Za vami je dolga glasbena kariera. Na katere projekte ste najbolj ponosni?

Izpostavil bi snemanje prvega albuma Erotika leta 1996 s skupino K.u.t. Gas. Snemali smo v živo v studiu 14 Radia Slovenija. Velika zasedba za takšno vrsto snemanja, bilo nas je 14 norih glasbenikov, željnih igranja in ustvarjanja. Leta 2000 je sledil drugi album – Fashion, ki je bil produkcijsko in stilno drugačen. Vsekakor pa je drugače, ko narediš svoj prvenec, gre za avtorski podpis v širšem obsegu. Prvi samostojni projekt je bil RG Style 2005. Nekaj, za kar živiš, dihaš in v kar verjameš. Petnajst avtorskih skladb, zanimivi gosti, odlični glasbeniki in soustvarjalci – moja pravljica, vestern in vesolje.

Kdo pa je pri vas prvi prepoznal talent za glasbo?
Oče je bil glasbenik, pevec, kitarist in že od malega sva skupaj prepevala The Beatles, Presleyja, Beach boys ... Super je, ko ti nekdo položi dobro, pošteno in okusno glasbo v ušesa. (smeh)

Ste kdaj sovražili vaje?
Da in ne. V temeljnem, srčnem pogledu seveda ne, če razumeš pot, kako priti do odličnosti. Vendar vaje zajemajo tudi interakcijo vseh navzočih glasbenikov in kakor pri drugih poklicih tudi pri našem pride do kočljivih, včasih neprijetnih trenutkov. Takrat glasba preneha obstajati.

Ste si mislili, da boste tako dolgo na odrih?
Srečen sem, da je moje profesionalno delo in hobi eno. Kar počnem, rad počnem in nikoli ni težko prehoditi puščave, da le pridem do oaze. V glasbi je sicer več možnosti, kako ustvarjati, delovati ... vendar oder ima poseben privilegij in težko se ga je odreči. Želja je od nekdaj, in če ti življenje pomaga pri tem, je hvaležnost neizmerna.

Rudolf Gas o tem, kakšne načrte ima za letošnje poletje

Najprej potrebujem popolni glasbeni reset – poslušanje tišine. Sezona je bila bogata, a naporna. Veliko različnih stilov, nastopov in ogromno vaj. V ta paket sodi seveda dopustovanje na Hvaru. V avgustu imam načrt zmiksati in sproducirati koncertni material Big banda ORKSV z gostom Vlatkom Stefanovskim, ki je bil posnet 20. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani, poleg tega pa končati svoj novi album in ga pripraviti za jesenski izid.

Delali ste zelo raznolike stvari. Zakaj?

Po naravi me zanima veliko stvari, sem aktivna in široka osebnost, ki potrebuje svoj atelje, zrak, svoje veliko igrišče. Svoboda izražanja in neomejenost mi veliko pomenita, všeč mi je veliko obrazov glasbe, vse dokler je ta poštena in neumetna. Zelo pomembno mi je, da počnem tisto, kar mi srce veleva, v danem trenutku, v »zdaj«, in to me polni ter osrečuje. Poleg petja, igranja, skladanja me zanima tudi produkcija oz. vsi segmenti, od tega, kako se rojeva pesem, do projekcije pesmi in njenega sporočila v ušesa poslušalcev.

Novi video je zelo poseben. Kako ste se odločili za to tehniko?
Navodila pri ustvarjanju spota so bila, naj bo igranje resnično in ne lovljenje playbacka, ni potrebe, da sem nek model, ki je vseskozi v prvem kadru – attraction whore, naj bo nekaj, kar bo pristno, kjer se začutijo čustva, preprostost ... Žiga Divjak je nato predlagal tehniko snemanja stop motion, ki ni standardna estetika za snemanje videospotov, je nekaj novega. Tudi režijsko in snemalno ekipo. Zaradi nepovezave slike z avdiomatrico se posredno bolj osredotočiš na glasbo, čustva glasbenikov, sporočila pesmi, na imaginarni čas ...

Radi sodelujete z drugimi glasbeniki? Bi rekli, da je sodelovanja pri nas še premalo, na splošno namreč?
Kakor v ljubezni tudi v glasbi velja nepisano pravilo, tista beseda »kemija«, ki je zelo pomembna in odpira vrata kreativnosti. Užitek je igrati ob odličnih glasbenikih, ki so povezani, ki ustvarjajo dobro vibracijo okoli sebe, gradijo na skupnem dobrem in ne na eksponiranju sebe. In ko se to zgodi, se čudež in moč glasbe preliva med vsemi, glasbeniki in poslušalstvom. Vsekakor rad sodelujem z drugimi glasbeniki, sem pa izbirčen pri tem. Sodelovanja vsekakor ni preveč, je zmerno … V zadnjih letih pogrešam old school bende (bende stare šole, op. p.), ki so skupaj ustvarjali glasbo in pisali zgodbe. Vse preveč je lepih solistk – vokalistk … Skratka solo karier, za katerimi stojijo produkcijski timi. Mogoče je premalo podpore in spoštovanja med glasbeniki.

S kom bi si še želeli sodelovati?
Menim, da nam prave osebe pridejo vedno pravi čas na pot. Dobro za dušo je sodelovati z nekom, ki ti odpre nova obzorja in te razume brez besed. Do zdaj so bila nekatera sodelovanja res izjemna in poučna … Vlado Kreslin, Josipa Lisac, Vlatko Stefanovski … Ne dvomim, da mi bo življenje prineslo še kaj tako izjemnega na pot.

Dostikrat kritiziramo domača besedila, češ da niso dobra, ampak kaj ni tako, da če se lotiš resne analize tujih hitov, hitro ugotoviš, da tudi ta besedila niso na kakšni visoki ravni?
Treba je razumeti, da pri svetovnih hitih ni nekakšnih hudih slučajnosti, lahko je poudarek na glasbi ali pa na tekstu, še najbolj prepričljivo pa je, če sta obe prvini zelo močni. Ampak naj bo še tako zguljena fraza »I love you baby«, je večkrat v ozadju izjemen in karakteren vokal, ki to odlično zapoje in interpretira, da enostavno prepriča vse! Da se poslušalstvo poistoveti in nasloni na tisti »hook« ter vzame pesem za svojo.

Kaj je bolj pomembno – besedilo ali melodija?
Nič ni bolj pomembno, izbira je pri ljudeh, pri vsakem posamezniku, katera stvar mu pride bolj do živega. Jaz slišim najprej melodijo, kako je vstavljena v harmonijo, šele nato razberem tekst, ki pa tudi igra zelo tehtno vlogo pri poslušanju in sprejemanju sporočila pesmi.

Mislite, da poslušalce sploh zanimajo sporočila glasbenikov? Časi so se spremenili  nekoč so pravi fani pregledali vsak kotiček na ovitku, danes največkrat poslušajo glasbo, ki sploh nima ovitka ...
Z digitalizacijo je glasbena industrija pridobila nekaj bonitet, a hkrati izgubila dušo. Sporočila artistov so od nekdaj modra, napredna, plemenita, izvirna in vesel bi bil, če bi jih mladi jemali s tako vnemo, kot smo jih včasih mi. Seveda, imeli smo še privilegij poslušati glasbo z vinilk … Analogni svet je kot desna hemisfera možganov, je intuitivna, ki zna razbrati, kaj nam govori duša, a na drugi strani je digitalni svet z levo, matematično hemisfero in zelo poznano binarno kodo 0 in 1. S pojavom interneta – socialnih medijev, youtuba … in z novodobno samoumevnostjo, da je glasba zastonj in pripada vsem na Zemlji, glasbeniki ostajamo brez osnovnega medija, ki je bil za nas kot kruh. Mislim, da se zadnje čase niti ne ve več, kdo je avtor glasbe, besedila, ali pa še bolj banalno, kdo je izvajalec. DJ je postal glasbenik in ima »špile«.

Kako usklajujete delo pri orkestru in samostojno glasbeno pot?
Včasih je treba reducirati stvari. Večkrat je potrebna ločnica, da je slika kristalno jasna, za mojo glavo in vse druge. Včasih pa postane meja zelo nevidna, saj se tudi pri delu z Big bandom Orkestra Slovenske vojske srečujem s petjem in stili, ki so povsem sorodni mojemu privatnemu, a glasba je ena, moja identiteta pa tudi. Na koncu imam občutek, kot da sem kameleon. Pomembno je, da tisto, kar počnem, počnem s strastjo in veseljem.