Mobilna verzija
00:38 26. september 2018

Natalija Gros pušča preteklost za seboj

Katja Božič / Revija Zarja
0

»Oddaja je zdravila mojo dušo,« pravi zmagovalka šova Zvezde plešejo, nekdanja vrhunska plezalka Natalija Gros, ki je sicer blestela v vsaki oddaji, v zadnji pa je zažarela.

natalija_gros1

Natalija Gros je prepričana, da je ples najboljše orodje za žensko, ki se želi odpreti in izraziti skozi lepoto gibanja. Foto: Šimen Zupančič

Prav začutili smo, da se je v njej nekaj spremenilo. »Zunanji videz je samo odraz tistega, kar sem začutila v sebi. Na novo sem zaživela, se napolnila z življenjsko energijo, si vzela dovolj časa zase, ki sem ga krvavo potrebovala. Začutila sem drznost, samozavest in strast, ki je v meni toliko časa spala.« Spremembe so se v njej iz oddaje v oddajo dogajale spontano. »Srečevala sem se s številnimi ovirami, osebnostnimi in plesnimi izzivi in potem v vsaki nedeljski oddaji presegla samo sebe, zato je bilo to obdobje zame tako zelo pomembno in intenzivno!«

Tri mesece trdega dela je bila zanjo najboljša investicija vase in neizmerno darilo njeni ženski duši. Povabilo v oddajo je prišlo ob pravem trenutku. »Od nekdaj sem si želela plesati. Lani sem večkrat zaplesala v dnevni sobi. V meni se je zbudila neznanska želja po izražanju skozi lepe gibe, in ko so me s POP TV poklicali, ali bi sodelovala v oddaji, se mi je zdelo, kot bi mi prebrali misli. Verjamem, da je vesolje naklonjeno srčnim, iskrenim mislim, saj se je to v mojem življenju že večkrat izkazalo.« Čeprav vesela klica, je bila najprej zadržana, saj je vedela, da bo to pomenilo veliko medijsko izpostavljenost. Po nenadni smrti svoje velike ljubezni, fotografa in režiserja Jureta Breceljnika, pred tremi leti se je namreč povsem umaknila iz javnosti. K odločitvi je veliko pripomogel blagoslov Juretovih in njenih staršev. »To se mi je zdela najboljša možna pot nazaj v življenje in v javnost, saj je oddaja zelo pozitivna. Prisluhnila sem srcu in intuiciji, ki mi večkrat govorita drugače kot razum. Za srčne želje je treba tvegati, se premakniti iz cone udobja. V življenju se mi je vedno izkazalo, da je srčna pot tista prava in najbolj izpolnjujoča, čeprav večkrat težja, kot tista varna, razumska. Ko je Jure umrl in sem razmišljala, ali bi nadaljevala njegove projekte, mi je razum govoril, da je stvar res tvegana in da se bom lahko finančno še bolj zapletla. Srce in intuicija pa sta me potiskala v to sicer težjo pot, brez zagotovila o uspehu. Zato upam, da so tudi gledalci začutili, da sem bila tam s srcem in dušo in izključno zase.«

Najboljša terapija

»Že od začetka sem vedela, da bo oddaja moja najboljša terapija in zdravilo, da spet dobim nazaj občutek, da sem samozavestna, lepa in privlačna ženska. Ko izgubiš ljubljenega moškega, ko prevzameš vajeti v svoje roke, ko si za vse sam, ko delaš tudi tradicionalno moška dela, ko si oče in mati hkrati, ženska plat zelo trpi. Tudi zato sem se odločila poskusiti.« Razlika med Natalijo Gros v prvi oddaji in danes je kot noč in dan, pravi. »V prvi oddaji niti slučajno ne bi mogla nastopiti z argentinskim tangom. Bilo mi je nerodno in bila sem precej zadržana, nisem bila navajena nastopati pred ljudmi, pri plezanju to ni pomembno, tako ali tako gledaš v steno, tu pa imaš stik z gledalci, koketiraš z njimi, sploh pa nisem mogla izraziti strasti, ki jo tango izraža. Na koncu sem sama sebe presenetila. Ta najin zadnji tango je pravzaprav moja največja zmaga. Zmage sem tudi sicer iskreno vesela, ampak bi bila enako vesela, tudi če je ne bi bilo, ker sem v oddajah dobila točno to, kar sem iskala in potrebovala, na koncu pa dobila še več. Zmaga je samo potrditev najinega dela in truda ter tega, da so naju gledalci sprejeli in začutili, saj sva bila iskrena, pristna, dostopna, in da so uživali v najinih koreografijah.«

Oddaja ji je prinesla veliko več, kot je upala pričakovati - tudi novo ljubezen! Med šovom sta se namreč zaljubila z igralcem Rokom Kunaverjem, ki se ga še dobro spominjamo iz nadaljevanke Usodno vino. Povedala sta, da ju druži veliko skupnih interesov, kot so športno plezanje, ljubezen do umetnosti, plesa, narave, morja. Srečno obema!

Pomembna je bila pot

Že na začetku si je močno želela odplesati vseh enajst oddaj. »Kaj bo na koncu, mi je bilo vseeno, zame je bila bolj kot cilj pomembna pot, kot je nekoč dejal že pokojni znani alpinist Nejc Zaplotnik. Globus na koncu je samo potrditev strokovnega dela ljudi, ki so sodelovali z mano, Mihe in celotne produkcijske ekipe. Na plesnem parketu ali v življenju si pa še vedno sam. Tri mesece sem razmišljala samo o plesu in koreografijah. Tako intenzivnih mesecev še v času svoje kariere nisem imela. Ko sem tekmovala, smo si dan po tekmi vzeli prosto, tu pa tega ni bilo, z izjemo nekaj prepotrebnih dni za prvomajske praznike. Tako da šele sedaj, ko so se urniki sprostili in se pogovarjam z drugimi, dojemam, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Prava spoznanja bodo šele začela prihajati. Neznansko sem hvaležna, da sem spoznala Miho Perata, saj sva se zelo povezala. Če bi se spoznala v normalnem okolju, bi verjetno dlje trajalo, da bi se zbližala. Ples pa je tako intimna stvar, da se par mora odpreti drug drugemu, da lahko dobro ustvarja, in to je pravzaprav privilegij, da lahko nekoga tako hitro spoznaš. Hkrati pa je kruto, saj si po koncu oddaje daš roko in greš svojo pot naprej, ampak to smo vedeli že na začetku, da je po koncu oddaje tega konec. Toda to je življenje, pomembneje je, da bova vzdrževala stike, kolikor jih bova uspela ob svojih obveznostih in družinah.« Ob tem pohvali še vse ljudi v produkciji. »Zelo so srčni in z veseljem opravljajo svoje delo, zato je oddaja tako pozitivna in dobra. To ji daje pravi žmoht. Upam, da vodilni to opazijo.«

Ko slediš srcu, tvegaš

Natalijina preobrazba se je seveda začela že veliko pred začetkom oddaje, ko se je odločala, ali bi sprejela ponudbo ali ne. »Potrebovala sem veliko poguma, da sem se lahko izpostavila.« Najprej zaradi težke življenjske zgodbe, ki jo ima za sabo, pa tudi zaradi soočanja z morebitnim obsojanjem ljudi, da za uspeh izkorišča svojo zgodbo. »Ko sem jo povedala, sem medije vedno prosila, da me ne predstavljajo, kot da se smilim sama sebi, saj mi vloga žrtve ne pristaja, nikoli je nisem igrala in v življenju sem že večkrat dokazala, da sem zmagovalka. Kadar se česa lotim, naredim vse, kar lahko, da uresničim svoje sanje. Moj namen se je bil predvsem osvoboditi preteklosti, ne pa izkoriščati svojo zgodbo. Lahko pa, da so nekateri tako razumeli, saj tega pač nimaš pod nadzorom. To je tveganje, ko slediš svojemu srcu. To mi je pravzaprav dalo dodatno moč. Vsi veliki ljudje so imeli podpornike in sovražnike, in ravno slednji so jih delali še močnejše. Vedno sem pripravljena prisluhniti nekomu, ki razmišlja drugače, ker je ta pogovor lahko moje ogledalo.« Hkrati z odločitvijo za sodelovanje pa je opravila s slabo vestjo, saj je bila zato manj s hčerko, triletno Elo. »Dve leti in pol pred tem sta bili zelo intenzivni, ves čas sva bili skupaj, celo preveč. Tudi otroci in starši morajo imeti zdrav odnos. Vedela sem, da bo to obdobje minilo in da bova potem spet več skupaj, in prepričana sem, da je bil ta čas, ko je bila pač več z babicama in dedkoma (za kar sem jim neskončno hvaležna), zelo koristen za naju obe.«  

Čas za počitek

Trimesečno plesno avanturo torej zaključuje kot dvojna zmagovalka. »Po treh tako zelo intenzivnih letih si bom zdaj zavestno vzela čas za počitek.« Po Juretovi smrti je namreč z njegovo zvesto ekipo dokončala tudi njegove filmske projekte, med njimi je bil pred meseci najodmevnejši dokumentarni celovečerni film Zadnji ledeni lovci (na Festivalu gorniškega filma je prejel glavno nagrado za najboljši film). »Trenutno nimam moči, da bi se lotila česa novega. To prehodno obdobje bom izkoristila, da zaključim še nekatere stvari, ki me vežejo s preteklostjo, da bom mirne vesti šla naprej. Zelo pogrešam otroke. Po izobrazbi sem profesorica športne vzgoje in vedno bolj se nagibam k temu, da se posvetim svojemu poklicu.« Pa veliko bo plesala, saj je, še posebej po izkušnji zadnjih treh mesecev, prepričana, da je ples najboljše orodje za žensko, ki si želi odpreti in izraziti skozi lepoto gibanja.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 25, 19. 6. 2018

Vaš prispevek