Prav to priznanje ter številna druga, ki jih je prejel v svoji dolgoletni in bogati povezanosti s petjem in glasbo, so bila vodilo, da se z njim pogovorimo o prehojeni poti. Naši radovednosti je rad ustregel.

Tomaž je bil med drugim udeleženec revij pevskih zborov, sodeloval je tudi kot strokovni svetovalec pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. 

Najprej vam čestitamo za priznanje, ki ste ga prejeli za življenjsko delo. Povejte nam, kako sploh in kdaj se je začela vaša glasbena pot ...

Svojo glasbeno pot sem začel kot deški sopran – solist v otroškem zboru pri frančiškanih v Ljubljani. Z devetimi leti sem na radiu Ljubljana v samostojni oddaji predstavil vrsto lastnih otroških skladbic, ki sem jih tudi sam izvedel. Z dvanajstimi leti pa sem že uglasbil otroško spevoigro Pravljica o izgubljeni sinički, ki so jo izvajali na številnih odrih. Kot pevec sem se v otroških letih uveljavil s pesmijo Radovana Gobca Kresniček in Kekčevo pesmijo v filmu Kekec, kjer sem »posodil« glas Matiji Barlu.

Tomaž Tozon - 2
osebni album
Na podelitvi v ljubljanskih Stožicah ga je spremljala soproga.

Kako se je vaša pot nadaljevala po koncu študija?

Tomaž Tozon - 3
osebni album
Leta 1990 je Tomaža Tozona odlikoval tudi papež Janez Pavel II.

Poiskati je bilo treba redno zaposlitev in leta 1966 sem se zaposlil na takratni RTV Ljubljana. Leta 1968 sem nasledil delo gospoda Vilka Ovsenika kot glasbeni producent za narodnozabavno glasbo – kasneje kot urednik producent pri založbi ZKP RTV Ljubljana, do upokojitve 1993. V tem času sem glasbeno oblikoval več kot deset tisoč arhivskih posnetkov različne glasbe.

Poleg redne zaposlitve ste bili tudi pevec številnih zborov, s kom vse ste torej prepevali?

Ja, res je. Pel sem v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, Komornem zboru RTV Ljubljana, Učiteljskem pevskem zboru Emil Adamič, pa tudi v Kvartetu DO, kjer so ob meni prepevali še Čadež, Ambrož in Čare. Celih devetnajst let sem bil pevec Slovenskega okteta, katerega častni član sem.

Ob brskanju po raznih arhivih smo »odkrili«, da ste svoje bogato znanje prenašali tudi na mlajše, kot mentor in tudi kot zborovodja. Drži?

Več kot 50 let sem bil tudi mentor in zborovodja številnim pevskim in glasbenim ansamblom, umetniški vodja številnim oktetom, več desetletij sem tudi vsakoletni član strokovnih komisij za ocenjevanje na različnih festivalih, in spomini na te dogodke so nepozabni.

Kot pevec je sodeloval pri številnih narodnozabavnih ansamblih, naj omenimo ansamble bratov Avsenik, Borisa Kovačiča, pa Petriča, Miheliča, Alpski kvintet, Veseli planšarji, Milčeta Steguja itd. 

Na prireditvi ob jubileju Radia Veseljak ste prejeli priznanje za življenjsko delo in to ni edino priznanje, ki ste ga prejeli v sedemdesetih letih, odkar ste prvič nastopili pred javnostjo ...

Vsakega priznanja, kot tudi tega, ki sem ga prejel na prireditvi v Stožicah, sem izjemno vesel. Ponosen sem tudi na vsa preostala, ki sem jih prejel, in kar veliko jih je. Prav vsako odlikovanje in priznanje ima svojo vrednost, zdaj pa bom omenil samo nekatera. S Slovenskim oktetom sem leta 1996 prejel zlati častni znak svobode RS, dve leti prej najvišje priznanje ZKOS, Gallusovo plaketo, ponosen sem na zlati Vorančev spominek (1985),na zlatega orfeja mesta Dubrovnik in še posebej na odlikovanji papeža Pavla VI. (1973) ter papeža Janeza Pavla II. (1990). V domači Škofji Loki pa sem leta 1981 prejel nagrado Škofje Loke in leta 2000 zlati grb.

Za vami je resnično bogato in zavidanja vredno glasbeno, pevsko in mentorsko udejstvovanje, sledovi vašega dela so neizbrisni. Proti koncu leta boste dopolnili 80 let in verjetno ne boste končali svojega poslanstva, kaj še želite početi?

Želim biti veja, vejica, da bi lahko podpiral petje ptice! To je vsa moja življenjska filozofija.