Nana Forte tam v tišini sklada svoje skladbe, ki ji jih naročajo povečini iz tujine, Jure Ivanušič piše scenarije, besedila, pesmi. Zadnjega pol leta sta ustvarjala skupaj: napisala sta glasbo za družinski »mijauzikl« Obuti maček, Jure v njem tudi igra, za Mladinsko gledališče v Ljubljani. Morda sta na prvi pogled nenavaden par – ona umirjena, odgovarja premišljeno, bolj počasi, Jure ves čas trka s prsti po mizi in kar izbruhne v odgovor. A kemija in povezanost, spoštovanje med njima so očitni. 

Kako je videti, kadar skupaj ustvarjata glasbo?

Nana: Tega sva se lotila letos poleti, nisva imela posebnega načrta, ko sva songe že predelovala, sva si jih razdelila. Vsak od naju jih je naredil nekaj, preostale sva naredila skupaj. Vsak od naju je nekaj prispeval, dodal.

Jure: Najprej sva šla skozi besedila in razčlenjevala atmosfere. Na ta vzdušja in različne značaje likov in situacije, v katerih se znajdejo, sva potem naredila glasbo, zelo gledališko sva se tega lotila. Ugotovila sva, da imava cel kup različnih žanrov, od renesanse, bluesa, vesterna, tanga, valčka, sambe ...

Nana: Režiser (Vito Taufer, op. a.) je želel, da bi bilo kot pravljica.

Jure: Delala sva glasbo kot za muzikal, a se nisva nič omejevala.

Jure, vi v predstavi tudi igrate.

Jure: Na začetku je risanka in igram tudi v njej, sodnika. Kasneje sem v predstavi še dirigent, vodja orkestra, ki igra v živo, zares.

Je bilo to vajino prvo sodelovanje?

Jure: Ne, s Tauferjem sva delala predstavo Pijani v zagrebškem gledališču Gavella in za monodramo Primoža Forteja, Naninega bratranca (zaradi njega sta se Jure in Nana spoznala, op. a.), Pedenjped.

Nana: Kar rada sodelujeva, Juretu sem naredila aranžma za simfonični orkester za pesem, ki jo je pel na Slovenski popevki, Plavi angel, in za pesem Kajetana Koviča Moje mesto.

Je težje pisati za partnerja ali lažje?

Nana: Lažje, ker ga imam ob sebi in se lahko posvetujem z njim. Lepo mi je sodelovati z njim, ker izhajam iz klasične glasbe. Tam napišemo note, jih damo izvajalcem in oni to izvedejo. Tukaj, v gledališču, pa je drugače – dosti se dodaja in dogaja sproti, različne zvrsti so, oživiti moraš like ...

Jure: Jaz pa se ob Nani učim orkestracije. Za ta muzikal sva si zastavila, da bo hollywoodski, broadwayski. Pisala sva mesec dni, intenzivno. Najina hči zna nekaj songov že na pamet, ker ni mogla pobegniti stran od tega. (smeh)

Nana: In zdaj komaj čaka premiero. Brali sva tudi različne pravljice Obuti maček, ker je več verzij. Rozova verzija pa je itak v rimah.

Počasi bo tudi Titina pristopicljala na oder, ji sploh preostane kaj drugega. Jo bosta odvrnila od tega?

Jure: Ne, kje pa. Naj počne, kar ji je všeč. Zdaj pa ne bom nič več rekel. (smeh) Začela se je učiti violino in pleše balet.

To pa sta dve težki veščini.

Nana: Saj se bo odločila, kaj ji je bližje. Jaz pač igram violino in je to videla pri meni. Ni izbrala klavirja, ki ga igra Jure.

Jure: Morda zato, ker bratranec igra klavir, je ona izbrala violino.

Kako preživita v svetu, ki je izrazito protiumetniški?

Jure: Vedno je bil tak.

Nana: Boriva se sproti. Treba je biti vsestranski. Jure ima prednost, da je umetnik na več področjih, jaz pa sem v sferi umetnosti, v kateri v Sloveniji ni denarja. Zato se usmerjam v tujino.

Jure: Imam srečo, da lahko delam pri filmu, v teatru in v glasbi.

Nana: A nobeden od naju ne ve, kako bo čez leto ali dve.

Jure: No, za dve leti vnaprej ne veva, za leto pa že, morava vedeti, morava imeti projekte. Oba sva svobodna kot ptičice! (smeh) Svoboda je lepa, si sam svoj gospodar, a pridejo obdobja, ko bi bilo dobro biti na varnem, recimo v nekem gledališču.

Pred kratkim sem vas videla v predstavi Baal, igrali ste pianista.

Jure: Sam pri sebi sem si rekel, da če igram, hočem igrati celostne, resne, kompleksne vloge, psihološke značaje, ne pa pianista! (smeh) A sem to dvoje že večkrat združil. V predstavi Mozart, Jacques Brel, pa še v Baalu.

In v predstavi Od tišine do glasbe.

Jure: Ja, res je, v tej pa igram še zdaj, ustvarila sva jo z Markom Vezoviškom, počasi bo imela 400 ponovitev, in obstajata že tudi hrvaška in ruska različica, na kar sem kar ponosen.

Všeč mi je bil vaš film Stekle lisice, za katerega ste napisali scenarij in v njem igrali glavno vlogo.

Jure: Hvala, sem vesel komplimenta. To je bil moj scenaristični prvenec. Nana, zdaj se pa še ti kaj pohvali! (smeh) Ti imaš pa polno naročil, Švedi, Američani ...

Nana: Juretovemu prvencu bo sledilo nadaljevanje. (smeh) Drugače pa res dosti pišem za švedske zbore, ravno sem končala skladbo za stockholmski komorni zbor glasbene gimnazije, izvedli jo bodo na Svetovnem zborovskem simpoziju na Novi Zelandiji naslednje leto, tega se res veselim. Imam naročilo New Dublin Voices iz Irske, ki so tudi zelo dober zbor, poleti sem končala skladbo za dekliški zbor iz Hongkonga.

Ti zbori si torej želijo vaših avtorskih skladb, čeprav je na svetu toliko starih, odličnih skladb. Zakaj izberejo vas?

Nana: Najbrž jim je všeč, ker so že kdaj slišali kaj mojega, ta glas se počasi širi po koncertih, pomaga tudi kanal Youtube. Imeti moram spletno stran, da me lahko najdejo in kontaktirajo, dobro bi bilo imeti menedžerja, a sem to kar sama in se pri tem ne znajdem preveč.

Jure: To se ponavadi izključuje – ali si ustvarjalec ali si menedžer.

Kakšno pa je vajino sožitje – dveh različnih umetnikov?

Jure: Dobro je, da nisva iz istega »foha«, da si ne hodiva v zelje. Med nama ni tekmovanja, sodelovanje je samo dodana vrednost.

Nana: Doma smo čisto normalna družina, to, da ima Jure toliko znanja in da je tako vsestranski, se mi zdi odlično, ker se lahko z njim pogovarjam o toliko stvareh, o skoraj vsaki stvari veliko ve, je zelo dober sogovornik. On spoštuje moje delo, jaz pa njegovo. To se mi zdi bistveno. Če se le da, ga podpiram ...

Jure: ... in tri vogale hiše.

Jure, kaj pa vi naredite doma?

Jure: Trenutno nič, ker me sploh ni nič doma. Drugače pa kaj postorim okrog hiše, kosim travo, sekam drva, Nana pa kuha, in to zelo dobro.

Hiška v naravi je končana?

Jure: Je, imamo psa, tri mačke ...

Nana: ... tam imam mir za ustvarjanje, delam v tišini, imam vrt, ki mi je v veselje, rože ...

Jure: ... pa poti za sprehajanje, ponavadi gremo kar vsi skupaj, Titina, Nana, jaz in pes ter vse tri mačke, cela kolona nas je.

Nana: Živimo na samem, a nismo sami, k nam hodijo prijatelji, Titinine sošolke, lepo nam je.

Jure: Na naših skupnih sprehodih se največ pogovarjamo, slaba volja se kar razprši. Tam se uglasimo.

Je Jure v vaše življenje pripeljal dosti prijateljev, glasbenikov, igralcev?

Nana: Z igralskim svetom sem bila povezana že prej, preko mojega bratranca, Primoža Forteja. A bolj z njegovo generacijo, mlajšo. Sem pa seveda spoznala tudi nekaj Juretovih prijateljev.

Jure: Jaz pa sem spoznal dosti ljudi iz sveta resne glasbe, ki jih prej nisem spoznal. Nino Šenk, na primer, zdaj bova celo sodelovala.

Živita na Štajerskem, je to kakšna težava?

Jure: Od Ljubljane do doma imava uro in četrt, to se mi ne zdi veliko. Včasih mi je celo všeč, da imam to dobro uro, da lahko razmislim, kaj je bilo na vaji ali kaj še bo.

Nana: Jaz nisem vezana na lokacijo, tako da mi je vseeno, kje sem. Dobro se počutim na Štajerskem.

Greste tudi pogledat, kako izvajajo vaše skladbe?

Nana: Če me povabijo, grem. Šla sem na Nizozemsko, pa na Švedsko, pogledat sem šla »svojo« opero v Bregenz, po besedilu Maje Haderlap ...

Kako vzgajata Titino, kaj ji želita v življenju?

Jure: Da bo delala to, kar jo bo veselilo. To je moj odgovor.

Nana: Se strinjam, pri tem jo bova oba podprla.

Kako vidva umirita ritem v tem norem svetu?

Jure: Odpreva vrata in greva v naravo. (smeh) Meni se itak zdi, da sem že ves čas, že od nekdaj z eno nogo zunaj tega sveta, čisto zavestno, v svojem mikro- in makrokozmosu. Pomaga tudi to, da živimo v drugi vibraciji, tam si uglasimo glavo in srce na zemeljsko bivanje v pravem pomenu besede. Odkar živim v hiši, se mi je odprlo dosti elementarnih stvari: mačke nam nosijo na prag mrtve miši, sterilizirana mačka v sobi povrže šest mačk, menjavanje letnih časov ...

Nana: Tako se tudi Titina spoznava z zakonitostmi narave.

Jure: Da je trava naravna preproga, prej je bilo blato. (smeh) Pa to, kako se v letnih časih menjuje nebo, kako potuje Orion ...

Nana: ... zvezde vidimo vsak večer, to je nekaj tako lepega. To je za nas pomembno.

Jure: Iskala sva lokacijo, hišo, tu sva kupila zemljo s staro kmečko hišo, adaptirali smo jo. Želela sva naravo okrog hiše. Zato smo zdaj tu. Ko se je bilo treba odločiti hiša da ali ne, mi je Nana rekla magičen stavek: »Pa saj ne bomo tu za vedno. Morda leto, dve, deset, pa gremo naprej.«

Nana: To res niso tako usodne odločitve. Tudi mi nismo za vedno. (nasmeh)

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_01
Zarja Jana
naslovnica 1