Novinarstvo ji je bilo položeno že v zibelko. »Od nekdaj sem rada pisala. K temu me je še posebno spodbujal dedek, ki je po upokojitvi tudi sam delal kot novinar. Zato sem bila presrečna, ko sem bila sprejeta na študij novinarstva (čeprav sem nazadnje končala drug študij). Vedno sem mislila, da bom časopisna novinarka, potem pa sem po naključju že v prvem letniku začela delati v informativnem programu Televizije Slovenija. Danes se mi to zdi svetlobna leta nazaj,« se smeji Ines Kočar, ki se spominja ene svojih prvih televizijskih nalog: novice in obvestila, ki so prihajali po telefaksu, je morala zgolj skopirati ter dostaviti voditelju, uredniku in redaktorju.

Treme tako rekoč nima. »Po telefaksu!!! Mlajše generacije verjetno sploh ne vedo, kaj je to. Pa spet nisem tako stara. Tehnika in način dela sta se v dvajsetih letih, odkar sem v novinarstvu, močno, močno spremenila. Enako kot moje delo. Po uvodu z montiranjem prispevkov drugih novinarjev sem začela novinarsko pokrivati Ljubljano in črno kroniko. Nikoli nisem imela treme pred kamero, me je pa bilo strah radijskega mikrofona. Da bi to premagala, sem se prijavila na avdicijo za voditeljico jutranjega programa in bila na svoje veliko presenečenje sprejeta.« 

Sledila je lepa izkušnja z oddajo Volja najde pot, v njej so veliko govorili o drugačnosti. Potem se je za nekaj let umaknila z zaslona in bila redaktorica Poročil, Dnevnika, Odmevov. »A pogrešati sem začela terensko delo, zato sem pred desetimi leti z veseljem sprejela priložnost za soustvarjanje potrošniške oddaje Posebna ponudba. Vedno je poseben občutek, ko oddaji sooblikuješ podobo in vsebino. Danes je precej drugačna kot na začetku, še imenuje se drugače, Koda. Od prvih ustvarjalcev sem zraven le še jaz. Teme so širše zastavljene, od dvojne kakovosti hrane do cen zdravstvenega zavarovanja, od težav z upravniki večstanovanjskih stavb do problematike kreditov v švicarskih frankih, od pravic letalskih potnikov do razmer v domovih za ostarele,« našteva Ines, ki je lani sprejela velik izziv vodenja, saj resnih voditeljskih izkušenj ni imela. Vrgli so jo v vodo in je zaplavala. »V zadnji sezoni z menoj odlično plava Rok Kužel,« pohvali sovoditelja. »Vsak teden 'diplomirati' iz druge teme je naporno, sploh če moraš to storiti štiridesetkrat na leto. In še posebej če to počne ekipa zgolj štirih ljudi,« še pove novinarka in mimogrede razkrije svojo drugo ljubezen – ples.

Trebušni ples ni vulgarnost. Vanj se je zaljubila, še preden je znala pisati. Morda imajo pri tem prste vmes njeni starši, ki prav tako zelo radi plešejo. Že v vrtcu so ji omogočili obiskovanje plesne šole. S treningi je vztrajala do konca osnovne šole. »V najstniških letih me je bolj zanimalo druženje s prijatelji kot treningi trikrat na teden. Pa tudi za plesalce se mi ni dalo več boriti. V tistem času sem plesala latinskoameriške in standardne plese, kjer je plesalcev močno primanjkovalo. Tako sem ples za nekaj let obesila na klin, dokler potreba po njem ni bila spet tako močna, da se ji nisem mogla več upirati. Sodelavka mi je predlagala, naj poskusim orientalski ples. Bil mi je všeč in zanj ne potrebuješ partnerja. Odšla sem na prvi trening in se zaljubila. Ta ljubezen zdaj traja dobrih petnajst let. Ples, v kakršnikoli obliki, se mi zdi najboljša oblika sprostitve. Rada se prepustim glasbi in zaplešem. To je dobra antistresna terapija, ki jo ob novinarskem delu nujno potrebujem. To ali pa terapevta,« se smeji Ines, ki danes ta ples tudi poučuje.»Ko plešem, naj bo to v plesni dvorani ali klubu, se počutim naravnost fantastično.« S prijateljico Aljo Shaar vsako leto pripravi plesno predstavo s svojimi učenkami. V njej jih pleše več kot 70 vseh generacij in krajev (od Jesenic do Palestine in Sirije), vzame pa tak projekt seveda veliko časa in energije. Priprava je vedno velik zalogaj; najeti je treba dvorano, priskrbeti vsa dovoljenja, poskrbeti za kostume in scenografijo, luči … In predvsem usmerjati ter voditi  ljudi. »Še dobro, da imam v sebi malo diktatorske žilice. Pa še vseeno si vsako leto obljubim, da je bila tokratna predstava zadnja. In takoj, ko je za nami, pozabim na svojo obljubo. Življenja brez plesa si ne predstavljam, poleg tega pa rada vidim, da se orientalski ples pleše na velikem odru kot umetniška forma, kar je. Predsodkom ali predvsem napačnim predstavam navkljub. In ker rada stojim na odru. Na začetku je vedno malo treme. Malo je mora biti. A če vidiš, da občinstvo uživa v predstavi in ceni tvoj trud, je občutek fantastičen,« je navdušena.

Z dekleti nastopajo tudi na drugih prireditvah, praznovanjih, v turški restavraciji in še kje. »Trebušni ples nekateri še vedno jemljejo kot nekaj manjvrednega, morda celo vulgarnega. Vsakega, ki meni drugače, povabim v plesni studio in bo spoznal, da imam prav,« je odločna.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 18, 30. 4. 2019
Zarja št. 18, 30. 4. 2019
Zarja št. 18, 30. 4. 2019