Zabava

Nina Osenar: "Jaz že zdaj povem, da si ne bom vbrizgavala botoksa"

Ajda Janovsky
24. 3. 2014, 19.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Ne nosi usnja, krzna, svile in volne, redno meditira in si bolj kot česar koli drugega, tudi družine, želi odpotovati v Indijo na jogijski inštitut.

Čeprav je današnja Nina Osenar kilometre daleč od Nine, kakršno smo poznali nekoč, imata obe kar precej skupnega: na tone energije, ki jo z veliko vnemo vlagata v tisto, v kar verjameta, profesionalni pristop k delu, ki kdaj, tako se govori, povzroči tudi kak siv las kateremu od sodelavcev (a ne njenemu dragemu Juretu, ki jo navdušuje tako zasebno kot profesionalno), in karizmo, po zaslugi katere ji ljudje prisluhnejo tudi takrat, kadar govori o rečeh, o katerih do tistega trenutka niso razmišljali ali se z njimi celo niso strinjali. Ni dvoma: o voditeljici, nekoč pa tudi modelu, pevki, igralki in oblikovalki čevljev, bomo v prihodnosti še slišali, tudi če se bo, tako kot zdaj, medijskemu pompu skušala izogibati.

Kako to, da vas zadnja leta tako redko vidimo v medijih?

Ah, v bistvu je stvar povsem preprosta. Takrat ko nimam konkretnega projekta, živim svoje povsem običajno, netelevizijsko, nemedijsko življenje, ki bi bilo za širšo javnost kvečjemu dolgočasno in ga tudi zato rada zadržim čim bolj zase. Zelo rada sicer vedno povem kaj o svojem udejstvovanju v Društvu za osvoboditev živali in seveda kaj o jogi … Je pa tudi res, da medije večinoma zanimajo bolj kakšni dobri trači, jaz pa v tem kontekstu po navadi nimam kaj dosti za ponuditi. (smeh) Zdi se mi, da je na sceni vedno ogromno novih obrazov, ki si želijo biti prisotni – in kar naj bodo! Spomnim se, kako je to. Ko sem pred leti sama vstopila v ta medijski svet, mi je bilo vse po vrsti zanimivo in novo in sem bila zelo vesela, kadar me je kdo poklical za kakšen trač. Rekla bi, da je bilo prepogosto pojavljanje v medijih začetna faza, ki sem jo kar hitro prerasla.

Ima s tem kaj opraviti vaš ne več tako novi fant?

Ne, Jure je super tip in mi pusti, da delam vse čisto po svoji vesti. Zdaj so, kot sem že omenila, bolj v ospredju druge reči, saj sem tudi jaz osebnostno zrasla, se spremenila – v bistvu bi bilo prav nezdravo, če bi se še vedno pojavljala v medijih na isti način in s podobnimi trači kot pred desetimi leti, a ni res? Društvo za zaščito živali (www.osvoboditev-zivali.org), joga in sem ter tja komentar na kakšno reč, ki se mi zdi pomembna ali zanimiva – o tem vedno zelo rada spregovorim, kaj več pa raje ne. O nekih takih bizarnostih, da sem si danes recimo zlomila noht – o tem pa res nimam potrebe govoriti. (smeh)

Ko sva že omenili Jureta – na prvi vtis vaju niti v sanjah ne bi dala skupaj. Kaj vaju druži?

Najino razmišljanje, ki je hkrati tudi način življenja. V prvi vrsti sva se našla skozi humor, radovednost in nenasilje do živali, vse drugo je pa potem kar prišlo zraven. Jure je res odličen sogovornik, človek z neverjetno intelektualno širino, tako da nikoli ne zmanjka snovi za pogovor. Hvaležna sem, da sem dobila partnerja, od katerega se lahko navsezadnje tudi kaj naučim. Imam veliko srečo, da sem v svojem življenju deležna tako dobrih moških zgledov, kot sta Jure in moj veliki brat Boštjan! (smeh) Slednji mi je še vedno največji vzor za poštenost, delavnost, iskrenost in pozitivno trmo.

Brez zamere, a vedno sem si predstavljala, kako izstopate iz dolge črne limuzine kakega milijonarja …

(pade v smeh) Joj, ne. Tega – takih ambicij nisem pa nikoli imela. Niti takrat ne, ko sem šele začenjala in se mi je marsikaj v tem navidezno bleščečem svetu šovbiznisa zdelo veliko bolj zanimivo kot danes. Najbrž je vse odvisno od tega, kakšno podlago imaš – v kakšno osebnost se razviješ do približno dvajsetega leta. Jaz sem recimo zelo rada neodvisna, kar koli že počnem. Rada sama zaslužim, in toliko, kot imam, toliko lahko zapravim. Poleg tega zadnje čase živim razmeroma skromno. Preprosto mi ni do tega, da bi hodila v drage kozmetične salone ali kupovala draga oblačila. Sta pa pri tem veliko naredili tudi joga in meditacija.

Rada sama zaslužim, in toliko, kot imam, toliko lahko zapravim.

Od česa trenutno živite? Od oddaje Moj dragi zmore? 

Tudi od oddaje, seveda – zdaj smo posneli že tretjo sezono, kar je super! Imam pa seveda še druge projekte. No, če sem iskrena, bi najbrž lahko delala več. Ampak enostavno se mi zdi, da je v tem trenutku dovolj. Pa tudi oddaji sem hotela dati vse, kar sem v danem obdobju lahko. Tako velik in dovršen projekt iz človeka potegne kar veliko vsega. Da bi pa prav hlastala za vsakim možnim zaslužkom, se mi pa enostavno ne zdi na mestu, ker je lahko zelo kontraproduktivno.

Pred intervjujem ste omenili, da načrtujete pot v Indijo.

Že zelo dolgo si želim v Indijo, in sicer obiskati inštitut Pattabhi Joisa. Pattabhi Joisa je bil prvi jogi, ki je aštanga jogo ponesel v svet. Gre za šolo joge, ki jo tudi sama prakticiram. Veselim se učenja v samem osrčju te čudovite filozofije.

Za koliko časa boste odšli tja?

En mesec. Več si trenutno ne bi mogla vzeti. Jeseni bom verjetno imela nov projekt na televiziji, zato se moram pravočasno vrniti nazaj. No, saj za začetek bo mesec dni čisto dovolj.

Kaj vas je pritegnilo k točno tej jogi?

Najprej čisto fizični vidik! Ko sem se v aštango poglobila z veliko mero predanosti in spoštovanja, pa sem se zaljubila tudi v samo filozofijo. Pomagala mi je, da sem do vsega razvila neko zdravo distanco. In to je v bistvu tisto, kar me dela srečno in hvaležno za življenje – ne glede na to, kaj prinese. No, če strnem: aštanga mi pomaga z večjim razumevanjem stopati čez ovire, ki mi pridejo na pot.

Je v vašem življenju trenutno vse tako, kot mora biti?

Ho, ho – dajte no, v čigavem pa je? Ampak močnejšega in preprostejšega, kot se zgradiš, lažje sprejmeš spremembe, ki prihajajo. Edina stalnica v življenju so spremembe. Prej ko to spoznaš, prej si na pravi poti.

Preprostost, pravite, pa vendar slovite po tem, da ste precej zahtevni. Glede ličenja na snemanjih, denimo.

Ja, seveda, da sem zahtevna na snemanjih – to je vendar osnova profesionalnosti! Saj nisem zahtevna zase, zahtevna sem v imenu gledalca. Poleg tega pa vsak rad dela z ljudmi, za katere vidi, da so sposobni. In tudi jaz nisem nobena izjema. Glede ličenja ni nobena skrivnost, da najraje delam z Lukcem – Luka Luka je masker, ki me glede na dolžino najinega sodelovanja od vseh najbolje pozna. Zadnji projekt, na katerem sva delala skupaj, je ravno oddaja Moj dragi zmore. In to vse tri sezone. Takrat ko nastopam v tako velikih projektih, imamo vsi skupaj – tudi moja stilistka Barbara Plavec – vnaprej vedno zelo dobro zamišljeno, kakšna bo moja podoba. In ko se na kupu dobijo ljudje, ki znajo svoje delo opravljati dobro, potem je rezultat optimalen. (smeh)

Veljate za enega najlepših, najbolj fotogeničnih domačih televizijskih obrazov. Ste kdaj nezadovoljni s svojim videzom?

O, hvala lepa. (smeh) Iskreno ne bi mogla reči, da sem kdaj nezadovoljna samo zaradi videza. To pride v kombinaciji z nezadovoljstvom od znotraj, in za to imam že večkrat omenjene metode za zdravljenje. (smeh) No, kar zadeva videz v zasebnem življenju … V bistvu se zelo malo ličim, skoraj nič. Tudi na televiziji sem že bila zelo malo naličena, na spletu se najdejo fotografije, na katerih sem popolnoma nenaličena. Nisem obremenjena s tem. Ampak takrat, kadar delam, pa s čisto profesionalnega vidika menim, da je moja dolžnost, da ekipi okrog mene pomagam, da svojo nalogo opravi po najboljših zmožnostih! Samo če vsi skupaj damo svoj maksimum, bo oddaja osvojila gledalčevo zvestobo. A daleč od tega, da bi čisto vsako sekundo vztrajala pri popolnosti. Nisem perfekcionistka, ker se to pogosto preprosto ne izplača.

Kaj pa doma: se kdaj pogledate v ogledalo in si rečete – o, groza?

(smeh) So dnevi, ko se zbudiš ves skuštran, utrujen od prejšnjega dne, ko nisi najbolj v redu in ti gre vse malo na živce, najbolj pa greš seveda na živce samemu sebi … Seveda imam tudi take trenutke! Nisem pa nezadovoljna v smislu, da bi se pogledala v ogledalo in si rekla: Okej, stara sem že trideset let in, o, groza, poglej te gubice in podočnjake – kaj pa, če bi si jih šla popravit? Kaj podobnega mi ne pade niti na pamet!

Torej se ne bojite staranja?

Nikakor. V bistvu ga prav pozdravljam, saj zna preudarnemu človeku prinesti tudi marsikaj dobrega. Ne smemo se bati sprememb. Vse, kar je naravno, propade, zraste in se na novo rodi. Tudi naše telo ni večno. Na nas je, kako bomo sprejeli njegovo spreminjanje. Jaz že zdaj povem, da si ne bom vbrizgavala botoksa, ki je strup. Če ne delaš na sebi, če ne prideš do nekih drugih stvari, na katerih lahko gradiš svojo srečo, potem imaš resen problem. Mogoče še ne pri tridesetih, ampak pri štiridesetih, petdesetih … Čim prej je treba začeti iskati drugje.

Ne smemo se bati sprememb. Vse, kar je naravno, propade, zraste in se na novo rodi. Tudi naše telo ni večno. Na nas je, kako bomo sprejeli njegovo spreminjanje. Jaz že zdaj povem, da si ne bom vbrizgavala botoksa, ki je strup.

Kako je videti vaša polička v kopalnici? Kaj hranite na njej?

Nekaj veganske kozmetike: kremo, tonik, sredstvo za čiščenje obraza. Pa nekaj rdečil, nekaj osnovnih pripomočkov za ličenje …

Pazite, da je kozmetika veganska?

Da, zelo pazim. Na večini kozmetičnih izdelkov je zdaj tudi že oznaka, da so veganski. Žal pa še vedno ne na vseh, zato skušam preprosto čim manj nakupovati. Manj ko nakupujem, manjkrat bom udarila mimo. Tudi ko sem kdaj kupila kakšen izdelek, ki ni bil povsem prijazen živalim, me je potem prizadelo in sem si očitala, zakaj nisem bila bolj pazljiva.

Skrb za živali vas vodi tudi na drugih področjih življenja. Pri prehranjevanju, oblačenju …

Res je. Nenasilje je osnovna filozofija joge. In to pomeni nenasilje vsepovsod, tudi pri hrani. Zdi se mi, da s tem, ko s svojimi potrošniškimi izbirami ne podpiram načrtnega pomora živali, tako pomagam tudi sebi – v karmičnem smislu, seveda. Vegetarijanka sem kakih devet let, veganka recimo zadnji dve. Mleka v glavnem tudi že prej nisem pila, pojedla sem kako skuto. Kadar je mama naredila piškote z jajci in mlekom, se jim nisem mogla upreti. No, problem sva rešili tako, da je mama, ki je vmes tudi sama postala vegetarijanka, začela delati enako dobre veganske piškote! (smeh)

Tako živeti je najbrž včasih težavno. Denimo ko ti morajo stilisti izbrati obleke neživalskega izvora …

Oblači me izjemno dobra stilistka Barbara Plavec (v oddaji Moj dragi zmore, op. p.). Danes je to bistveno lažje, kot je bilo, ker je na voljo toliko lepih stvari.

Česa vse ne nosite?

Usnja, svile in seveda krzna, ker so to živalski materiali. Tudi volne ne. Ljudje še vedno pogosto menijo, da smo vegani skrajneži, ampak zakaj bi bilo nepristajanje na umor in mučenje skrajnost? Zdi se mi, da je veliko bolj skrajno to, če redno jemo razpadajoča trupla in se o tem sploh nič ne sprašujemo. Kaj ni to veliko bolj skrajno? No, če se vrnem k etiki pri modi: še najboljše osnovno vodilo pri tem je skromnost. V tretjem tisočletju si lahko urejen in lepo oblečen, tudi če nimaš petsto oblek, čevljev in drugih reči. Ne razumite me narobe: ni problema, če si vsake toliko privoščimo kaj lepega, problem je v množični, nebrzdani potrošnji.

Ljudje še vedno pogosto menijo, da smo vegani skrajneži, ampak zakaj bi bilo nepristajanje na umor in mučenje skrajnost? Zdi se mi, da je veliko bolj skrajno to, če redno jemo razpadajoča trupla in se o tem sploh nič ne sprašujemo. Kaj ni to veliko bolj skrajno?

Na družabnih dogodkih od nekdaj navdušujete z izbiro obutve. Koliko zapravite za čevlje? 

Zelo malo. Za oddajo smo v treh sezonah kupili recimo štiri pare čevljev. Drugače pa imam večinoma stare čevlje, ki so mi ostali še iz tistih časov, ko sem bila šopoholik. Takrat sem, se mi zdi, to dala ven iz sistema. (smeh)

Koliko parov čevljev imate?

Pred časom sem naredila čistko. Ogromno sem jih tudi podarila. Je pa kar nekaj čevljev ostalo še iz tiste moje čezmerne potrošniške faze! (smeh) No, verjetno si bom še kdaj kupila kakšne čevlje, načrtujem celo spomladanski nakup superg. Že zdaj pa vem, da me nakup ne bo izpolnil na dolgi rok in da bi bilo neuravnovešeno pričakovati, da me bo. (smeh)

Med njimi so najbrž tudi usnjeni. Jih vseeno nosite?

Že pred dolgo časa, že na samem začetku moje vegetarijanske poti, sem prenehala kupovati usnjene izdelke, zato jih ni ostalo veliko. Imam recimo ene bulerje, ki jih še vedno nosim, ker se ne obrabijo. (smeh) Morda imam nekje tudi še kake stare usnjene sandale, pa kakšne salonarje, in to je vse.

Bili ste že igralka, oblikovalka čevljev, pevka, model, voditeljica. Kaj od tega ste najbolj vi?

Nič od tega nisem resnično jaz. Jaz sem nekaj čisto drugega in neprimerno bolj preprostega. Vse drugo so pač različne identitete, ki si jih nadenemo ob različnih priložnostih z različnimi cilji. Ampak, v redu, če me takole vprašate … Tisto, na čemer sem najbolj delala, je voditeljstvo. Če bi rekla, da sem od vsega naštetega še najbolj voditeljica, se ne bi preveč zlagala. (smeh)

Vaša preteklost je bila precej razgibana – bili ste misica, fotografirali ste se za moško revijo in še bi lahko naštevali. Vam je za kako preteklo potezo žal?

Ne. Nikoli mi ni žal, taka je bila pač moja pot. In všeč mi je, kam me je pripeljala. Seveda človek včasih pomisli za nazaj: v redu, tega mi pa res ni bilo treba … A pri tem ne gre toliko za obžalovanje kot za pomisleke, kakršne ima verjetno vsak od nas. Kar je bilo, je bilo. Vedno imamo možnost, da naslednjič izberemo bolje – da se odločimo drugače in da se spremenimo na bolje. Naša dejanja so najpomembnejša stvar. Naša dejanja so vedno odblesk naše duše. Zato se skušam vsak dan kaj novega naučiti – predvsem tiste najtežje reči, torej bivanja v trenutku zdaj. Dokler imaš dober cilj in vizijo, kako ga boš dosegel, ti v življenju ne bo hudega. Moj cilj je napredovati pri moji jogijski praksi in meditaciji, da bom sčasoma še trdnejša, močnejša in bolj sočutna. Da bom svoje odločitve glede vsega sprejemala mirno in odločno, da bo moja izbira večkrat na strani dobrega kot ne.