Miha Kralj je avtor nekaj melodij in besedil, ki jih poznamo tako dobro, da mislimo, da so ponarodela  (Sava šumi, Zemlja kliče SOS ... ). Ampak Miha, čeprav se piše Kralj, se do ustvarjalnega opusa ne vede vzvišeno, po kraljevsko, temveč ostaja skromen. Prestol elektronske glasbe ostaja njegov. Veliki mu to priznajo. 22. avgusta bo dopolnil 70 let.  Dovolj, da ve, da je življenje en velik dar. Veliko se je naučil, predvsem od žensk. Mama mu je vseskozi stala ob strani, a se ji na zadnjem koncertu ni utegnil zahvaliti. Vsem drugim se je, njej ne. Nekaj dni po koncertu je umrla. Ta članek posveča njej. In sporočilo vsem nam: Kadar si srečen, ne zlorabi sreče do konca, kadar si žalosten, pa ne žalosti. Bodi, kar si. To je to. Aha, pa še to: Sava še zmeraj šumi.

Sediva ob Ljubljanici, na Špici. Natakar naju presede, ker bo prostor, kjer stojijo mize, kmalu plesišče. To je večer za salso. Presedeva se še bliže reki ter izmenično opazujeva njen mirni tok in dogajanje na plesišču. Latino glasba privabi na plesišče prve pare. Najprej sramežljivo, potem vse bolj strastno sledijo ritmom, ki jih je nekoč nekje nekdo skomponiral. Moj sogovornik je avtor več kot 250 glasbenih aranžmajev, elektronske instrumentalne glasbe. Je avtor scenske glasbe (podlaga različnim TV žanrom, eno zadnjih del je glasbena podlaga za dokumentarec Slike iz Sečuana, njegova pa je tudi glasba, ki je dolga leta spremljala počasne posnetke planiških skokov). Njegova plošča Andromeda, ki jo je posnel v Beogradu (v Sloveniji si je niso upali), je postala kultna. V osemdesetih se je prodala v več 100.000 izvodih. Še danes zbiralci elektronske glasbe (na spletu) zanjo odštevajo dobrih sto dolarjev. Tako kot DJ, ki ga gledava in je na naš konec sveta prišel iz Latinske Amerike, je leta in leta tudi Kralj iskal prave ritme na najrazličnejših koncih, veliko pa na Bledu, da so ljudje zbrali pogum in šli na plesišče ter tam ostali. Zato je še toliko zanimiveje ta večer spremljati prav izbor glasbe, ki pare nagovori, da ostanejo, in potem kiks DJ-ja, ki jih preplaši. Ko je plesišče prazno, se posvetiva reki.

Sava šumi

Pisalo se je leto 1967. Kot športni referent v delovni brigadi, ki je ob Savi gradila vodne nasipe, je bil poslan v Zagreb. Tam se je prvič zaljubil. Napisal ji je pesem: Sava šumi, v očeh se iskri, oprostil sem ti zaradi drobnih stvari ... Postala je njegova žena. Rodila se je hči Urška. Miha je delal dan in noč, da je lahko sledil svojim sanjam. Ustvarjal glasbo. Opravljal je tri službe hkrati, zvečer pa bil ponavadi odsoten zaradi glasbenih nastopov na blejskih in drugih prizoriščih, na njih je kraljeval 40 let. Prej ali slej je to vsako zvezo pokopalo. Pravi, da ga ženske niso razumele, pa je on njih?  Želele so ga ob sebi. Več njega zase. On pa je bil večji del življenja na razpolago za druge ljudi. In za glasbo. Ta je imela (skoraj) vedno prednost. To je težko razumeti, a on je tvegal. Izgubil je dva zakona. Kasneje se je še enkrat poročil. Rodila sta se dva sinova, Matej in Mark, a veliko mlajša žena spet ni mogla razumeti večne odsotnosti moža. »Težko prinesem denar in skrbim za družino, če ne delam. In moje delo je bilo in je še v glavnem vezano na večere in noči. Odločil sem se, da je glasba ta, s katero se preživljam, in tega si v zameno za mir v hiši nisem želel in mogel vzeti. Vračal sem se h glasbi. Bil velikokrat žalosten, ko sem jo ustvarjal, ampak kadar sem jo poslušal, sem začutil, da sem v stvari srečen. Srečen na svoj žalostni način.«  

»Si se res odločil, ga vprašam, ali je bilo to že odločeno?«

»Uf, to si pa dobro vprašala. Mogoče res nisem imel velikega vpliva na to. Mogoče je bilo res že odločeno. Tako je moralo biti. Prave stvari se pač zgodijo.« Pove še, da je bila prva ljubezen najmočnejša. Potem se za nekaj časa vrneva h glasbi, a ne za dolgo.

Komponiral je v hiši staršev

Da je lahko kupoval primerne inštrumente, je ne le samo imel v več službah hkrati, ampak si je denar tudi sposodil. Se zakreditiral. Pravi, da šele zadnjih nekaj let živi v miru, brez kreditov. Veliko sta mu je pomagala starša. Vsak posebej, toda mama še na čisto poseben način. Nikoli mu ni rekla, da bi bilo dobro, da se loti česa drugega, čeprav na začetku ni kazalo vedno dobro. Mnogi so nasprotovali njegovi poti, njegovim odločitvam, razmišljanju, ona nikoli. Spomni se zadnjega koncerta v Šiški leta 2016, na katerem si je vzel nekaj časa in se zahvalil vsem, ki so mu pomagali na njegovi poti. Hvaležen vsakemu posebej je na tistem odru nanjo pozabil. Tako živo se še spomni obžalovanja, da postane solzen. Nekaj dni po koncertu mama umre in prežemajo ga občutki krivde, ki se še vedno vračajo. Vkomponiral jih je v glasbo, s katero jo je pospremil na drugo stran. Z drugo stranjo pa si je Miha že leta in leta domač. O tem sicer javno nikoli ni govoril, ampak zdaj je že toliko star, pravi, da lahko pove, da  verjame v onostranstvo, da ima izkušnje tudi z bitji, ki ne bivajo samo na Zemlji, in da njegova besedila, ki so preroška, kot na primer Zemlja kliče SOS, posredujejo besede, ki so bile morda skozi ta bitja nekoč posredovana njemu.

Karate ga je rešil

Kljub temu da si je na kredit ali pa brez njega lahko kupil najnovejšo opremo (bil je prvi, ki je imel melotron hammond sinte), s katero je komponiral, sprva v glasbenih skupinah (Prah, Dekameroni, The Sirs), potem pa sam, je dejstvo, da partnerskih zvez ni ohranil, nekaj časa bolelo. Ko se je drugič ločil, ga je skoraj zmlelo, ampak je poleg glasbe našel še nekaj, kar mu je pomagalo. Karate. S sinovoma je obiskoval ure karateja. Najprej ju je gledal. Trener Grade Milenkovič, ki ga je opazoval, vsega poklapanega po neuspeli zakonski zvezi, mu je predlagal, da začne trenirati tudi sam. In je. Pri 58 letih se je odločil. Danes je mojster karateja. »Ko vstopiš v telovadnico in začneš trenirati karate, pustiš osebne probleme zunaj. Takrat sem spet z ničle začel rasti. Prihajal sem na smrt utrujen in se vračal iz telovadnice poln energije. Spet sem začel ustvarjati glasbo, reklamne filme, igrati in nastopati na različnih prizoriščih. Vrnil sem se. Nisem bil več jaz ta, ki sem center vsega. To me je odrešilo. Začel sem ponovno zaupati v življenje.«

Danes in nekoč

Danes bi vsi želeli vse. Prevladuje mišljenje, da vsak lahko vse, ampak Miha pravi, da vsak ne more igrati. Vsak ne more ustvarjati glasbe, vsaj ne take, ki ostane. Za to je potreben čas. Neka zrelost. Stik. Potrpežljivost. Zaupanje. Glasba je sporočilo. Hitro se ujamemo v past. Če delaš glasbo zato, da si všečen in prepoznaven, to ne preživi. Preživi glasba, ki je narejena s srcem, ki govori o izkušnji, ki ni prekopirana, ukradena, prenarejena. Preživi ideja, ki zahteva celega človeka. Pogosto so žrtve prav ljudje, ki jih imamo najraje. Tudi prijateljstva, ki jih sklepa danes, tudi ali predvsem z ženskami, niso tako spontana kot včasih. Prej ali slej je v ozadju neka korist. To ga zmoti, ampak ljub temu še vedno hitro zaupa. Verjame v ljubezen. Med ljudmi in ljubezen do glasbe. Še vedno ustvarja. Igra. Štirideset let je igral turistom na Bledu, od oktobra naprej bo spet v restavraciji Šobec. Zdaj ne dela več za preživetje, zdaj dela, ker to želi. Le tako si lahko še širi obzorje, le tako ostaja svoboden. In to je največ in vse, kar konec koncev umetnik Kraljevega kova potrebuje.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_37
Zarja Jana
Zarja Jana 37