne ne jem več mesa. Vem, da s tem ne morem več živeti, in se imam čisto dobro. Lažje spim, počutim se manj hinavsko in še bolj spoštujem živa bitja. Moja odločitev je bila zelo zavestna in se mi zdi povsem prava – zanjo sem očitno potrebovala nekaj časa, ampak tega prav gotovo ne želim nikomur vsiljevati. Ljudje smo izgubili stik s tem, kaj meso pravzaprav je – da je bilo to živo bitje, ki je bilo tudi nekoč majhno in smo ga morda vsi ljubeče čohali. To spoznanje me je pretreslo. Nekaj se mora spremeniti v naših potrošniških glavah. Dokler bomo vedno več zahtevali in potrebovali, nam bodo ljudje, ki delajo za kapital, poskušali to dati. Če jemo meso, bodimo spoštljivi do tega kosa mesa, in zmerni. Že prej sem jedla veliko zelenjave in zelo malo mesa, potem pa sem na jedilnik dodala veliko več stročnic in še več zelenjave. Kakšno ribo na mesec še pojem, temu se še nisem povsem odpovedala, ne bom pa veganka, ker imam zdaj večjo potrebo po jajcih, ki jih pa dobim od doma, kjer imamo majhno humano kmetijo. Ko dlje ne ješ mesa, se tudi telo spremeni. Zato ne grem več niti blizu mesnice, ker mi meso smrdi. Ko sem pred kratkim po nesreči jedla sir, v katerem so bili koščki šunke, tega moje telo ni preneslo in sem bruhala. Ljudje, s katerimi se družim, spoštujejo mojo odločitev. Mama pa mi je celo začela pripravljati polnjene paprike z lečo (smeh).«

vege filip krzisnik - simen
Foto: Šimen Zupančič
Filip Kržišnik je vegetarijanec od majhnega.

Filip Kržišnik, akrobat, skupina F&B Acrobatics: Ne moreš pogrešati, česar ne poznaš

Kaj lahko vsak stori za boljši svet?

Začnemo lahko s tem, da pogledamo svet okrog sebe in ne samo sebe v svetu. Pomagamo lahko že s tem, da živali ne mučimo, jim pomagamo, če vidimo, da so v stiski, opozorimo druge. Da v tej smeri vzgajamo otroke, ki imajo naravno sočutje, potem pa vidijo zgled pri odraslih, da pomagamo človeku, ki potrebuje pomoč, da spoštujemo krhkejše in manj močne, ker smo tudi mi nekoč to bili in vsi enkrat še bomo.

Akrobat Filip Kržišnik je vegetarijanec že vse življenje, ker se tako prehranjujeta tudi njegova starša. Tega je od nekdaj vajen, zato mesa ni nikoli pogrešal. Saj ne moreš pogrešati nečesa, česar ne poznaš. »V srednji šoli sem v družbi poskusil meso, okus se mi je zdel čisto dober, ampak potem se nisem dobro počutil, ker telo pač ni bilo navajeno razgrajevati mesa.« Zato se je vrnil k ustaljenemu jedilniku. »Punca me včasih prepričuje, da bi jedel ribe, ker bi tako imela še več veselja pri skupnem kuhanju. Doma se prilagaja in je bolj vegetarijansko hrano, zunaj pa si potem privošči meso. Sva namreč velika gurmana in rada preskušava menije v različnih krajih Slovenije. Sicer pa znam tudi sam skuhati veliko jedi. Ljudje si dostikrat sploh ne predstavljajo, da je mogoče tudi z zelenjavo pripraviti veliko okusnih jedi.« Mnogi mislijo, da je šport težko združevati z vegetarijanskim prehranjevanjem, vendar je Filip živ dokaz o nasprotnem. »Zdrav sem, močan, nič mi ne manjka,« se smeji. »Pomembno je, kakšno sestavo hrane vnašaš v svoje telo, da poješ dovolj beljakovin za mišice, magnezija za regeneracijo mišic, kalcija za močne kosti, odvisno pač od vsakega posameznika.« Ker so njegovi treningi zelo naporni, na dan po navadi zaužije okoli 8000 kalorij. »Odvisno od dneva in koliko sem lačen. Moje glavno vodilo v življenju je, da je pomembno delati tisto, v čemer uživamo, da jemo tisto, kar nam dene dobro, da svojega načina življenja ne vsiljujemo drugim, da smo odprti za nove stvari. Vsak lahko najde svojo pot, tako v gibanju, zdravem načinu življenja in prehranjevanju, če naredimo še nekaj dobrega za okolje, smo pa sploh zmagali!«

Alya, pevka: Hrana daje stabilnost v življenju

Alya pravi, da že kot otrok ni nikoli preveč marala mesa, jedla ga je bolj ali manj na silo, dobro ji ni bilo pa nikoli. »Prvič sem se mu odrekla v srednji šoli. Začela sem prebirati knjige o življenju in se spraševati, kdo pravzaprav sem, in tako sem verjetno prišla tudi do hrane. Takrat sem prvič začutila moralnega mačka, ker jem meso. Češ, kako lahko ješ živali, če jih imaš rad?« Sledilo je naporno obdobje koncertov, ko je bila tudi fizično zelo aktivna in je imela občutek, da ji manjka moči. »Mislila sem, da jo bom dobila z mesom, nisem vedela, da jo lahko dobiš tudi z drugimi stvarmi. Bila sem sicer močnejša, počutila pa se nisem najbolje. Dobila sem celo še večjo potrebo po nezdravi hrani.« Zato je začela raziskovati. »Preskušala sem različne načine prehranjevanja, na koncu pa sem se pred štirimi leti odločila za obisk naturopatinje, in ta je zame naredila jedilnik, ki se ga še vedno držim. Odlično se počutim, ker uživam hrano, ki mi da ogromno energije in stabilnosti. Ne nazadnje je hrana stabilnost v življenju – če se nepravilno prehranjuješ, si lahko razdražen, nimaš energije, prave moči … Ker sem zelo aktivna, potrebujem veliko beljakovin, zato jem jajca, veliko stročnic, zelenjave, žita, predvsem stara žita, in ribe. Hrano si pripravljam sama, če sem v gneči, si kaj skuham že zvečer ali zjutraj in potem nesem hrano s seboj, da jem točno ob določenem času. Končno imam v življenju red glede prehrane, zato se tudi dobro počutim.«

Aleksandra Balmazovič
Mediaspeed
Aleksandra Balmazovič je ravnotežje s prehrano ujela, ko je odkrila trgovine z zdravo hrano.

Aleksandra Balmazović, igralka: Vonjave čevapčičev so tekmovale v borbi s kisikom

»V otroštvu sem vedno imela živali – papigo, želve, pse, mačke. Živali sem reševala, v morju sem bila kot riba, zato jih nikoli nisem jedla. Temelji mojega vegetarijanstva so se verjetno začeli že takrat. Po srednji šoli sem vedno redkeje jedla meso, dokončno pa se mi je uprlo na začetku študija v Beogradu, kjer so vonjave tisočerih kioskov s pleskavicami in čevapčiči tekmovale v borbi s kisikom. Dokončno sem torej presekala prav v deželi mesojedcev, kjer v tistem času v restavracijah ni bilo veliko drugih možnosti razen zelja, paprike in kajmaka! Med snemanjem filma v Srbiji sem zaradi terena – bili smo v neobljudenih krajih – dva meseca jedla le kumare in paradižnik, ki so mi jih od svojega kosila sočutno delili vsi člani ekipe: 'Nam meso in kruh, tebi pa tole dekoracijo,' so dejali. Ravnotežje s prehrano sem ujela, ko sem odkrila fenomenalno preskrbljene trgovine z zdravo hrano (pri nas jih takrat še ni bilo) in se popolnoma preorientirala na prehrano s sojo (takrat še gensko nespremenjeno), kosmiči, oreščki ..., in to me še danes drži pri energiji. Soja ne več toliko zaradi hormonov, ki jih vsebuje vse več, a vse oblike oreščkov so z mano v torbici, avtu, doma, paketkih na snemanjih, predstavah in potovanjih. Če sem doma, zvečer skuham večerjo in se trudim, da je vse sveže, ekološko, če je mogoče, domače. Imamo vrt, za katerega sicer skrbim po obdobjih, a spomladi imamo vsaj solato, ki jo pojemo v ogromnih količinah. Sin in mož sta mesojedca, velikokrat se ponorčujeta iz moje obsesije z 'bio' hrano, a z veseljem degustirata vse moje pripravke in zvarke. Znam pripraviti meso, ki ga iščem vsepovsod, da je izključno domače, saj se mi pri mesu to zdi še posebej pomembno. Moje stališče je, da je poleg fizičnega miganja tudi vnos hrane slika počutja in zadovoljstva s samim seboj. Razvade so del tega zadovoljstva. Moj odnos do telesa in počutja je moja mentalna in duhovna higiena. Ko pa imam zavest o sebi, je to odličen temelj za zavest o okolju, svetu, v katerem sem. Nikakor pa ne pravim drugim, kako je treba živeti; tako poskušam živeti jaz in tako vzgajam svojega otroka. Z leti sem našla svoj način življenja, ki mi najbolj ustreza: kakovostna hrana, pospeševanje srčnega utripa v obliki športa, joga za gibčnost, vzdržljivost in fokus, meditacije za resetiranje možganskega kolesja, jutranja kava, dobro vino, občasne razvade in – voila!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_06
Zarja Jana
naslovnica Zarja Jana