Zadnjih deset let mu življenje bogati nemški ovčar Jon. To je tudi njegova najljubša pasma psov, poleg belgijskih ovčarjev malinoisov. »Odraščal sem z nemškimi ovčarji. Imeli smo dva Rexa in enega Nera. Pozneje, ko jih ni bilo več, se nam je pridružil najdenček, ki je bil 'mamina maza'. Jaz pa zdaj že deset let uživam z nemškim ovčarjem Jonom,« nam je povedal Grega Javornik.
Ljubljenčka je poimenoval po poginulem prijateljevem psu. »Ravno ko sem ga dobil, je prijatelju poginil pes Jon. In ko sva klepetala, sem rekel, da ne vem, kako bi svojemu dal ime. Pa mi je dejal, poimenuj ga Jon, pristajalo bi mu. In sem se strinjal: naj bo Jon,« se spominja aktualovec.
Obojestranska navezanost
Pes je po njegovih besedah izvrsten življenjski sopotnik. »Ko se enkrat povežeš z njim, ti sledi, točno ve, kaj želiš in o čem neki trenutek razmišljaš. Ko enkrat vzpostaviš vez s psom, potem ko jo gradita od malega, pravzaprav postane tvoje vse. Ščiti te, tolaži in umrl bi zate,« pravi Grega. A kot ovčar Jon potrebuje tudi veliko dejavnosti. »Ovčar je delovni pes in potrebuje delo. V tem uživa. Več ko mu daš misliti, raje te ima. Da o metanju palic in žog ne govorim,« ga opisuje.
Maščevanje nad maminimi čevlji
Jon svojega lastnika uboga, manj razumevanja pa je nekoč pokazal za mamino dejanje. »Enkrat je mami v jezi raztrgal najljubše čevlje, ker ga ni spustila ven,« pove Grega. Mama se sicer po njegovih besedah ni jezila prav dolgo. »Takoj je dojela, da je napačnemu rekla ne,« se spominja v smehu.
