Njegovo priljubljenost pa je zelo dobro unovčil neki sarajevski trgovec s kapami. Oboževalci so namreč »njegove kape« razgrabili.

Ko je prodajalec Lošo nekoč opazil v Sarajevu, je stekel za njim, da bi se mu zahvalil za povečan promet. »Povedal mi je, da je prodal 700 tisoč 'mojih' kap. Dejal mi je, da sta z ženo s tem denarjem zgradila vikend, in me prosil, naj ne spreminjam svojega imidža. Rekel sem mu: ni problema,« je Saša povedal za srbski časnik Kurir.

A ima priljubljenost tudi svoje temne plati. Nekoč so morali člani skupine denimo bežati pred podivjanimi oboževalci. Uspelo jim je uiti v svoj hotelski apartma. Oboževalci, ki so jim sledili, pa so nato pomotoma vdrli v sobo predsednika Mednarodnega denarnega sklada, ki je bil takrat na obisku v Beogradu in bi moral odobriti nek pomemben kredit. »Bil je strašen škandal, a so ga na koncu pometli pod preprogo. Smo pa od takrat morali prenočevati na periferiji, saj nas noben hotel v centru ni več želel gostiti,« je povedal Loša.

Člani skupine so spoznali tudi, da starejši ne poznajo šale. »Ko smo leta 1985 izdali pesem Bolje biti pijan nego star, smo se nekaterim starejšim občanom zelo zamerili. Javni tožilec je na iniciativo združenja upokojencev iz Vojvodine celo sprožil tožbo proti Plavemu orkestru, s katero je želel prepovedati delovanje skupine, ker da s pesmijo žali čustva starih ljudi. O tem so poročali tudi v TV-tedniku. Za komentar so vprašali tudi mene in izjavil sem, da nisem hotel žaliti starih ljudi in da imam veliko prijateljev, starih okoli 70 let. Predstavljajte si to – človek pri 19 letih, ki ima res dobre prijatelje, stare 70 let … Kako sem se jaz branil … Kakšna naivnost je bila to,« se je v smehu spomnil Loša.