Igralka Lara Komar je v življenju odigrala že veliko vlog, a priznava, da je biti mama najtežja vloga, ki jo je kdaj imela. »Nimaš scenarija in nimaš režiserja. Zaupati moraš le ljubezni, ki te seveda vodi pri vsakem koraku. Učiš se iz svojih napak in tudi otroci, če jim znaš prisluhniti, te lahko veliko naučijo.« Lara je namreč mati dveh sinov, Arturja in Joakima, prvi je pred kratkim praznoval šesti rojstni dan, drugi pa šteje tri leta. Lara kot zamejska Slovenka živi v Italiji, v Trstu, kjer je članica Slovenskega stalnega gledališča. Kadar v Sloveniji snema serijo Reka ljubezni, se seveda ne vozi domov. »Imam srečo, da na snemanju skrbijo zame. V smislu, da tako načrtujejo, da strnejo moje prizore, kolikor se da. Zato sem v Ljubljani po nekaj dni na teden, prespim tukaj in intenzivno delam, potem pa imam veliko prostih dni, ki jih posvečam družini in seveda tudi sebi.«

V prvem filmu igrala s svojim fantom

In čeprav je materinstvo zanjo najtežja in najljubša vloga, pa se Lara z veseljem spominja svojih igralskih začetkov. »Prva gledališka vloga je bila v drugem razredu osnovne šole, ko so me izbrali za Rdečo kapico in sem prepevala: 'Jaz sem tista deklica znana Rdeča kapica, rada z muco se igram, k babici že sama znam.' Pravi muzikal! Prvič sem se s filmom srečala v mladinski produkciji kratkometražnega filma Il richiamo di Alma (Almin klic), v katerem sem igrala mlado dekle, v katero se je zaljubil protagonist zgodbe, ki je bil med drugim moj fant, zelo romantično,« je dejala Lara.

20180408_photo_ksaversinkar_reka_ljubezni_s02-IMG_0307
Ksaver Šinkar
Za glavno vlogo v filmu jo je izbral znani italijanski režiser Andrea Molaioli, vendar se ni odločila za sodelovanje z njim.

»Zanimiva pa je bila moja prva avdicija za zelo pomemben film velikega italijanskega režiserja Molaiolija. Izbral me je za eno glavnih vlog, jaz sem takrat rekla ne, ker sem v tistem obdobju že dala besedo za sodelovanje v moji prvi predstavi na velikem odru v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Večkrat so me vprašali, kako to, da sem se tako odločila. Ne poznam odgovora. Pogosto se sicer sprašujem, kam bi se zapeljalo moje življenje, če bi takrat odpotovala v svet italijanskega filma. Za televizijo pa sem med študijem na akademiji odigrala nekaj manjših vlog v različnih italijanskih nadaljevankah, ko so teve produkcije za nekaj časa snemale v Trstu in okolici. Pravo srečanje s televizijo pa je prišlo z Reko ljubezni.« Pa tremo še vedno čuti? »Da, tremo imam še vedno, kar se mi zdi zelo dragoceno. Moj poklic ni in ne bo nikoli rutina. Vedno mi predstavlja izziv in me hrani z močnimi občutki.«