Tako se pač sproščajo, če je to zanje sploh še potrebno, saj so profesionalke, z dolgim stažem na televiziji, z res veliko zahtevnih oddaj za sabo. Janja Koren, nekdanja voditeljica Odmevov, ki je vedno dobila odgovor od še tako trdovratno »gluhih« politikov, Mojca Širok, ki nam je na poseben način približala Italijo, kjer je bila dopisnica vrsto let, in Erika Žnidaršič, ki je v Tarči ravno prav neprizanesljiva in ostra, da jo z užitkom gledamo. Vse tri oddaje, Tarča, Globus in Točka preloma, so zelo zahteven dvourni zalogaj za gledalce, kaj šele za voditeljice, a imajo vseeno dobro gledanost.

S fotografinjo sva prišli na TV Slovenija že ob pol šestih, po naročilu urednice oddaj Studio 3, Nataše Rijavec Bartha. Urednici Globusa in Točke preloma sta kar njuni voditeljici, Mojca in Janja. Mojca sicer zelo nerada daje intervjuje, težko prideš do nje, a če gre za »trojček« informativnih oddaj, ji zlepa ne zmanjka besed. V maski mi najprej zaupa, da čez devet mesecev odhaja za dopisnico v Bruselj. Njena hči bo tu dokončala devetletko, potem pa bo prišla za njo, njen Marko bo ostal v Sloveniji, med vikendi pa hodil k njej ali obratno. Mojci je dopisništvo zlezlo pod kožo.

A tudi oddaja Globus je že čisto njena: »Ta tedenski ritem je kar naporen, nikamor ne moreš, nimaš predaha. Najbolj sem vesela, kadar so kakšne volitve, takrat Globus odpade. (smeh) Če se dogajajo veliki mednarodni dogodki, pa mi oddajo podaljšajo: na primer, ko so se 'dogajali' Katalonija, arbitraža, teroristični napadi, sem dobila celoten dvourni termin. Letos ga bodo dobile tudi evropske volitve. Za Globus in za zunanjepolitično redakcijo je ta format, skupek treh oddaj Studio 3, super, ker smo dobili najbolj gledan čas. Je pa včasih težko, kadar imamo v oddaji goste, ki govorijo v tujem jeziku, pa jih je treba pred oddajo posneti in prevesti. Ena najbolj bolečih ran, mojih in celotne zunanjepolitične redakcije, je, da delamo oddajo s proračunom 0,0 evra. Globus kot edina zunanjepolitična oddaja na tej televiziji in v Sloveniji nima proračuna! Prav izbojevati sem si morala, da bo šel naš dopisnik na Madžarsko, borila sem težke bitke, da smo dobili denar in bomo pokazali našo, originalno reportažo. Rada bi tudi, da gre naš rimski dopisnik Janko Petrovec na Malto, ki je zdaj izjemno zanimiva. Radi bi, da bi naši gledalci videli zgodbe skozi oči naših novinarjev in dopisnikov. Tu imamo zvezane roke, za vsak evro se moramo metati na zobe. Tudi sama bi šla kdaj rada naredit kakšen ekskluziven intervju, pa imam zelo omejene možnosti. Moja politika je, da pripeljemo tudi goste, tuje strokovnjake  – tako dobimo preplet, izmenjavo idej. Slovenija je majhen bazen s strokovnjaki, sploh za zunanjepolitično področje. Hočem, da je v vsaki oddaji najmanj eden.«

Moramo vedeti, kaj se dogaja okrog nas

Med to pripovedjo jo oblikovalka maske Ana Hribernik spretno liči, Mojca pa smeje reče, da je »kraljica naravnega videza«, saj noče biti opazno naličena. Oddaja Globus je letos dobila nagrado novinarskega društva, obstaja že enajst let, vodili so jo tudi že mnogi drugi zunanjepolitični novinarji. »Moramo se truditi, da obstane,« je prepričana Mojca. »Katera druga naša televizija to sploh še počne? Zunanjepolitična redakcija je bila nekoč najslavnejša, kakovostna, ugledna. Slovenija je del EU, valuto nam kroji Bruselj. Moramo vedeti, kaj se dogaja okrog nas. In v tem trenutku to počne samo ekipa zunanje politike TV Slovenija.«

Večer, ki zahteva kondicijo

»Na začetku smo bili zelo skeptični glede trojčka, sploh zaradi Globusa. Bili so pomisleki, kdo bo zdržal dve uri informativnega programa, po Dnevniku in pred Odmevi,« razmišlja Mojca. »Globus je zahtevna, nišna oddaja,  zunanja politika te mora zanimati. A se je ta naš trojček kar prijel, gledanost je dobra. Zato bi bilo škoda, da bi karkoli spreminjali. Tarča je vedno najbolj gledana, Globus in Točka preloma pa malo manj.«

Kadar Mojca ne govori o svoji oddaji, je skoraj razigrana. Nobene živčnosti pred oddajanjem v živo ni opaziti. Ko pride v masko Erika Žnidaršič, ji celo malo nagaja. Erika pove, da je Mojca najduhovitejša novinarka in vedno za šale. Tako pred ogledalom nastane serija fotografij, na katerih se Mojca pači, grdo gleda, kaže jezik. Nisem dostikrat doživela, da bi bil kdo od »resnih« novinarjev in urednikov tako sproščen. Še enkrat jo vprašam, zakaj gre v Bruselj. »Ker mi je dolgčas,« prostodušno prizna. »Dvajset let delam na TV Slovenija, od tega sem bila 13 let v Italiji. Zdaj imam osebni rekord bivanja v Sloveniji, dve leti in pol. Dopisniško delo me še vedno najbolj zanima, vznemirja.«

Janjin oče obožuje Bernardo

Se opravičujem, če ste pričakovali zamorjeno reportažo. Tole bo rahlo sproščena zgodba o tem, kako se novinarke in urednice pripravljajo na zahtevne oddaje. Te si lahko ogledate, tega, kar se dogaja v zakulisju, si pa ne morete. Zato smo tukaj mi. In Janja mi za uvod pripoveduje o tem, kako je razveselila svojega 91-letnega očeta, ki živi v domu, z obiskom ženske, ki jo obožuje, Bernarde Žarn.

»Še zdaj prenašam pozdrave med njima in oče je vedno ganjen, kadar mu rečem, da ga Bernarda pozdravlja. Ko je bil že zelo slab in ni hotel jesti, sem mu samo rekla, da bi bila Bernarda žalostna, če bi to vedela, pa se je bolj potrudil jesti.« Seveda pa rečeva tudi nekaj besed o oddaji Točka preloma. »Oddaja je zahtevna, tedenski ritem je ubijajoč, že danes, v četrtek, moram vedeti, kaj bo v naslednji oddaji, ker imam snemalno ekipo zagotovljeno v petek in v ponedeljek. Treba je najti zanimivo temo, ki v medijih še ni preveč obdelana. Tako smo imeli zasebne zdravnike, obdavčitev nepremičnin, znanost, gospodarstvo ..., zelo zahtevne teme, ki zahtevajo ogromno raziskovalnega dela. Služba mi vzame kar velik del vikenda. Pomagajo mi še dve novinarki in to, da se udeležujem dogodkov, posvetov, konferenc; tam spoznam ljudi, do katerih bi sicer težko prišla. To mi pomeni največ – da si vzamejo čas, mi pojasnijo določene stvari. In tam tudi izvem, kaj je aktualno, dobiš idejo, moraš biti na terenu. Nobena tema ne pride v pisarno k tebi.«

Janji povem, da bi jo radi videli nazaj v Odmevih, kjer je bila res ostra zasliševalka najvišjih politikov, a se samo zasmeje. Pravi, da oddajo Točka preloma zelo rada ustvarja, da je zanjo izziv, ker odpira pomembne teme. Še o trojčku: »Z Mojco sva bili na začetku skeptični, a gledalci ne gledajo vseh treh oddaj. Nekateri gledajo Tarčo, drugi čakajo na Globus, tretji na Točko preloma, vsak si izbere svojo. Je pa to zelo kakovosten program, gledalci so ga sprejeli presenetljivo dobro; potrebujejo poglobljene oddaje.« Kako je oddajo prilagodila svojemu zasebnemu življenju in nasprotno? »Nimam majhnih otrok, nimam vnukov, tako da lahko razpolagam s svojim časom, sem pa deloholik. Zase imam dovolj časa, pa za očeta, res pa gre del vikenda tudi za službo. Petek je najbolj sproščujoč dan, potem pa že prežim za novimi temami.«

Po oddaji ne zaspiš do treh zjutraj

Erika si maže trepalnice in zraven zbrano govori o oddaji. »Je kar zalogaj, vedno pogosteje se ukvarjamo z raziskovalnimi temami, včasih moram prebrati 400 strani izsledkov, poročil, zakonodaje ..., od celotne ekipe zahteva precej trdega dela. Zdajle je komaj januar, jaz pa sem že utrujena, kot bi bil konec leta. (smeh) Zadnjo oddajo smo pripravljali do treh zjutraj, vse je bilo treba preveriti, hitro lahko stakneš kakšno tožbo. Vodila sem tudi nekaj oddaj, ki jih je pripravila skupina Lidije Hren, Ekstravisor. Te zahtevne  teme mi ležijo, ni mi težko, to počnem z užitkom. Všeč mi je, da gremo v globino.« Tarčo delajo Erika, dva novinarja, urednik in raziskovalka. »Dihamo na škrge, glede na zahtevnost tem. A v majhnem timu je lažje narediti kaj dobrega, hitreje se obrnemo in speljemo.«

Erika ima tudi šest in sedem let stara otroka. Kdaj bere teh 400 strani suhoparnih poročil? »Kadar le lahko, doma, v službi, med vikendom. Otroka mi ugašata televizijo, ko je konec poročil: 'Mami, zdaj pa konec.' S partnerjem si porazdeliva dneve, ko sva bolj prosta ali zasedena, bolj prost se več ukvarja z otrokoma.« Kako se spočije? »Petki so malo bolj sproščeni, pa vikendi. Tudi če doma pospravljam in likam, se spočijem. Ob četrtkih, po oddaji, pa ne zaspim še do dveh, treh zjutraj, zaradi adrenalina.« Mimogrede, Erika ima vedno opazne, elegantne obleke, ki poudarijo njeno lepo postavo. Vprašam, kdo jo tako izbrano oblači. »Televizijska stilistka Beti Zubčič mi pripravlja oblačila, tako kot drugim. Sva se pa res zelo dobro ujeli v tem, kaj mi pristaja, našla je stil, ki mi je všeč. Zelo sem zadovoljna. Ona oblačila skreira in mi jih sešijejo tukaj, na TV Slovenija, redko mi kaj kupi.«

3, 2, 1, gremo ...

Vse tri so naličene, oblikovali so jim tudi pričeske, pripravljene so za skupno napoved, ki jo morajo posneti, vsaka naredi še nekaj minut poskusnega snemanja za svojo oddajo, potem pa se razbežijo vsaka na svoj konec, Erika mora posneti še napoved za Tarčo, ki gre direktno v Dnevnik. Tu nekje nastopiva midve s fotografinjo. Jaz držim v roki težko luč, ki mi bliska v rokah, one se smejejo in tiščijo skupaj, da bo slika s pravo kompozicijo, Goran Misir, asistent režije, nas priganja, ker se mu mudi z vklopom v Dnevnik, ki ga bo imela Erika, iz zgornjega nadstropja se na balkonu prikaže celo »Bog«, gospod režiser Siniša Gačić, ki se huduje, ker nekaj ni šlo tako, kot bi moralo, ena od voditeljic se menda ni postavila na pravo mesto. Mojca Sinišo pohvali, da je izvrsten režiser, saj ima vedno kakšen nov pristop in se trudi, da oddaje niso statične. Mateja pritiska na sprožilec kot nora, v studiu je že cela zmešnjava, a nekako nam le uspe  narediti dobro naslovnico tokratne Zarje, njim pa uspe posneti napovedi oddaj in zvaditi pozicije.

Hu, naporno je bilo že zgolj slediti vsem trem, kako je moralo biti šele njim, ki jih je vklop v živo še čakal, pa živi gostje in zahtevne teme? Duhovita in nagajiva Mojca Širok, resna, a prijazna Janja Koren, profesionalna, zavzeta Erika Žnidaršič se znajo pošaliti na svoj račun, nasmejati in si nagajati, celo zavijati z očmi, a si tudi pomagati in svetovati. Ko se prižgejo kamere, postanejo po vsej zmešnjavi, kot bi odsekal, v hipu resne, odgovorne in natančne voditeljice najzahtevnejših in poglobljenih oddaj na nacionalni televiziji. Ne bi verjeli, če se ne bi prepričali na lastne oči.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 6, 5. 2. 2019.
Zarja št. 6, 5. 2. 2019
Zarja št. 6, 5. 2. 2019