Strasten tekač, ves vesel, da mu je zdravnik po nedavno prestani možganski kapi, ko je namesto na dopisniško mesto v Bruselj moral v bolnišnico, končno dovolil spet obuti športne copate, se je na letošnjem maratonu preselil med občinstvo. Kap je bila po premaganem raku pred 20 leti že njegova druga velika življenjska preizkušnja in o njej je ta izjemni novinar in borec z veliko začetnico spregovoril posebej za Zarjo.

Na začetku poletja je imel Igor kopico obveznosti, a se jih je veselil, saj naj bi si pri 53 letih izpolnil še eno veliko željo – potem ko je bil dolga leta dopisnik iz Nemčije in je nekaj let zatem preživel v Sloveniji, so ga imenovali za dopisnika RTV Slovenija iz Bruslja. »Bil sem sredi vročih priprav na odhod v Bruselj. Prvega septembra bi moral nastopiti delo. Imel sem rezerviran hotel in letalske vozovnice, na spletu sem si našel nekaj stanovanj, ki bi jih moral iti pogledat, saj si mora vsak dopisnik sam poiskati stanovanje za štiri ali osem let mandata. Primerno stanovanje je pomembno za ustvarjalnost in počutje. Konec junija me je le še nekaj dni ločilo od prvega odhoda v Bruselj … Vse je bilo kot običajno, do tiste nedelje zjutraj, ki je vse obrnila na glavo,« je začel pripovedovati Igor.

Nekaj čudnega v nedeljo zjutraj

Žena Tatjana je šla s prijateljico na jutranji tek, on pa je izvajal tedensko rutino tehtanja. Pa ne zaradi želje po izgubi kilogramov, temveč bolj zato, da tako kot pri tekaškem merjenju časa vidi in spremlja svojo dejavnost. »Običajno tehtnico po uporabi že v prvem poskusu spravim pod umivalnik, tokrat pa sem jo moral popravljati kar trikrat, vendar se mi (še) nič ni zdelo sumljivo. Nato je pozvonila žena, ki se je vračala s teka. Obrnil sem se, da bi pritisnil tipko na domofonu, da ji odprem, namesto tega pa sem začel na ograji popravljati svojo obleko. Žena je še enkrat pozvonila, jaz pa sem začel premikati drsna vrata na omari v hodniku. Vrtelo se mi je, nisem bil orientiran v času in prostoru. Jasno in logično sem doživljal, kot da gledam film o nekom, ki se čudno obnaša. Uspelo mi je leči na posteljo in mi ni bilo nič več jasno. Prihitela sta sin, ki je odprl vrata ženi, in žena ter me začela spraševati. Takoj sta videla, da se z mano dogaja nekaj čudnega, sina sem prosil, naj se z mano pogovarja angleško, nato pa še nemško, da vidim, kako mi gre. Nemščine, ki mi je veliko bliže kot angleščina, nisem mogel spraviti iz ust. Nato me je Tatjana hitro spravila v zdravstveni dom v Kamnik. Na podlagi preprostih testov – imenujejo se grom – za ugotavljanje možganske kapi je bilo hitro jasno, da me je zadela kap.« Iz zdravstvenega doma so ga z rešilcem odpeljali na nevrološko kliniko. Ponovili so teste, zdravnik se je odločil, da ga bodo še nekaj časa obdržali na opazovanju in kasneje na terapiji. Magnetna resonanca je pokazala možgansko kap. Imel je srečo, da je bila relativno mila. V bolnišnici je preživel dva tedna, začeli so mu odpravljati težave z govorom, motoriko, branjem in pisanjem.

Pozitivnost in črni humor

»Kljub temu da se veliko govori o zdravstvu, predvsem kritizira, moram pohvaliti vse tamkajšnje osebje. Od prve minute, ko sem prišel k njim, do odpusta iz bolnišnice ne morem reči niti ene slabe besede ne za zdravnike ne medicinske sestre, čeprav delajo v težkih okoliščinah in z najrazličneje prizadetimi bolniki. Vzdušje je bilo ves čas pozitivno, včasih tudi z malo črnega humorja, kar jih verjetno rešuje, saj so za svoje delo, ki ga opravljajo 365 dni na leto, tudi ponoči, ob vikendih in praznikih, res slabo plačani. Z veseljem in profesionalno so mi pomagali tudi z delovnimi terapijami. Največ težav sem imel z govorom in pisanjem. Čeprav sem vse življenje človek izražanja, kar je tudi moj poklic, se mi je v trenutku vse obrnilo. Logopedinja mi je za nalogo dala napisati spis »na roke«. Takšno stvar običajno spišem v nekaj minutah, tokrat pa sem jih potreboval kar 37 in naredil skoraj 40 napak, a večine nisem prepoznal. To je za novinarja katastrofa,« je povedal in dodal, da ga je reševal tudi črni humor. Predpisali so mu še druge terapije, napotili so ga tudi v zdravilišče Dobrna in aktiven, kot je, je prve tedne mislil, da bo umrl od dolgčasa. Ko pa je padel v sistem zdravljenja, je ugotovil, da mu vaje pomagajo. Iz dneva v dan so bili njegovi spisi boljši, gibanje spretnejše, dejanja natančnejša. Pridno je sledil napotkom terapevtov, pisal spise, hodil v fitnes in na sprehode. Dobro se je počutil, vendar se je spopadal z bolečinami v glavi, česar prej ni poznal.

Želja po teku

Moral pa je pozabiti na dopisniško mesto v Bruslju. »Do konca avgusta sem bil na bolniški. Veselil sem se, ko sem s prvim septembrom začel delati šest ur, več mi zdravnik ni dovolil, kajti okrevanje je lahko varljivo, ko se telo znajde pod nenehnimi obremenitvami. Predvsem pa me je zanimalo, ali in kdaj bom spet lahko začel teči,« je razlagal velik ljubitelj teka. V šoli ga ni maral, kasneje pa si je z njim pomagal do boljše kondicije za alpinizem. »Učitelji telovadbe otrokom priskutijo tek, ko jih brez kondicije naženejo preteč 600 metrov. Otroci dajo od sebe 110 odstotkov in pri tem spustijo dušo. Tek pa se jim zameri. Sam sem začel teči kasneje. Z več kondicije je tek postal lažji, razdalje pa daljše. Da nismo le plezali in tekli, smo se za zabavo začeli udeleževati organiziranih tekem. Na prvem polmaratonu v Kranju sem brez izkušenj naredil vse začetniške napake. Zaradi razbolelih mišic dva dni nisem mogel hoditi po stopnicah. V Radencih je bilo bolje, pa tudi kasneje. Med treningi pa so kmetje pogosto vpili za nami, da če nimamo kaj početi, naj jim pridemo pomagat na njivo. Pred dvajsetimi leti ni bilo razumevanja za tek in tekače. Opozarjali so nas, da teči ni zdravo, da je to mučenje brez potrebe. Poleg nas so tekli še bolniki dr. Ruglja, a iz drugačnih razlogov.« Z nabiranjem kilometrov je nadaljeval tudi po študiju, pa tudi v Nemčiji, ko je bil dopisnik. Z vsakim pretečenim kilometrom je imel več kondicije, zato so se s prijatelji udeleževali maratonov. Tek je postal njegov slog življenja. Za njim je kopica maratonov in polmaratonov. Posebno mesto v njegovem življenju ima Berlinski maraton, prvi po prebolenem raku. Za vse ljubitelje teka in tiste, ki nameravajo to postati, je iz nemščine prevedel Veliko tekaško knjigo. Zato mu je bilo še posebej hudo, ko ni mogel obuti športnih copat in nabirati kilometrov v okolici domačega Kamnika.

»Od konca septembra, ko sem bil na pregledu na nevrologiji, imam tudi uraden žig, da sem spet lahko v pogonu. Seveda me je zanimalo, ali lahko spet začnem teči. Hoja se mi ni zdela fina, saj gre vse prepočasi. Bil sem srečen, ko so dejali, da lahko, vendar ne prehitro in ne prevelikih obremenitev. Ko mi je zdravnik spet dovolil teči, sem šel. Bil sem živčen, saj nisem vedel, kakšni bodo občutki. Pazil sem na to, da bodo v bližini ljudje, za vsak slučaj, če se bo kaj zgodilo. Zato si tudi nisem upal v gozd, ki mi je tako ljub. S seboj pa sem imel tudi telefon,« se spominja.

Spet po starem

Zdaj si od tri- do štirikrat na teden obuje športne copate in gre naokoli. Prej je imel uro in je gledal, ali je dovolj hiter, zdaj pa nanjo pogleduje, da je počasen. »Vendar sem srečen, da lahko tečem. Veliko ljudi nima te sreče, da bi se jim stanje po kapi tako popravilo, da bi bilo kot prej. Ko sva se pogovarjala z logopedinjo, mi je dejala, da je dobra plat kapi, ko te zadene, da naredi škodo, obenem pa je to najnižja točka in se stanje ne poslabša. Pri drugih boleznih je drugače. Po kapi pride do izboljšanja. Vedno se dvigneš. Kako visoko, je odvisno od škode. To sem imel v glavi, ko sem hodil na rehabilitacijo in razumel, da ima vsaka vaja svoj smisel. Ko sem delal vse tiste z žebljički in sestavljankami, ki jih običajno delajo otroci v vrtcu, si nisem dovolil zapasti v malodušje. To je najslabše, kar se človeku lahko zgodi, ko neha verjeti, da se stvar (lahko) izboljšujejo,« je prepričan Igor, ki je zaradi težav s tetivo nameraval na ljubljanskem maratonu preteči le 21 kilometrov, vendar ga je moral po kapi odpovedati.

Zdravniki se čudijo njegovemu hitremu okrevanju. Sam pa ve, da je to tudi zaradi njegovega sloga življenja – ni debel, ne kadi, ne pije alkohola, telo je fit in se hitreje obnovi. Zato vsem tistim, ki dvomijo, ali bi se začeli ukvarjati z gibanjem, pravi, naj se tega lotijo čim prej. Seveda ni pravila, kje in kaj te bo doletelo, toda če je telo aktivno, se tudi po preizkušnjah hitreje, prej in bolje sestavi nazaj. »Obenem pa ti da šport vztrajnost in zagrizenost, zavedanje, da je treba za uspeh garati. Kadar tečeš maraton, se potiš in trpiš, na cilju pa si srečen in zadovoljen. Isto je v bolezni. So hude, treba se je boriti, toda če imaš to v sebi, imaš dodatno energijo, da vzdržiš in se boriš.« On je letos, žal, na maratonu samo v cilju spodbujal tekače, za naslednjo pomlad pa načrtuje istrski maraton. Ni pa opustil svojih dopisniških sanj v Bruslju. Novembra bo ponavljal vajo z iskanjem stanovanja. Že zdaj ima dogovorjenih nekaj ogledov in kupljeno letalsko vozovnico. »27. decembra naj bi odšel, prvega januarja 2019 pa naj bi (končno) zasedel mesto dopisnika. Zavedam se, da me čaka veliko dela, saj se od tam dela prispevke tako za radio kot televizijo. Vendar se vsega tega veselim, zdi se mi, da sem še dovolj mlad, da bom kos vsem izzivom. Seveda pa bom pridno obuval tekaške superge in tudi nabiral kilometre ter se v Slovenijo občasno vrnil na kakšno tekmo. Prva ljubezen pač ne zarjavi. V Slovenijo se bom enkrat na leto vračal tudi zaradi pregledov na onkološkem inštitutu, kamor hodim zadnjih dvajset let na redne preglede po prebolenem Hodgkinsovem raku. Takrat sem malo živčen, vmes pa se ne ukvarjam s tem, razen ko me začne kaj boleti ali se pojavi kakšen mozolj. Pri meni se je vse začelo z mozoljem, vendar zaupam, da bo vse v redu, in tudi tu me malo rešuje črni humor. Kajti če me boli, to običajno ni rak. Ker rak ne boli. Prebolevanje raka je bila ena od izkušenj. Ko dobiš diagnozo, to ne pomeni, da je že vsega konec. Enako je s kapjo. Pomembno je pozitivno razmišljanje. Kolikor se za koga sliši grozno, nimajo vse stvari vedno slabega konca. In tudi svojo zgodbo sem se odločil povedati zato, da bo morda komu pomagala. Ko dobiš diagnozo, pomisliš na hudo in najhujše. Ljudje so mi pisali in me spraševali, kako pa je, ko diagnozo preživiš in živiš naprej. Manjkajo jim pozitivne izkušnje. In če bom lahko s svojo komu pomagal, je vse imelo svoj smisel in namen.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

zarja
Zarja
Zarja