Barbara, vi ste avtorica besedila, Maja je znana igralka, kako je v predstavo »zašla« Tinkara Kovač?

Maja: Vsega sem kriva jaz! Barbari sem rekla, naj napiše besedilo zame. Barbara je zelo sposobna, a o sebi nima takega mnenja. Vse, kar naredi, naredi odlično. In ker na odru ne želim biti sama, besedilo pa dosti govori o glasbi ... Tinkara se mi zdi izjemno dobra pevka, z dobrimi besedili, odgovorna do glasbe, v predstavi vse poje a capella, brez spremljave. To bi si upal redkokdo.

Barbara: Glasba je bila predvidena z gramofona, a potem je beseda dala besedo in ... Maja je predlagala, da povabiva v predstavo kar živega avtorja z močnimi ženskimi besedili, in prva izbira je bila seveda Tinkara. Poslala sem ji besedilo, prebrala ga je, rekla je, da je ob njem jokala in se smejala in da potrjuje sodelovanje. Ko sem jo vprašala, zakaj, mi je odgovorila, da je v besedilu toliko naključnih podobnosti z njenim življenjem, da jo je to ganilo. Tinkara je prav osebno poznala žensko, po kateri ima glavni lik v mojem dramskem besedilu ime.

Tinkara: V tej zgodbi se čarobno povezujejo stvari, ki so povezane z mano in Koprom, v njej je omenjen bratranec mojega nonota, pa skupina Kameleoni, s katero sem bila vedno povezana. Danilo Kocjančič mi je napisal vso glasbo za moj prvi album. Kot otrok sem obiskala tudi vsa plesna prizorišča iz te zgodbe. Tako sem se lahko hitro poistovetila in začutila zgodbo. Opisuje čas mojega otroštva.

Se niste bali sprejeti igralskega izziva?

Tinkara: V življenju pridejo k tebi stvari, o katerih sploh ne razmišljaš, ampak čutiš in veš, da so prave. Ta pot je bila zame kompleksnejša, kot če bi dobila povabilo na kak glasbeni projekt, ampak to je dobro v življenju – moramo izstopiti iz cone udobja, da se naučimo novih stvari. Imam odlične mentorje in predvsem mentorice (smeh), ki me bodo uvedli v odrasli gledališki svet. Lani sem nastopala v gledališki predstavi v Kranju, a bolj kot pojoča, ne toliko kot govoreča mama. Igrala sem tudi v predstavici Mehurčki, tako da nekaj igralskih izkušenj že imam.

Maja: Tinkara ima toliko dobrih besedil, da smo imeli kaj izbirati.

Barbara: Pri tem nam je zelo dosti pomagal tudi režiser predstave, Vladimir Jurc.

Maja: Najprej smo hotele biti samo ženske, imeti režiserko ...

Barbara: A zdaj sem vesela, da je režiser moški. Ker bi lahko sicer zapadle v kalup.

Maja: Jaz sem sicer vesela, da režira Jurc, a ker sva skupaj ves čas že kot partnerja, se včasih hudo spreva.

Barbara: Delovno!

Maja: Delovno, delovno! Jaz sem trmasta in predstava je velik zalogaj.

O čem govori besedilo?

Barbara: Ženska naših let (pokaže na Majo in mene) se odpravi na zmenek.

Katerih naših let?

Barbara: Petdeset in nekaj čez, je že babica.

Maja: Samska ženska, ki ima za sabo ločitev ...

Barbara: Ženska kot ženska, nima kaj obleči, in medtem ko izbira obleko, se lišpa, premisli svoje življenje. Spoznamo, da je bila vse življenje na voljo drugim – tokrat pa skuša zunanje vplive odbiti.

Maja: To so kar grenke zgodbe. A sporočilo je, da čeprav so to Greto povozili z vseh strani ... aha, ne smem povedati. (smeh) Gre za žensko, ki se vedno pobere ... (nagajivo pogleda Barbaro in se nasmeje).

Barbara: To ni moja osebna zgodba, kakšen košček pa je seveda zraven. To so koščki zgodb vseh nas.

Maja: Pevko, ki se pripravlja na koncert, pa igra Tinkara. In jo tudi ves čas motijo zunanji dejavniki.

Tinkara: Delno igram samo sebe, vloga mi je blizu, a pevka, ki je na odru, je precej temperamentnejša kot jaz in se večkrat razjezi – morda se moram naučiti razjeziti in udariti po mizi tudi sama! (smeh)

Kako se ve tri počutite v svetu kot ženske?

Barbara: Dobro je biti ženska. Kljub vsemu je lahko to prednost. Itak zmoremo vse, kar znajo moški. (smeh) Pravzaprav ne vidim kakšne posebne razlike med moškim in žensko. Bolj gre za ustvarjanje vtisa, da morajo biti razlike. Razlike so sicer med ljudmi, ne glede na spol. Koliko priložnosti ima v življenju moški in koliko ženska, je odvisno od posameznika.

Ste v vaši karieri kdaj začutili razlikovanje po spolu?

Barbara: Nikoli. Nikoli se nisem kot ženska počutila kaj manj, morda celo nasprotno. Do kakšnega intervjuja sem morda celo lažje prišla. A to je problem moškega, ne moj. (smeh) Nikoli se mi ni zdelo, da ne morem zasesti nekega položaja zato, ker sem ženska. Je pa res, da ima ženska z otroki in družino več bremena, več prtljage. A ker se z družino ukvarjamo z veseljem in ljubeznijo, tega ne čutimo kot breme. Ali pa smo odpornejše. Če bi lahko, bi imela še več otrok.

Maja: Jaz se pa ne strinjam z Barbaro. Biti ženska ni enako kot biti moški. Ženske živijo dlje izključno zaradi garanja, ki ga dajo skozi, moški ga ne dajo četrtino toliko. In ženske niti ne morejo izbirati, ali uživajo v domu in družini, ali to rade počnejo ali ne, nekatere gotovo ne uživajo – a to pač morajo početi. Nimajo druge izbire. Če bi bila moški, bi se lahko bolj posvetila svojemu poklicu, branju, uživanju. Imam idealnega partnerja – 37 let živim z igralcem in ne bi ga zamenjala. A nismo enakovredni. Tudi plačani nismo enako. Ženske še nismo enakopravne. Marsikatera pade v depresijo, ker ji zmanjka kisika za dihanje.

Barbara: Bogve, kakšne travme in težave pa imajo moški. Morda se tudi kakšen moški ne počuti dobro v svoji koži. Glede na vlogo, ki jo ima. Če bi bila jaz moški, bi bila moja duša enaka.

Tinkara, kako se vi spopadate z vlogo ženske v življenju?

Tinkara: Ena od ključnih stvari v tej predstavi je, da se vse spreminja. Naša duša se širi, razteza, pada, skače v zrak ..., vse to se dogaja ženski. Vsakič znova me nasmeji in razvedri ženska sposobnost početi toliko stvari hkrati. Razmišljati o drugih ljudeh, partnerju, otrocih, mamah, taščah ... Kar se pa mojega spreminjanja tiče: všeč mi je izjava novozelandske ginekologinje, ki pravi, da je ženska kot letni časi in da to velja tako za njen mesečni ciklus kot vse njeno življenje. In v vsakem letnem času se moramo veseliti.

V katerem letnem času ste vi, Tinkara?

Tinkara: Kaj pa vem, v najboljšem! (smeh) V razcvetu! Zagotovo nisem več v pomladi, vidim se kot september, oktober.

Kako združujete pevsko kariero, otroke, partnerja, ustvarjanje?

Tinkara: Upam, da dobro. Včasih je naporno, a to takoj pozabim. To je moj način življenja že od nekdaj, ne znam drugače. Ko imaš otroke, majhne otroke, si težko privoščiš koncert vsako soboto. Zato sem se v nekaterih obdobjih bolj posvečala družini, ki je vedno na prvem mestu. Rasti mojih otrok prilagajam druge stvari v življenju. Najtežje je doseči harmonijo vseh vlog, ki jih ženska ima v življenju. »Normalnost« in rutina mi prinašata srečo na eni strani, na drugi pa ustvarjalnost. Če imam vse to, sem srečna. In mi nič ne manjka.

Maja, kako ste se vi dokazovali v igralskem poklicu?

Maja: Za ženske like je napisana samo ena tretjina literature, že tu je razlika. Če si slučajno še »fejst« in znaš »migati z ritjo«, dobiš več vlog, jaz pa takšna nikoli nisem bila. Rojena sem leta 60. In vedno sem govorila resnico. In na ta račun dosti izgubila. Danes pa sploh ne smeš govoriti resnice. In tega se počasi učim.

A ni tako, da resnica osvobaja?

Maja: Mene že. A nazaj dobivam nič kaj lepe porcije.  

Vse tri ste javne osebe, izpostavljene javnosti. Koliko vam je to v življenju povzročalo preglavice?

Barbara: Če delaš v takšnih poklicih kot me, se moraš zavedati, da bodo govorili o tebi, da ti bodo »sodili«. Jaz nisem imela česa skrivati, v življenju nisem naredila nič takšnega, česar bi me moralo biti sram. Zame je ena najhujših stvari laž. Tega ne prenesem. In če je bila kdaj v medijih kakšna laž o meni, me je zelo prizadelo, to res ni prijetno. Nekoč je moja hči prišla domov z »novico«, nekje je prebrala, da jo tepem. To sem zelo težko »požrla«.

Tinkara: Prav pretresljivih stvari se ne spomnim, razen ene laži. A če mi kdo reče, da imam »modre oči«, si tega ne ženem preveč k srcu.

Maja: Problem je, če so novinarji neumni. Kakšna vprašanja nekateri postavljajo! Ampak tukaj prisotna novinarka je izvzeta! (smeh) Eto, pa sem spet povedala resnico, ki je ne bi smela. Pa imam precej prijateljev novinarjev, ki so resnicoljubni in dobri.

Barbara: Jaz pa nisem več javna oseba. (smeh) A sem ista, ko grem na tržnico, ko pijem kavo s sosedo, taka sem tudi za javnost. Ni razlike.

Maja: Jaz pa moram biti različna. Ker sem igralka. (smeh) A podobno, kot je zdaj vsak lahko igralec, je lahko vsak tudi novinar. In to so neke bede. Vedno manj je pametnih novinarjev. O gledaliških kritikih pa rajši sploh ne bom govorila. Včasih so bili legende, danes pa ...

Barbara: Velika napaka odraslih je, da pozabimo, kako je bilo, ko smo bili mladi.

Ali ženske še potrebujemo moške?

Barbara: O, ja.

Maja: Seveda, saj to je edina kemija, ki se nam dogaja. Absolutno jih potrebujemo, ker je to nekaj, kar drugače diši. Ponavadi se zaljubimo v moške, ki sploh niso naši »tipi«. Imajo velike trebuhe ... (smeh)

Barbara: Znam montirati pipe, lestence, pleskati, barvati okna in vrata, pretapecirati kavč – taka mala hišna popravila pač, vendar to delam zato, ker ga trenutno nimam. (smeh) A ženske potrebujemo moške, seveda.

Maja: Barbara je zelo izbirčna. Za njo se moški kar mečejo. (smeh)

A potrebujemo moške, da smo cele?

Barbara: Ne, to pa ne. Potrebujemo jih zato, da nam je v življenju »fajn«. Saj lahko je to tudi ženska. Dobro je imeti partnerja, spol ni pomembno.

Tinkara: Ja, normalno, da potrebujemo moške, tako kot oni nas. To sta dva pola, Mars in Venera, tudi v svoji pesmi pojem o tem. Druga možnost kot to, da smo skupaj, ne obstaja. Me prinašamo v življenje ene stvari, oni pa druge. In to dvoje ni ločeno, to sta dve polovici celote. Dopolnjujemo se.

 Maja: Nismo enakovredni. Tudi plačani nismo enako. Ženske še nismo enakopravne. Marsikatera pade v depresijo, ker ji zmanjka kisika za dihanje. Biti ženska ni enako kot biti moški. Ženske živijo dlje izključno zaradi garanja, ki ga dajo skozi, moški ga ne dajo četrtino toliko. In ženske niti ne morejo izbirati, ali uživajo v domu in družini, ali to rade počnejo ali ne, nekatere gotovo ne uživajo – a to pač morajo početi. Nimajo druge izbire.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_45
Zarja Jana
45