Oba sta zdrava kmečka muca iz hleva in zelo samosvoja, kot je to že sicer v mačji naravi.

»Mački morda potrebujejo malo več pozornosti v prvem letu, ko se privajajo na okolje in vse na novo odkrivajo. Še posebno če imajo prost izstop iz hiše, je treba paziti, da poznajo zunanje nevarnosti. Drugače pa je treba le brikete nasuti, kakšno konzervo odpreti, jih crkljati (včasih, ko prija vam, včasih, ko prija njim). Miki je zelo nezahteven in samostojen muc. Se pa zgodi, da je treba izpred kavča ali postelje občasno pospraviti kakšno miš ali ptička. Mačke so namreč po naravi izvrstni lovci. Enkrat nam je Miki prinesel celo živo miš, ki je v naši sedežni garnituri živela dober mesec, preden smo jo opazili. Zanimivo je, da ko mačka miš enkrat da gospodarju, je potem to njegov problem – češ, prinesel sem ti darilo, nisem jaz kriv, da si jo pustil pobegniti. Tako da če mu v hiši pred nos pomolim živo miš, ki jo je sam prinesel, ga sploh ne gane, zunaj bi pa že planil po njej,« opaža Luka, ki ima z mačkami obilo izkušenj.

Prva mačka je bila Pika, najdenka, ki so jo morali hraniti po dudici. Odšla je po enem letu zaradi mačje levkemije. Drugi je bil Otto, za katerega so kasneje ugotovili, da ima mačjo epilepsijo z zelo neprijetnimi napadi tudi za lastnika, saj se je ubogi muc ob napadih ves naježil, špricala sta mu urin in slina, nič mu ni bilo jasno, bil je dezorientiran ... Zdravili so ga z aspirinom po nasvetu veterinarja. Nekega dne se ni vrnil. Tretja je bila Mica iz zavetišča Gmajnice. Ob posvojitvi je bila stara šest mesecev. Tudi nje nekega dne ni bilo nazaj domov. Potem je z neke kmetije prišel Miki, čez nekaj let pa se mu je pridružil zelo crkljiv muc Mali Goco (dar Gorana Završnika iz Kamnika/Kamfest), ki pa ga je na žalost pokončal pobegel sosedov pes. Najnovejša pridobitev pa je J(Đ)ammy. Luka ga je dobil od dobrega prijatelja Boštjana Gorenca - Pižame, zato mu je tudi nadel takšno ime.

miki in J(Đ)ammy
Osebni arhiv
Miki in J(Đ)ammy