Izgorelost

Zlatko: »Imel sem po štiri angine na leto. Odležal sem tri dni, se sestavil in šel naprej. To so bila opozorila«

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
8. 2. 2020, 12.41
Deli članek:

Z Zlatkom sva se pogovarjala, še preden je na svet prišla njegova prva hči. Bil je raztresen, nemiren, na intervju je zamudil, čakal ga je že naslednji sestanek, oglašal se je na telefonske klice, težko se je bilo pogovarjati.

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
Preden sem pregorel, sem si ves čas govoril: »To moram narediti zaradi otrok.«

Zdaj je Zlatko drugačen. Vzel si je dve uri časa za pogovor in fotografiranje, bil je umirjen, telefona ni niti pogledal. Spremenili so ga štirje otroci, odgovornost, izgorelost pred dvema letoma. Tudi v pesmih ni več tisti jezni Zlatko. Spremenilo ga je – življenje.

Zlatko, tudi vi ste bili žrtev izgorelosti, in to pri vaših »rosnih« letih. Kako se je to dogajalo pri vas?

To je bilo maja 2017. To so kar resne stvari, ki pridejo nepričakovano. Tudi če delaš samo tisto, kar te veseli, tudi če imaš svoj posel najrajši na svetu – to ne pomeni, da te ta posel ne »jemlje«. Jemlje ti energijo. O tem prej sploh nisem razmišljal. Nisem znal reči ne. Nisem si privoščil premora, dopusta. Samo ustvarjal sem, delal. Imel sem po štiri angine na leto. Odležal sem tri dni, se sestavil in šel naprej. To so bila opozorila. Ko sem pregorel, pa se mi je zagabilo vse. Nič me ni zanimalo. Imel sem depresivne dneve, mesece, prej pa sem bil vedno dobre volje. Doživljal sem panične napade. Zbujal sem se s 50 kilogramov težko glavo. Ta izkušnja me je pošteno zaznamovala. Ni bilo preprosto. Očitno nisem znal prisluhniti sebi, svojemu telesu, anginam dolgo vrsto let. Potem pa sem ta opozorila vzel resno. Nisem hotel antidepresivov, šel sem po naravni poti do ozdravljenja, kar je verjetno težje. Nisem želel potuhe. A zdaj nisem isti človek kot prej.

Kako pa ste se spremenili?

Rad imam mir. Uživam v tišini. Rad sem sam s sabo. Čeprav pravijo, da nekdo, ki hodi in se pogovarja sam s sabo, ali gradi hišo ali pa se mu je skegljalo. No, tretja možnost  sem pa jaz! (smeh) Moje ustvarjanje temelji na opisovanju tega, kar se dogaja v meni in okrog mene. Z leti sem pridobil tudi nekaj modrosti, vsaj tako naj bi bilo. Nimam več časa za neumnosti, čas se mi zdi preveč dragocen. Izbiram, s kom in kako ga bom preživel. Prej nisem razmišljal o tem, koliko energije mi vzame ustvarjanje. Mnogi mislijo, da to sploh ni resno delo. A za kakovostno, globoko delo moraš kar garati. Naučil sem se, da dam zdaj prednost sebi, nato pride na vrsto ustvarjanje.

Sebe ste dali na prvo mesto, zanimivo.

Težko je hkrati biti oče štirim otrokom in biti povsod, nastopati, ustvarjati. Doma ne morem delati, lahko samo pretipkavam besedila iz zvezka. Sicer pa potrebujem mir, koncentracijo, čas. Če ustvarjam, me vse zmoti. Poleti grem ob kakšno reko, v naravo, pozimi sedem v kakšen lokal.

Zlatko, štiri otroke imate, in to z isto ženo, kar je danes oboje redkost.

Ko imaš štiri otroke, te ljudje res malo čudno gledajo, kot da jih imaš ne vem koliko. A poznam družine s petimi, osmimi otroki. Ni preprosto imeti štirih otrok, je pa super. Pa tega z ženo nisva niti načrtovala, to nama je bilo usojeno. Misli imajo moč. A treba je seveda tudi kaj narediti, misel ni dovolj. Sem pa hvaležen za otroke, nekateri se trudijo, pa jih ne morejo imeti. So pa otroci tudi preizkušnja. Čez leta se bo pri njih videlo, kakšni starši smo bili. Čeprav – nekaj lahko naredimo starši, nekaj jih bo oblikovala družba.

Kaj je oblikovalo vas? Družba?

Jaz sem bil vedno bolj sam svoj. Nisem imel denarja, da bi se oblačil kot drugi raperji. Tako sem spoznal, da je pomembno, kaj nosiš v srcu, ne tisto, kar kažeš navzven. Danes je družba egoistična, vsak gleda nase, stremi k materialnemu zadovoljstvu. A odnosi so tisti, ki delajo družbo napredno, odprto. Začeti moraš pa pri sebi – pri otrocih, jih vzgajati. V poštene ljudi. Vse življenje sem poslušal, da se ničesar ne da spremeniti, a jaz sem spremenil vse.

Kaj ste spremenili?

Nisem pristal na to, da bi postal pek. Verjel sem, da je zame še nekaj drugega. Pa nimam nič proti pekom, jih zelo spoštujem. Ljudje smo tisto, kar so naša dejanja. Zlatko zarapa: »Nič ni narobe, če poskusiš, pa ti ne uspe. Rajši imam klasičen padec kot klasično zabitost, kamor spadajo zveze in poznanstva …« O tem sem napisal komad. Pesem govori tudi o migrantih, Evropejci govorimo, da smo odprta družba, a nismo. Jaz grem rajši po svoji poti. Nočem sprejeti pozicije hlapca. Včasih ti kakšne stvari ni treba povedati javno, lahko pa jo preziraš v srcu. Poglejte današnje delodajalce: očetu pripada očetovski dopust, a če ga boš izkoristil, delodajalcu ne bo prav. To potem ni dopust, to ti povzroči dodaten stres, mobing. Ko sem pregorel, sem šele spoznal, koliko ljudi ima to izkušnjo. Zato sem si rekel, da nikoli ne bom pritiskal na kogarkoli. Tudi sam ne želim biti pod pritiskom, rajši delam počasi, pa bolj kakovostno. Ne pa pod pritiskom, za večji dobiček in z manj časa zase. Kaj mi pomagajo rezultati, če potem ne morem zaspati, če se borim z napadi panike, hočem iz svojega telesa ..., potem vse drugo ni vredno nič.

Kakšen pritisk je to, da ste oče štirih otrok? Vaša žena Ruska najbrž ni zaposlena.

To je pritisk druge vrste. Preden sem pregorel, sem si ves čas govoril: »To moram narediti zaradi otrok.« A prišel sem do spoznanja, da moram najprej sestaviti sebe zaradi sebe. Šele potem zaradi otrok. Ker šele potem bom lahko dober oče svojih otrok in bom z njimi. Kaj pa če jutri umrem? Kaj bodo potem moji otroci? Nočem jih preveč razvaditi, ne maram, da se jim vse zdi samoumevno. Pojasnjujem jim, da ne morejo imeti vsega, da nekateri niti v šolo ne morejo hoditi. Vsak dan jim to ponavljam in jih vzgajam.

Koliko so stari?

Osem, skoraj šest, tri in sedem mesecev.

Imena so še vedno posebna?

Ni'ja Nur je »rešena svetloba«, ona je zakuhala to zgodbo, ker je bila nedonošenček. Aina Nur je dobila ime po ogledalu, ker ne bom vedno zraven, ko jo bo kdo hvalil ali žalil. Pojdi stran od tistega, ki te žali. Sinu sem dal ime Aylan Ali – po Mohamedu Aliju in po sirskem dečku, ki ga je mrtvega naplavilo na turško obalo. Pomeni »obsijan z mesečino«. Ko se je rodil, je bil večer res poln mesečine, a takrat še nisem vedel, da njegovo ime pomeni to. Tajra Nur pa je »tista, ki leti«. Njej nisem hotel dati imena, sem rekel bližnjim, naj se odločijo oni, nekaj časa so razmišljali, pa so se odločili, naj ga izberem jaz. (smeh)

Prej ste rekli, da poskušate biti čim boljši človek. Vam to uspeva?

Zlatko in Jurij Hudolin sta skupaj napisala knjigo, biografski roman z naslovom O smehu Zlatka Čordića. »Veliko sva se družila, pa sva si rekla, zakaj ne bi skupaj napisala knjige. Jurij je pisal čez dan, ko sva se dobivala na kavah, jaz sem dopisoval zvečer in ponoči. To je bilo zanimivo obdobje. O smehu pa zato, ker se smejim brez zadržkov, že od otroštva in še danes.«

Življenje ni samo jesti, piti in kaditi. Uživam v miru, na sprehodih, ob rekah ..., to mi prija. Že vožnja z avtom mi povzroča stres. Rajši grem s kolesom. Uživam v vožnji, če gremo z otroki na izlet. Saj je živahno, a je lepo. Moja žena je doma, njeno delo izjemno cenim, zdi se mi, da s tem največ naredim za družbo – najini otroci bodo lepo vzgojeni, šolani, preskrbljeni. Poskusila sva že oba delati, pa ni šlo. Prav tako mislim, da je treba vztrajati v zvezi – danes gre ogromno parov kar hitro narazen, otroci so potem nekaj časa pri enemu, nekaj časa pri drugemu. Najlažje je reči, midva nisva za skupaj, greva narazen. Jaz rajši umrem, kot da gremo narazen. Saj pride do sporov, a treba je iti preko tega. Treba se je potruditi za zvezo, malo popustiti, malo razmisliti, obdržati »drive«. Razmerje se spreminja, ko dobiš otroke, sproti se učiš. Poslušati moraš sebe, ne drugih. Ni preprosto, a je vredno. Otroci zagotovo ne marajo, da gresta oči in mami narazen, da živijo enkrat pri enem, drugič pri drugem. Kaj to prinese dolgoročno? Tudi postarati se moraš znati kakovostno. Samski ljudje umrejo prej. Poznam primere iz družine, ko je najprej umrl en partner, takoj za njim pa drugi. Od žalosti in osamljenosti. Takšno je moje mišljenje. Se pa spreminjamo, tudi jaz. Včasih sem bil bolj jezen raper, danes nisem več, spremenil sem se. Danes pojem o drugih stvareh. O stvareh, ki čakajo ljudi, ki so danes mlajši. Življenje ni samo šala, življenje je odgovornost, so resne stvari. V življenju si za vse stvari sam, odgovoren si sam zase.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica Zarja Jana št. 5