S fotografom sva jo obiskala na sončen dan v pravljični hiški na obrobju Ljubljane, kjer sta z možem za svojo družinico našla dom v objemu narave. Medtem ko sta bili hčerki v šoli in Sebastjan v službi, sta se z malim Lunom crkljala in uživala še zadnje tople poletne žarke. »Že pred rojstvom prve hčerke Ronje pred sedmimi leti sem si želela nemedikaliziran porod brez zunanjih posegov. Ampak takrat nisem imela dovolj samozaupanja, da bi si to upala povedati naglas,« je žarečih oči in z izjemno toplino v glasu začela svojo pripoved, ko je v naročju ljubkovala sinka. »Takrat sem potem izbrala možnost, ki je bila še najbliže temu, kar sem želela – svojo babico in sobo v porodnišnici, da je bil Sebastjan lahko ves čas ob meni. Ni bil travmatičen porod, ni pa bilo vse tako, kot sem si želela. Vsak poseg podre ravnovesje hormonov, ki se sprožajo med porodom – to je kot neki učinek domin: porodnišnice, ki niso nič drugačne od bolnic, tuji ljudje, vprašanja, vprašalniki, na katera moramo odgovarjati in jih izpolnjevati, močne luči, pomanjkanje zasebnosti, rutinski posegi, premalo vzpodbude in zaupanja v žensko, da lahko in zna roditi sama ..., vse to moti naraven fiziološki proces, kar porod nedvomno je.« 

Ne zavedamo se svoje moči. 

Ko je zanosila z Lunom, je bila to že njena tretja nosečnost. Olivijo je malo več kot leto dni po tem, ko je rodila Ronjo, izgubila v devetnajstem tednu nosečnosti. V tem obdobju sta s Sebastjanom toliko bolj začutila, da je morda pravi čas, da posvojita otročka. To željo je namreč Ana pestovala v sebi, odkar je delala v misijonu v Angoli in še preden je spoznala moža. Tako se je Ronji pridružila Nana, ki sta jo posvojila iz Gane. Zdaj pa sta dekleti dobili bratca. »V zadnji nosečnosti sem imela veliko več strahov, šele ko pomislim nazaj, se mi zdi, da je bilo to povezano z izgubo drugega otroka. Med prvo nosečnostjo sem bila veliko bolj sproščena, nisem se spraševala, kaj vse gre lahko narobe. Tokrat pa sem se veliko bolj oborožila z vsemi potrebnimi znanji. Večini žensk, ki se odloči roditi doma, so znana vsa tveganja, pa tudi prednosti takega poroda. Močno verjamem, da je dom za žensko najvarnejši prostor poroda. Zato sem zbrala okoli sebe ljudi, ki so me podprli, mi zaupali in ob katerih so bile moje odločitve slišane, so me spoštovali in zaradi katerih je bilo vzdušje sproščeno. Premalo žensk se zaveda, da je porod za nas darilo in privilegij, ne pa strašljiva, boleča izkušnja, ki jo je treba prenesti. Porod je tvoja priložnost, da se spomniš moči, ki jo imaš kot ženska.«

Želja je postala resničnost.

Željo, da bi rodila doma, je najprej nekaj časa premlevala sama v sebi in raziskovala možnosti. »Vpisala sem naju na tečaj Priprave na čudoviti porod pri douli Nini Jenštrle, povezala sem se z babico Nino Radin, ki je bila potem prisotna pri porodu, in ko sem bila že povsem odločena, da bi rada rodila doma, sem bila svojo željo pripravljena deliti s Sebastjanom. Malo je postal, nato pa rekel, pa ja, saj sem vedel.« (smeh) O svoji odločitvi je povedala samo staršem, sicer pa tega ni obešala na veliki zvon. »Sama v sebi sem morala biti povsem prepričana in neomajna, tudi ko sem povedala očetu in mami, ker bi me sicer lahko v sekundi prepričala, da to ni v redu. Izrazila sta svoj strah, svoje pomisleke, ampak sta me podprla.« Kadar je razmišljala in vizualizirala svoj porod, se je vedno videla na morju. »Na Trubarjevi, kjer smo takrat živeli, si nisem predstavljala roditi, zato sem družino presenetila z idejo, da bi se za tri mesece preselili v mamino stanovanje na morje, in prvega junija smo se selili v Izolo. Zelo mi je ustrezalo plavanje, takrat sem se počutila precej lažjo, haha. V vodi sem zelo dobro čutila Lunovo gibanje v trebuščku in bila lažje pozorna na to, kako je obrnjen.«

dolinar2
Foto: Šimen Zupančič
"Za mano je čudovita izkušnja," pravi Ana.



Hčerki je pripravljala na porod doma. 

Proti koncu nosečnosti se je večkrat srečala z babico Nino in doulo Nino. »Ob sebi sem imela dve čudoviti ženski, ki sta me podpirali vsaka na svoj način, v priprave na porod pa smo vključili tudi hčerki. Najprej sem ju vprašala, ali želita biti zraven, ko se bo Lun rodil, in jima seveda rekla, da si lahko vedno premislita. Veliko smo se pogovarjale o tem, brale odlično knjigico Riba s čokolado, ki govori o nosečnosti in pričakovanju dojenčka, gledale smo porodne videe, pa knjige, da sta videli, kako se otrok rodi. Najbolj ju je bilo strah bolečine, ki jo bom doživljala. Povedala sem jima namreč, da porod boli, ampak da je ta bolečina pravzaprav moja prijateljica, saj bomo z vsakim popadkom bliže srečanju z Lunom. Poskusila sem jima razložiti, da so popadki videti kot valovi energije, predvsem pa sem si želela, da kot deklici, ki bosta nekoč postali ženski, dobita drugačno sliko poroda, kot jo imamo mi. Ker nam že od malega porod prikazujejo kot nujno zlo, povezano z bolečino, ki ga mora ženska pač zdržati, ne pa kot čudovito izkušnjo.« Ker je Lun en teden zamujal, so bili vsi že malo neučakani. »Jaz pa sem se spet vadila v zaupanju, da otroček že ve, kdaj je pravi čas.«

Rojstvo na nevihtno noč. 

Zadnjega julija ob štirih popoldne pa so jo končno pozdravili popadki. »Na koncu je bilo, kar se poroda tiče, vse tako, kot sem si predstavljala, nisem si pa mislila, kako močna izkušnja je to lahko zame kot za žensko in mater. Zdaj sem toliko bolj prepričana, da je zelo pomembno, kako se otrok rodi. Takrat se ne rodi samo otrok, ampak tudi mati. Ženska, ki ji med porodom vzameš moč, da sama odloča, se čuti spoštovano, slišano in podprto, bo veliko težje naredila prve samozavestne korake v materinstvo.« Zdaj se veliko bolj zaveda svoje moči. »Ko ženska rojeva otroka, je najmočnejša, ne zavedamo se, kakšno darilo nam je dano! Zdaj si veliko bolj zaupam, znam slišati Luna, njegove potrebe, v smislu, da jaz najbolje vem in čutim, kaj je najbolje zanj. Danes so mamice tako okupirane z raznimi pravili in nasveti, da težko sledimo sebi, svoji intuiciji in si zaupamo. Če je meni fino Luna ves dan nositi v nosilki in vidim, da je tudi njemu to všeč, bom to počela! Prvi meseci so že tako in tako težki. Ženska, ki skrbi za dojenčka, potrebuje veliko podpore in nekoga, ki bo poskrbel zanjo.«

Rodil se je Lun, rodila se je nova ženska. 

Dneva, ko se je rodil Lun, si bo najbolj zapomnila po nevihti in šviganju strel. »Hecno je, da je bilo natanko tako, kot sem si predstavljala svoj porod. Babici Nini sem povedala, da bom rodila med nevihto, da se med popadki ne bom sprehajala po razbeljeni terasi, temveč po dežju, in tako je bilo.« Porod je potekal v neverjetni harmoniji vseh prisotnih, brez stresa. Veliko vlogo pri tem je odigral tudi njen mož, ki je bil vedno tam, kjer ga je potrebovala. »Nikoli ne bom pozabila, koliko podpore in ljubezni sem čutila med porodom. Ni besed, ki bi opisale, kaj ste mi tisto noč podarili, ko sem vstopila v tako svet in ranljiv prostor,« je nekaj dni po porodu zapisala na Instagramu. »Ko smo se zjutraj po porodu zbudili, je bil Lun takoj naš, kar naenkrat smo bili družina.« Porod jih je še bolj povezal. »Čutim, da je moje telo še vedno njegov dom. Devet mesecev je bil v njem, zdaj pa se pri meni hrani, uspava, čuti varnost in ljubezen.« Dekleti nista prav nič ljubosumni, ker mamica zdaj toliko časa posveča novorojenčku. »Verjetno zato, ker sta že malo večji, imata druga drugo, pa tudi zato, ker sta bili pri porodu in sta v Luna zaljubljeni. Samo poljubljata ga in božata ter sprašujeta, kdaj ga bosta lahko nosili,« se je smejala Ana in ljubeče pobožala sinkovo glavo. V hišici, obdani z zelenjem in gozdovi, uživajo mir in dolge sprehode. Ana, nekoč mestno dekle, ki so jo uspavali mestni zvoki, danes najlaže zaspi v objemu narave. Nenadoma, pravi, so si zaželeli več pristnega stika z naravo, zato so se preselili v pravljično leseno hišico. Predvsem pa Ani in Sebastjanu ni treba več razmišljati, na katera igrala bosta peljala starejši hčerki, naravna igralnica se namreč pred njimi razprostre že takoj, ko odprejo vhodna vrata. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_zarja_41
Zarja Jana
...