Željko Bebek

Legendarni pevec: Ni treba, da nekaj traja večno, da bi bilo lepo

Teja Pelko / Novice Svet24
20. 5. 2018, 21.14
Posodobljeno: 13. 6. 2018, 09.32
Deli članek:

Čeprav ima eden najbolj priljubljenih glasbenikov s področja nekdanje Jugoslavije za sabo zavidljivo glasbeno kariero, dolgo več kot 40 let, o upokojitvi niti najmanj ne razmišlja.

Marko Vavpotič / M24.si
Željko je zelo vesel, da spada med tiste umetnike, ki so vse življenje skozi glasbo in njene ljubezenske teme hoteli biti blizu ljudem.

Nasprotno, Željko Bebek se je letos podal na regionalno koncertno turnejo z naslovom Ono nešto naše, v sklopu katere se bo 21. septembra ustavil tudi v ljubljanski Hali Tivoli.

Pevec je v svoji dolgoletni karieri s svojim glasom obarval številne, predvsem romantične melodije, med katerimi jih je zelo veliko postalo zimzelenih, in na to je zelo ponosen. »Navdušen sem nad tem, da obstajajo pesmi, ki sem jih pel pred 45 leti, a občinstvu, tako tisti najstarejši generaciji, iz 70. let prejšnjega stoletja, ko se je vse skupaj začelo, kot mlajši, ki se je šele nedavno rodila, danes tako zelo veliko pomenijo. Pesem Selma v glavnem vsi poznajo in jo na koncertih pojejo skupaj z mano. A če so nekatere deklice dobile ime po Selmi in če so se ob njej zaljubljali davno in nedavno, ima v zadnjem času prav posebno mesto neka druga moja pesem: Ako voliš ovu ženu. Skladbo, pri kateri je gostoval Oliver Dragojević, namreč številni mladoporočenci izberejo za svoj prvi ples na poroki,« nam je razkril Željko, ki je sam od nekdaj velik romantik.

Facebook
Željko s svojo ženo in otrokoma ob Kolpi

Željko je svojo pevsko kariero začel s šestnajstimi leti v skupini Eho 61. V 60. letih se je pridružil zasedbi Kodeksi, s katero je nastopal tudi v Neaplju, na Capriju in Iskiji. Sredi 70. let se je vrnil v Sarajevo in z Edom Begovićem osnoval skupino Novi Kodeksi, ki pa je obstajala zelo malo časa. Željko je moral namreč v vojsko. Ko se je vrnil, je postal del benda Gorana Bregovića, ki se je takrat imenoval Jutro. Ko je omenjeni bend leta 1972 zapustil Ismet Arnautalić in s sabo vzel tudi pravice za ime skupine, so se preostali člani 1. januarja 1974 poimenovali Bijelo dugme. 23. aprila 1984 pa je skupino zapustil in se odločil za samostojno pot. 

ZDAJŠNJO ŽENO JE ZAPROSIL NA GONDOLI V BENETKAH

»Vedno sem razmišljal o tem, kako bi razveselil svojo srčno izbranko, in velikokrat mi je bilo zato to tudi zelo lepo vrnjeno. Imel sem dosti čustvenih in afektivnih zvez. Vedno sem si prizadeval, da se ne bi končale s solzami, ampak čez lep nasmeh, čez lepo zadovoljstvo. Ni treba, da nekaj traja večno, da bi bilo lepo. Lahko traja tudi krajši čas, pa ostane lepo. In kot v ljubezenskih romanih sem se vedno trudil, da naredim nekaj, kar sicer ni treba, da je originalno, bo pa govorilo o globoki povezanosti med mano in partnerico. Tako sem recimo svojo Ružico zaprosil na gondoli v Benetkah,« nam je zaupal zvezdnik.

ŠTIRIKRATNI OČE IN TRIKRATNI DEDEK

Zakon s 34 let mlajšo izbranko zdaj traja že 16. leto, v njem pa sta se mu rodila zdaj štirinajstinpolletni sin Zvonimir, ki je v treh letih učenja igranja kitare tako zelo napredoval, da zdaj očeta na koncertih spremlja na tem inštrumentu kot enakopravni član skupine, in trinajstinpolletna hčerka Katarina.

Ružica, s katero je neločljivo povezan, ga je očarala, ker je imela nekaj, česar sam ni več imel: mladost, iskrenost, čustvenost, željo po lepih stvareh in željo po delanju lepih stvari. »Tega ji nisem zavidal, sem si pa to želel deliti z njo. Skoraj leto dni sva bila samo prijatelja, je pa bila ta najina zveza tako lepa, kot da bi že šla v globoko telesno ljubezen. Ta romantični začetek je pravzaprav napovedoval, da bova za vedno srečna, da bova z vso pravico načrtovala ne samo skupno življenje, ampak tudi družino in otroke ter vse, kar bo s sabo prinesel čas. Tako zelo sva se zbližala, da sva pravzaprav postala eno, povsem nerazdvojena. Tudi danes sva skupaj v Ljubljani, skupaj bova tudi v New Yorku, na morju, v hribih … Z nama sta tudi otroka – kadarkoli sta le lahko, glede na to, da sta v šoli in nimata vedno časa –, saj je to seme ljubezni, ki je nastalo pred 20 leti, tako močno, da se odraža na najini okolici. Zato se vedno trudiva s svojim zgledom ljudi v najini okolici zainteresirati in zintrigirati, da lahko verjamejo v ljubezen,« pripoveduje Bebek, ki je bil pred tem že dvakrat poročen, v zakonih pa sta se mu rodili zdaj že odrasli hčerki Silvija in Bjanka, po najstarejši je postal že tudi dedek trem vnukom.

Glasbenik sicer pravi, da v bistvu ne zna biti ded. »Pravzaprav se tudi do treh vnukov, ki jih imam in so presladki in prelepi, obnašam, kot da so moji otroci. Ne kličejo me dedek, ampak Bebek. Zelo uživam v tem in veseli me, da so na skoraj vseh mojih koncertih v prvih vrstah. Vedno zelo uživajo. Še posebno zdaj, ko jim igra Zvonimir,« razneženo pove Bebek.

Mars Music / Veljko Martinović
Bebek nastopa iz čistega užitka. Denarja je namreč že zdavnaj zaslužil dovolj in ta plat zgodbe ni več pomembna.

TRUDI SE ŽIVETI ZELO ZDRAVO

Da pri 72 letih še vedno zdrži vse napore, povezane z nastopi (koncert v sklopu turneje Ono nešto naše traja tri ure!), pa je v veliki meri rezultat spremenjenega načina življenja. »Za triurne nastope moraš v resnici imeti energijo in moč. Na samih koncertih je sicer lahko, ker te ponesejo emocije in lahko daš iz sebe več kot sicer. Pomembno pa je, da si kondicijsko pripravljen, da preneseš potovanja ter vsakodnevno menjavanje postelje in kuhinje. Za to se je treba zares pripraviti. Pred 15 leti sem zato nehal kaditi, zelo sem zmanjšal tudi količino alkohola. Pijem samo vino ali kozarec viskija pred koncertom. Hodim na fitnes. Posvetil sem pozornost svojemu telesu, imam tudi drugačen režim prehrane. Jem samo zdravo hrano, ki je ne kupujem na tržnicah ali v mesnicah, ampak samo neposredno od proizvajalcev, za katere vem, da se ukvarjajo s pridelavo čiste hrane. Obroke zelo rad pripravljam skupaj z ženo. Ona je sicer pri tem spretnejša, jaz ji bolj delam družbo. Če je kaj morskega, se pa jaz vmešam; rad delam to in mi tudi vedno dovoli. Nedavno sva z Ružico kupila posest poleg reke Kolpe v bližini Siska in zdaj se bova tudi sama poskušala malo ukvarjati s proizvodnjo hrane – kolikor nama bo dopuščal čas. Tu je zemlja nedotaknjena, ker je ob reki, pa je zaradi naplavin tudi polna mineralov. Hrano bova gojila na povsem naravni osnovi, brez umetnih gnojil in gensko spremenjenih organizmov. Jaz se poskušam temu izogibati, trudim pa se tudi, da se temu izogibajo moji otroci. Ne glede na to, kako družba napreduje, še je prostor, da se zdravo je, pije in spi,« zatrjuje Bebek.