Da ne bo pomote, ekipa je izkoristila vse možnosti, ki jih ponuja Cankarjev dom, in zgodba, ki se začne nekaj trenutkov po prapoku, ne poteka le na odru, ampak povsod: pod stropom, v »kleti«, v dvorani, med gledalci.
Gledalci tako niso le »postranski« opazovalci, ampak del zgodbe in v njej tudi nastopajo, v igrici kdo se boji črnega moža ... Igralci se z njimi pogovarjajo, postavljajo jim osebna vprašanja. Ali ima kdo novo srce? Kdo si je popravil obraz? In mnogi so iskreno odgovorili. Si predstavljate? Nekaj, kar vedo le vaši najbližji, zaupate množici? To lahko uspe le predstavi, ki je zanimiva in pritegne. Predstava 2020 je takšna, čeprav jih ni bilo malo, ki so pred začetkom dvomili, ali bodo lahko zdržali tri ure. In so! Tudi brez odmora, ki so ga verjetno bolj potrebovali igralci, ki so se spretno gibali med vlogami – od pračloveka prek krave do današnjega človeka. No, tri ure že dolgo niso minile tako hitro. Seveda ste lahko izjema in bi iz dvorane pobegnili. Hm, kdo ve.
ZAČETEK
Režiser Ivica Buljan je lani na facebooku ustvaril zasebno skupino in povabil vse uporabnike iz ekipe. Iz osnov, treh knjig izraelskega pisatelja Juvala Noaha Hararija – Sapiens (kratka zgodovina človeštva), Homo Deus (kratka zgodovina prihodnosti) in 21 nasvetov za 21. stoletje – so morali narediti nekaj novega. In nastalo je nekaj edinstvenega. Večnega? Zgodba, imenovana življenje, je brez dvoma večna. In mi smo njen delček. Ali kot zapojejo igralci: »Pomisli, koliko ljudi se je ljubilo, da si zdaj ti (pesem Pomisli, Tomaž Pengov).« Kako bomo v »večnosti« zapisani, je odvisno od nas. Režiser Ivica Buljan predlaga, vsaj v današnjem svetu, upor.
