Zabava

Helena Blagne se bo preizkusila v prostituciji

Andreja Comino
11. 3. 2014, 11.46
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Heleno Blagne poznamo kot prvo damo slovenske zabavne glasbe, ki ji je kot prvi v Sloveniji uspelo napolniti dvorano Stožice, kar ji zavidajo tudi številni tuji in bolj znani glasbeniki.

Mediaspeed

Z enako strastjo kot glasbi pa se Helena posveča tudi gledališču. Trenutno blesti v predstavi Najstarejša obrt Mestnega gledališča Ptuj. Pripravlja pa še eno gledališko presenečenje, o katerem pa se le skrivnostno nasmiha. 

Vaš prvi izlet na odrske deske je bil pred leti z Bakhantkami. Kako vas je zaznamovala ta izkušnja?

Omenjeno sodelovanje v Evripidovih Bakhantkah je pustilo v meni silen pečat. Takrat sem prvič okusila gledališke odrske deske in »vonj« gledališkega odra, ki je drugačen od pevskega. Igrala sem osrednji lik, kraljico Agavo, kar je bil zame velik izziv. Seveda pa sem morala zaradi lika, ki sem ga igrala, poskrbeti za čustveno distanco, saj bi se lahko sicer moj duševni Rubikon obrnil v nezaželeno smer.

V čem se igranje v predstavi razlikuje od petja?

V ničemer in v vsem. Raven razdajanja občinstvu je enaka, osebnostna nota posameznika pa popolnoma različna. Tako pri gledališču kot pri petju poskuša vsak posameznik na odru občinstvu prenesti pozitivno izkušnjo, občutek nečesa posebnega in edinstvenega. V glasbi ta občutja poskušaš prenašati v prvi osebi, z lastno glasbo in besedami, v gledališču pa to počneš v tretji osebi, kot nekdo drug, z besedami drugih posameznikov. Izkustvo je za umetnika obakrat zahtevno, dovolim pa si misliti, da je izkušnja za občinstvo podobna.

V kakšnih predstavah najraje nastopate?

V dobrih. Kaj manj me resnično ne zanima.

Bi kdaj združili ples in petje in nastopili v muzikalu?

Težko verjamem. Muzikal je glasbeno-gledališka zvrst, ki zajema izredno širok spekter umetniške izraznosti in ga izredno spoštujem. Težko pa verjamem, da bi se v slovenskem prostoru konceptualizirala takšna predstava, ki bi združevala vse te elemente in zgodbo, ki bi bila primerna moji ustvarjalni izraznosti.

Gledališki igralci pogosto igrajo tudi v filmih. Vas mika ta izkušnja?

Kot osebi, ki vedno stremi k razvoju svoje umetniške kariere tako na osebnostnem kot na poslovnem področju, se ne bi nikoli resnično omejevala. To je nespametno. Je pa nujno, da je posameznik dovolj samozavesten, da pozna tudi svoje meje.

Koliko časa in energije ste pripravljeni žrtvovati za gledališče?

Toliko, kolikor je potrebno, da bom res dorasla svoji vlogi. In potem še malce več, da bom v njej prepričljiva. In potem še malce več, da bom resnično dobra. In potem še malce več, da se bom počutila v svoji koži samozavestno in popolnoma nekdo drug. Toliko časa in potem še malce več. Vem, da sem to poudarila že velikokrat, ampak v svojem delu zahtevam popolnoma profesionalen odnos. Predvsem od sebe. Kje je potem meja? Popolnost ni vrednost končnega rezultata, je pot, ki te pripelje do njega.

V kateri vlogi igrate trenutno?

Sodelujem z Mestnim gledališčem Ptuj v predstavi Najstarejša obrt, kjer z glasbenimi vložki želim kar se da doživeto obuditi kult Marlene Dietrich. Nastopam z izjemnimi igralskimi imeni: Zvezdano Mlakar, Marijano Brecelj, Anico Kumer, Alenko Cilenšek in Marinko Štern. Najstarejša obrt, fraza, ki jo ljudje razumemo kot sinonim za prostitucijo, prodajanje ljubezni, je naslov predstave, ki pa gledalca zlahka zapelje stran od bistva besedila in predstave.