Adi obožuje slovenski jezik in igrivost, ki jo ponuja, zato njegova besedila kljub preprostosti nikoli niso banalna. V 60. letu se mu ni treba več dokazovati in prizna, da je prav prijetno ustvarjati ob zavedanju, da ima že toliko podlage. Na začetku kariere so mu svetovali, naj se drži šaljivih, mestoma kvantaških pesmi in se izogiba resnejšim temam. Adi pa rad jasno pove, kaj misli, in ljudje so sprejeli, da jih v pesmih tudi podučuje. Tudi med tokratnim pogovorom so življenjske modrosti kar vrele iz njega.
Preden si je naročil kavo, je povedal, da je zgrožen nad polnimi parkirišči v osrednjem nakupovalnem središču naše prestolnice – in to med delavnikom dopoldne. Prepričan je, da nas mediji in oglasi neprestano nagovarjajo, da nam nekaj manjka in da si je treba nenehno izpolnjevati želje. »Kupite le še to, pa boste srečni, a konca ni, ponudba se spreminja in sreča nam beži, izmika se. Izginja.« Tako pravi v eni izmed svojih rimarij. »Nenehno hlepenje po tem, česar nimaš, te nikoli ne bo zadovoljilo, sem pristaš tega, da se naučiš ceniti to, kar imaš.«
Ste bili od nekdaj takšni?
Dokaj. Malo drugačen, nenavaden, s čudnimi pogledi na življenje. V moji mladosti je bilo to nenavadno, težko sem se vklopil v bolj razigrano dojemanje okolja, bil sem precej resen. Ampak s pomočjo prijetne družbe, ki sem jo spoznal v Ljubljani, sem se malce zbezal iz svojega kokona. Pa kitaro sem začel igrati. To me je naredilo malo bolj priljudnega. Čeprav je bilo znano, da vedno ohranim pamet in treznost, tako da sem praviloma za zadnjo rundo naše že precej opite družbe vedno jaz nagovarjal natakarja – z veliko mero vljudnosti in lepimi izrazi.
Ste živeli v študentskem domu?
Ne, v zasebnem stanovanju na Ilirski ulici nas je živelo pet oziroma štirje in imenovali smo se ilirski fantje. Fajn zabave smo imeli, k nam so hodili različni zanimivi ljudje. Iz študentskih let mi je v najlepšem spominu ostalo prav to, da sem bil obdan z ustvarjalnimi ljudmi, s katerimi smo se pogovarjali o literaturi, filmu, glasbi in filozofiji. V moji družbi so bili namreč Vlado Žabot, Feri Lainšček, že pokojni Milan Vincetič, Bojan Sedmak – tudi pisatelj, pesnik in ustvarjalec, ter Matija Pavlovec, etnolog. Ob hudomušnih stvareh, ki smo jih počeli, je bilo tudi zelo veliko tehtnih pogovorov, in to me je naredilo še modrejšega. To sedaj najbolj pogrešam. Tudi med likovniki sem imel prijatelje, z njimi sem hodil na razstave in na odprtjih začel povsem spontano tudi nastopati. Moja kariera se je uradno začela 1981. leta v Cerknici – to je bil moj prvi nastop, ki ga niso oglaševali le ustno, temveč s plakatom.
Veste, da ste obravnavani v diplomski nalogi skupaj z Domiceljem in Šifrerjem?
Sem spoznal avtorico in sem ji dejal, da sem zelo počaščen. Kantavtorji so nenavadni in dragoceni, saj ne pišemo zgolj kakovostnih besedil, ampak smo tudi avtorji glasbe in skladbe potem še interpretiramo. Kitare sem se dobro naučil igrati šele v študentskih letih, veliko pa sem pridobil tudi s tem, ko sem hodil na kakovostne koncerte po študentskih klubih, kjer so nastopali Tomaž Pengov, Jani Kovačič in Marko Brecelj. Ti trije so me tudi zelo zaznamovali. Najbolj pa je name vplival Tomaž Domicelj. Za vedno mi je ostal v spominu, in to sem mu tudi povedal, njegov koncert blizu Mute. Takrat sem bil star 18 let. Ker je zelo deževalo, je na koncert prišlo zgolj kakšnih deset ljudi, ti so ga na koncu poslušali kar iz avtomobilov, ampak on je dal na odru vse od sebe. To mi je bilo zelo všeč in bil sem prevzet nad takšnim spoštovanjem publike. Tudi sam sem ravnal tako. Zadnjič me je nekdo spomnil na moj prvi nastop v Tolminu. Prišlo je od 10 do 15 ljudi, zato sem kar stopil z odra, pustil ozvočenje za sabo in se usedel z njimi za mizo, naročili smo pijačo in naredil sem totalen žur. Nekaj ur skupaj! Ko se je to razvedelo, sem čez tri mesece ponovno nastopal tam in klub je bil nabito poln.
Tudi na nastopu v Murski Soboti sem eno uro pel in igral, dal vse od sebe, pa ni bilo nobenega odziva iz publike. Nisem se počutil najbolje, prijatelji so me tolažili; po dveh urah pa se je vzdušje v lokalu malo umirilo in kolega me je zopet napovedal: prej ste ga slišali, kako se ogreva, zdaj pa zares – koncert kantavtorja Adija Smolarja! Spet sem šel na oder, naredil enako in padli so dol od navdušenja! Moja zgodba je lahko v poduk mlajšim: včasih se zgodi, da ni odziva, ampak to te ne sme navdati z dvomom o lastni kakovosti. Najslabše je, če se ustrašiš in ves poklapan pobegneš med štiri stene. Bodi vztrajen, ne preveč občutljiv, a spoštljiv. Ne poveličuj samega sebe, ne bodi užaljen ali oholo vzvišen, češ, ne razumejo moje umetnosti – ne, mi smo zaradi ljudi, ne oni zaradi nas!
Po sedmih letih ste izdali ploščo in pravite, da je pravzaprav ne potrebujete. Nastopate pa še vedno veliko.
Glede na to, da sem v 60. letu in da se počasi približuje penzija, bi lahko z vsemi pesmimi iz prejšnjega obdobja lagodno zdržal, vendar je moja želja, da bi še kaj ustvaril. Vedno, ko zasledim vest o smrti velikih umetnikov, vem, da je bilo v njih še veliko neizrečenega. Življenje tudi mene opozarja, da je prav, da še kaj naredim – ne za lastno promocijo, ki je ne potrebujem, temveč iz veselja do ustvarjanja in ker lahko ljudem še veliko dam. Tako in tako bo veliko mojih pesmi ostalo še neposnetih. Z mojim dobrim prijateljem, snemalcem in producentom Borutom Činčem, sva dogovorjena: ko bo kaj zaškripalo in če bom soočen s kakšno težko diagnozo, pridem v njegov studio in zastonj posnamem vse, kar še imam, pa čeprav samo refrene, melodije – da bo ostalo zapisano in morda služilo komu drugemu.
Vaša dota ob koncu življenja?
Meni se zdi smiselno. Imam dvajset kaset, prepolnih idej: veliko je lepih melodij, idej za pesmi, refrenov. Zadnjo ploščo sem snemal zelo počasi, nikamor se ni mudilo in bil je čisti užitek. Njena rdeča nit je minljivost – ne s strahom in otožnimi mislimi, ampak o minljivosti govorim realno. V prvi pesmi opisujem svoj pogreb, po 120 letih življenja, in ker mi je všeč neworleanški stil, kjer so pogrebi veseli, je pesem posneta tudi v takem slogu.
Na plošči sodelujeta tudi vaša sinova, osemnajstletni Jure in štirinajstletni Jani. Ju moti, če v intervjujih govorite o njiju?
Ne, ni jima mar. S tem se ne ukvarjamo dosti, nikoli niti nisem preveč ponujal vpogleda v svoje zasebno življenje. Jure je na plošči pri dveh pesmih zapel spremljevalne vokale, Jani pa igral tamburin. Jure je naredil nižjo glasbeno šolo za klavir, Jani pa za tolkala. Jure je iz lastnega veselja vpisal še kontrabas in solo petje, čeprav nima glasbenih ambicij. Se pa odloča za študij in me s svojimi odločitvami kar preseneča – zanimajo ga filozofija, psihologija in matematika. Je zelo sposoben in razgledan fant, dobrodošel sogovornik, s katerim se poglobljeno pogovarjava. Bere Platona, Junga, Hegla. Zadnjič me je hotel vreči na finto z vprašanjem: »Ali veš, kaj je rekel Hegel?« Odgovoril sem: »Vem. Dober dan!« Bil je navdušen in sva se smejala. Nikoli se ne dolgočasimo. Je pa mlademu človeku težko presoditi, kaj ga zares veseli. Iz mladosti privzgojena misel, da naj začeto tudi končamo, je res lepa, a ni povsem dobra. Sem velik pristaš tele: ko nekaj začneš in ko spoznaš, da ti je zelo všeč, dokončaj. Če pa spoznaš, da čutiš odpor, zamenjaj in pojdi drugam. Bolje izgubiti eno leto kot pa vztrajati v nečem, kar te ne veseli.
Ali vam sinova kdaj rečeta, da ste tečni?
Niti ne. Včasih mi očitata komentiranje, ko gledamo kakšen film – razburim se, če ljudje počno traparije. Ne morem se upreti komentarju ravnanja nekoga, ki ga tare srčna bolečina, pa se, namesto da bi problem rešil, raje zapije. Občutljiv sem za nedoslednosti v filmih in takrat mi sinova rečeta, naj se umirim. Sicer pa se zelo radi hecamo, imamo zelo sproščen odnos. Res pa je, da fanta odraščata in se moram zavestno zadržati, da ju ne poljubljam ves čas. Vedno sem ju rad crkljal in stiskal, zdaj pa se moram malo zadržati. Čeprav ju še vedno cmoknem. Zadnjič, ko je Jure že zadremal, sem mu šel ugasnit luč, pa sem ga cmoknil. Kaj češ, še vedno je moj fantič! Težko se je temu kar odpovedati. K večjemu se stisnem in ga potrepljam po rami, mlajši pa se še crklja. Stik, da si naklonjenost izkazuješ z objemom, je zame zelo pomemben in vsak dan jima rečem, da ju imam rad. Pa tudi to poudarjam, da se nam zelo dobro godi – glede na strahote, ki se dogajajo po svetu. Ves čas jima želim odpirati oči.
Ko ste pri 18 zapuščali Koroško, ste si predstavljali, kaj boste nekoč v postali?
Če bi kot mulec videl samega sebe, kakršen sem zdaj, bi verjetno bil kar zadovoljen. Rad sem imel risanje in mislil sem, da bom risal stripe, pa sta bila starša proti, da bi šel na likovno. Ampak ni mi žal. Tako, kot je, je prav. Možnosti je ogromno in hitro se lahko izgubiš v sanjarjenjih, kaj bi, če bi. Smisel življenja je, da iz sebe narediš dobrega človeka – to je pomembno delo. In da živiš tako, da je tvoje življenje vredno lepega spomina. Če živiš izpolnjeno, te potem ne plaši misel na minljivost.
Glede na to, da ste napisali veliko družbenokritičnih besedil, kako bi komentirali sedanje stanje v slovenski družbi in širše?
Žalosti me dejstvo, da so mnoge moje pesmi še vedno aktualne, čeprav so nekatere stare več kot 30 let. Sreča posameznika ni odvisna zgolj od tega, kako se godi njemu in njegovim najbližjim, sreča posameznika je odvisna tudi od drugih ljudi, ki živijo v isti deželi, kraju, celo na istem planetu. Bolj se moramo zavedati, da nismo izolirani otočki, vsi smo povezani v človeško raso, ki naj bi se imela lepo. Kaj dosti se kot človeštvo ne spreminjamo, iz slabih izkušenj se ne naučimo dovolj, morali bi bolj poudarjati dobre plati življenja in dobre ljudi. Znano je, da če si nenehno obdan s slabimi novicami, postaneš apatičen, izgubiš občutek za to, da obstaja kaj lepega, in se težko pripraviš do tega, da bi bil še boljši človek. Morali bi se več posvečati dobremu in poskušati narediti več za naš planet. Obdani smo s čudežem življenja, ki ga prehitro jemljemo za samoumevno in neranljivo. Vedno se je izkazalo, da je potrebno kar precej gorja, da je človek pripravljen narediti kaj dobrega, kaj spremeniti. In apelirati na mlade, vzgoja mladih bi morala biti na prvem mestu, da se jim omogoča prijazno šolanje, takšno, ki jih motivira.
Kakšne izkušnje pa imate (preko sinov) z našim šolskim sistemom?
Sinovoma nikoli nisem zapovedoval samih odličnih ocen, mirno sprejemam, da sta v tistem, kar ju veseli, odlična, pri predmetih, ki jima kasneje ne bodo česa pomenili, pa tudi trojka ni nič hudega. Želim, da prepoznavata zanju pomembna znanja, hlepenje po odličnih ocenah pri vseh predmetih pa se mi zdi nesmiselno. Večji poudarek bi morali dati prepoznavanju interesa in talenta mladih. Poudarjamo tekmovalnost in kariero, zmanjka nam pa izkušenj in vedenja o odnosih, kako se na primer obnašati v partnerstvu. Prepričan sem, da je kvaliteta življenja v veliki meri odvisna od naših odnosov, kako se počutimo v družinskem krogu.
Ljudje se čudijo, kako lepe odnose ste po ločitvi ohranili z bivšo ženo.
Zgrožen sem, če mi rečejo, da so fascinirani nad tem. Tak je namreč normalen odnos! Da ne gojiš zamer in maščevalnosti. Z nekom, ki ga imaš rad, je normalno, da razčiščuješ stvari, a če sobivanje ni več možno, se je bolje raziti. Ljudje zamenjujejo zaljubljenost in posesivnost. Ta sili človeka, da se do partnerja grdo obnaša. Če imaš partnerja rad, ga imaš rad kljub temu, da te morda on nima več na tak način, kot bi bilo treba za partnerski odnos. In nimaš ga rad zavoljo otrok, kot radi rečejo, ampak zaradi samega sebe, da živiš pomirjeno, ne iščeš konfliktov, da v nekdanjem partnerju prepoznaš še vedno dobro in lepo. Pomembno je, da sprejemaš različna mnenja s strpnostjo, ne z jezo in maščevanjem.
Tudi v politiki opazujem nenehno prežanje na besede, zaradi katerih bodo lahko udrihali po političnih nasprotnikih. Pač, razmišljava drugače, a raje poiščiva, v čem se strinjava – to je pomembno za našo dobrobit. Ampak ker se v nečem ne strinjava, se a priori ne strinjava o nobenem predlogu – kot da je podpora dobremu predlogu nasprotne strani priznanje šibkosti. Samozavesten človek z jasnimi načeli se zaradi drugačnih mnenj okoli sebe ne čuti ogroženega in zaradi tega ne napade nazaj. Politiki naj se ne promovirajo s tem, da dajejo drug drugega v nič, temveč z dobrimi dejanji. To je najboljša promocija.
Sicer pa kamorkoli pridem, ugotavljam, da smo zelo prijetni, prijazni, radi se poveselimo. Zavedajmo se, da nas je malo, govorimo slovenski jezik, imamo skupno zgodovino in kulturo – to nas obvezuje, da delamo dobro drug drugemu in se zavedamo, da velikim narodom ni mar za nas. Sami se moramo potruditi, da ohranimo deželo, jezik in kulturo in da potomcem omogočimo prijazno življenje v tej prekrasni deželi. Samo malo več prijaznosti, strpnosti in malo več pozitivnega odnosa – najprej do sebe, potem do drugih. Pri tem nam lahko pomaga misel na minljivost. Zavedati se je treba, kakšna priložnost je življenje!
Napisali ste že deset knjig za otroke in mladino, imate v mislih tudi kakšen roman za odrasle?
To je bila vedno moja želja, zamislil sem si trilogijo in jo začel tudi pisati že precej let tega. Nastalo je 300 strani. Prva knjiga se začne: »Prišlo je do streljanja, na srečo nihče ni bil ranjen, pet je bilo ubitih.« Zaključna beseda je »končno«. Druga knjiga se začne s »končno« in zaključi »ni se več vrnil«. Tretja se začne z »ni se več vrnil.« in konča s »prišlo je do streljanja.« Starejši sin me spodbuja, naj jo zaključim. Med pisanjem sem se zelo zabaval.
Tudi mi bi se radi!
Moral bi se res potruditi, ker leta bežijo. Pred šestnajstimi leti, ko je bil še oče živ, sem mu jo bral in se je smejal do solz.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
