Simon ni le ljubiteljski zbiralec, ampak tudi glasbenik in gradbeni inženir. V domačem Semiču je končal glasbeno šolo iz klavirske harmonike, se spoprijateljil tudi z diatonično harmoniko, nato pa postal član ansambla Vasovalci in z njimi vztrajal, dokler mu je čas dopuščal. Še vedno poprime za harmoniko in s katerim od ansamblov stopi tudi na oder, če je potreba, a največ časa še vedno namenja vsemu, kar je povezano z zbirateljstvom.
V dolgih letih zbiranja in prijateljstev z glasbeniki je Simon postal prava zakladnica informacij narodnozabavne glasbe.
Že leta je zelo zaseden, zelo redko je doma, a zvezo z Lidijo mu je uspelo negovati in obdržati, kar pomeni, da je zares našel sorodno dušo. Lidija ga je sprejela takega, kot je, in mu stoji ob strani, kar Simon zelo ceni, zato mu zares ni bilo težko ustreči njeni želji, da opravi zakramente, ki so potrebni za to, da se lahko poročita tudi v cerkvi.
Poroka
Na poroko sta povabila več kot 150 svatov, in če bi prostor dopuščal, se ta številka najbrž ne bi ustavila niti pri 250. Seveda je bilo med povabljenimi veliko glasbenih prijateljev.
Na poti do poroke je svate spremljal Ansambel Svetlin, na obredu je zaigral tudi Robert Smolnikar, ki je na harmoniki spremljal ženo Renato, na zabavi pa sta vajeti prepustila ansamblu Igor in zlati zvoki. Simonova poročna priča pri cerkvenem obredu je bil prvi bariton Slovenije, Janez Per, ki je pred tem opravil tudi civilni obred.
