Jeseni Iva Godniča in njegove eminentne igralske kolege ter odlično glasbeno zasedbo Vlatka Atanasovskega čaka že osem gostovanj, z Ivom pa smo se dobili dan po 20. uprizoritvi na odru Slovenskega mladinskega gledališča in tik preden se je odpeljal svojim limonovcem in kivijem v objem.

Na Ljubljano se v resnici ni nikoli navadil, še posebej rad pa iz nje pobegne v poletni vročini ter se zavleče v senco pomirjujoče kraške hiše, ki jo je podedoval. Tam vstaja ob štirih zjutraj, da zalije limonovce, kivije in oleandre, nato obred ponovi ob enajstih zvečer. »Zgodilo se mi je, da nisem mogel zalivati dva tedna, in ko sem naposled stopil na vrt, sem zakorakal v zimo. Kivi brez listja, limona gola, vse je šlo. Zdaj zelo pazim, da jih ne pustim brez vode več kot en teden.«

godnic1
Šimen Zupančič
O domovih za ostarele: »Nimam več moči za ta boj. Vidim, da se je spremenilo, a samo na slabše. Zdaj lahko rečem, da je bila moja mama pred desetimi leti še na dobrem.«

Tako se niti na njegovem ljubem Visu ni zadržal predolgo. Ljubezensko razmerje z otokom bo po 30 letih verjetno zaključil, saj je tja začel hoditi prav zaradi odsotnosti turistične pokvarjenosti in posebne energije. »Zdaj so se tudi na Visu pokvarili. V tebi ne vidijo turista, za katerega zadovoljstvo bi nekaj naredili, temveč samo še profit. Si bankomat na dveh nogah. Parkirišče stane deset evrov na uro, poleg tega moraš sedaj kupiti vozovnico za trajekt vnaprej po internetu. Jaz pa tega ne znam,« je kot vedno neposreden.

O človeškem trpljenju

Z njim sem se nazadnje pogovarjala pred devetimi leti, nekaj mesecev po materini smrti, ko je postalo njegovo poslanstvo ozaveščanje o razmerah v domovih za ostarele. To bom počel tako dolgo, dokler ne bom čutil, da se je kaj spremenilo, je goreče dejal takrat. »Nimam več moči za ta boj. Vidim, da se je spremenilo, a samo na slabše. Zdaj lahko rečem, da je bila moja mama pred desetimi leti še na dobrem.«

Obupal je nad tem, da se bo kaj spremenilo na bolje. In zato ga je še bolj strah doma za starostnike. »Spomnim se maminega nasveta: vsak večer, preden greš spat, si daj v predal nočne omarice dvajset evrov, da boš imel na starost. Ko ti bodo rekli, zdaj greš v dom, si boš lahko s tistim denarjem plačal nego na domu. Ampak tega seveda ne počnem. Je pa dober nasvet, kajne?«

godnic3 - foto Marko Modic
arhiv SMG
Iz predstave Baal

Še vedno vidi obraze ljudi v tistem domu, ki so svojce dočakali zgolj na pol leta, nekateri pa še to ne. »Gospo z zavezano ruto na glavi, s čevlji na nogah, ležečo na pospravljeni postelji, sem vprašal, zakaj je tako napravljena. Ali kam greste? Čakam sina, je rekla. To mi je govorila eno leto in na koncu sem jo vprašal, kdaj bo ta sin že enkrat prišel. Začela se je jokati in priznala, da ga ni bilo na spregled že nekaj let. Potem ko mu je prepisala kmetijo. Nič drugega si ni želela bolj kot sedeti za domačo krušno pečjo, h kateri bi ji enkrat na dan prinesli kosilo. Kako ljudje trpijo!«

Penzija

Godniča do upokojitve loči še kakšnih 15 let in rad jih bo preživel na odru. Tudi v Baalu, v katerem je v ospredju dve uri, se je izkazalo, da ima več energije, kot je mislil. »Samo motivacija mora biti in zdravje! Na začetku se mi je poznalo, da nisem vajen glavnih vlog, in nisem imel kondicije. Sem motor predstave, in če ne držim ritma, če se v verzih in mislih ne ogrejem, mi ljudje ne sledijo in potem smo vsi adijo.« Vsa predstava je v rimah, ki gledalca preprosto morajo navdušiti, in Godnič ne sme izpustiti prav nobene besede. Da ima gledalčevo pozornost nenehno v oblasti, so se pošteno namučili. Štiri mesece so se dvakrat na dan ukvarjali samo z rimo, da se izrazi lahkotnost misli, da ne nastane recital. »Gledalce moraš dobiti s prvo sekundo in jih ne izgubiti. Neprestano moraš čutiti, da jih imaš, da te razumejo in poslušajo.«

Nekaj besed v predstavi je izjemno vulgarnih, kar nekatere preseneti, češ, saj smo ja v gledališču, hramu kulture. »Ampak tak je svet. Vulgaren in banalen. Baal je tak. Po eni strani je p...., po drugi pa dobričina.«

Cepec, nemoralnež, sebičnež

Tak je Baal, glavni lik predstave. Vest se mu včasih malce oglasi, ampak gre naprej, ne spremeni se, za seboj pušča opustošenje, a mu ni mar za posledice, ne čuti odgovornosti. Izrablja ženske, izkorišča ostarelo mater ... »Ampak saj takih sinov, ki živijo pri starših ali ločeni mami, je kar nekaj okoli nas. Takih, ki se jim pri 40 niti službe ne da več iskati. Zrel človek, ki pri 50 ni sposoben prevzeti odgovornosti za svoje življenje, ni redkost v tem času. Odgovornosti pa v družbi danes manjka zato, ker ni sankcij,« razmišlja Godnič.

Ni mu vseeno, da so državo nekateri pokradli, mu je pa vseeno, ali so tista velika imena zaprta na Dobu. »Naj gredo ven, samo denar naj vrnejo državi! Jaz bi bil tudi v zaporu čez teden, kjer bi bral in se počutil skoraj kot v hotelu, pri nas je že tako, med vikendom pa bi lovil ribe, tako kot vidim početi enega od najbolj znanih zapornikov vsak konec tedna. Ali je to kakšna kazen?! Zato pa smo brez odgovornosti v družbi.«

Zaradi svojega dolgega jezika je imel v preteklosti že težave, zato so na njegove besede pogosto pazili odvetniki. Danes je malce previdnejši, pa tudi mirnejši, saj mu je tehnologija prinesla odlično funkcijo, ki se ji reče časovni zamik, in na televiziji pogleda zgolj tiste oddaje in prispevke, ki mu ne dvignejo krvnega tlaka. Tudi šport preskoči.  

Vedno zelo odkrit

V preteklosti je iskreno govoril tudi o uspešni operaciji želodca. »Odkrit je bil tudi moj kirurg dr. Plenkovič, ki mi je povedal: Ivo, zavedaj se, če boš žrl kot prej, da je želodec mišica, ki se v telesu najbolj razširi. Kot lahko vidite iz priloženega, je res. Po operaciji nisem mogel spiti niti dva deci točenega in so me natakarji debelo gledali, ko sem naročil deci. Vendar se želodec s časom širi in širi, tako da sedaj jem čisto normalno, mi pa še vedno manjka 20 kilogramov do začetne kilaže. Moja težava je bolj kot v količini hrane v pomanjkanju gibanja. Kadar sem shujšal, je bilo to po zaslugi gibanja – hoje, kolesarjenja, plavanja ... Zdaj pa sem čisto obupal. Nimam motivacije. Že mama, ki je vse življenje hujšala, oče je bil suh, mi je rekla: linija izgubljena ne vrne se nobena.«

So se pa na razprodanih predstavah Baala vrnili navdušenje občinstva in ovacije, kakršnih sicer odobravanja vajeni Godnič vseeno ni pričakoval. »Vendar nobena premiera v življenju ni bila tako stresna kot sprejemni izpit na igralsko akademijo. Spomnim se ga do podrobnosti! Vem, da sva z Lojzetom Svetetom padla iz giba (del preizkusa na sprejemnem, op. a.) – in še danes se oba spomniva besed Bibiča, še celo ure – vse veva, kot da bi bilo včeraj zvečer! To je takšna travma! Nekateri poskušajo na sprejemnih tudi po petkrat, jaz pa sem vedel: zdaj ali nikoli. V življenju ne bi šel nikoli več skozi tak proces. Kakšna trema je to! Ne bi zbral več poguma.«

Nesojeni kemik

Če mu ne bi uspelo, bi Ivo Godnič postal kemik, v žepu je že imel kadrovsko štipendijo, videl se je v laboratoriju ali pa kot profesor kemije. Potem pa sta ga Dejana Demšar in Milan Štefe prepričala, da pride v mladinsko skupino kranjskega gledališča, kasneje pa ga tudi pregovorila in pripravila za sprejemne izpite na akademiji.  

Godnič še danes ni človek za avdicije. Pravzaprav je alergičen nanje. »Raje kamne žrem in grem kaj drugega počet, samo avdicij me obvarujte. Brez sprejemnih izpitov za vpis na igralsko akademijo pač ne gre, medtem ko se mi zdijo avdicije za vsak drek – ki si jih izmišljujejo ustvarjalci, nepotrebne. Za mlajše igralce, ki si morajo še izboriti svoj prostor pod soncem, že morajo biti, da bi pa starejši, uveljavljeni igralci čakali v vrsti po nekaj ur, to se mi ne zdi ravno primerno.«

Pri čemer okrca režiserje, ki jih med gledališko publiko vidi zelo redko, nekaterih nikoli. »Le na predstavah lahko igralca spoznaš do obisti, česa je sposoben, ne na avdicijah. V Ameriki je normalno, da greš na avdicijo, mi je zabrusil neki mlad režiser. Razumem, da to potrebujejo ameriški igralci, ki imajo opravljen zgolj nekajmesečni tečaj igre, a dvomim, da Robert Redford čaka v vrsti pred stavbo za avdicije.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja/Jana

Naslovnica Zarja 32
Revija Zarja Jana
Revija Zarja Jana, številka 32.