Zabava

Tragedija Tanje Žagar: Ko bolezen spremeni življenje

A.M./M.J.
30. 1. 2014, 13.41
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Tanja Žagar širne množice po Sloveniji navdušuje že od otroških let. Poleg pevskih sposobnosti jo številni prepoznajo tudi po njenem nasmehu in vedno prešernem počutju in dobri volji. A lansko leto se je mlada zvezdnica soočila s hudo osebno tragedijo.

Mediaspeed

"Leto 2013 je bilo pretresljivo in stresno, ker mi je zbolela mami."

O Tanji Žagar vemo skoraj vse, saj s svojo 'žagarsko' voljo navdušuje že od takrat, ko je bila nagajiva lisička. Del pevkine zgodbe o uspehu sta tudi njena starša – Angelca in Renato, ki sta hčer s svojo srčnostjo vedno podpirala. Lansko leto pa je Žagarjevim prineslo več skrbi in solza. Zaradi bolezni v družini se je Tanjino življenje precej spremenilo, 31-letna pevka pa zato ni obupala. Prav nasprotno, s pozitivno energijo so vsi skupaj premikali gore!

Kar nekaj let je že minilo, odkar ste na Ljubljanskem gradu na Slovenski popevki po razglasitvi rezultatov skočili v naročje Mojmirju Sepeta. Ste od takrat ušpičili še kakšno vragolijo?

Takšnih in drugačnih 'vragolij' v mojem življenju res ne manjka. Zelo rada kaj ušpičim svojim prijateljem, rada se pošalim in všeč mi je, kadar tudi mene kdo ujame na kakšen štos. Že kot deklica sem bila ob različnih, sicer neškodljivih, a nagajivih otroških dogodivščinah vedno zraven. Glede svojih skokov pa moram priznati, da me moje navdušenje še danes večkrat požene komu v naročje. (smeh)

Lisičke ste bile takrat izjemno popularne, kot samostojna pevka pa ste v samem vrhu. Kaj je po vašem mnenju ključno za uspeh?

Za vsak uspeh je treba vztrajno in dobro delati! In se vsakič znova truditi po svojih najboljših močeh! Kljub številnim nastopom, koncertom, intervjujem, ki so že za mano, se še vedno veselim vsakega novega in svojih obveznosti ne delim na bolj in manj pomembne, saj so zame enako pomembne vse. Zavedam pa se tudi, da je osem let zame kot samostojno izvajalko pravzaprav šele dober začetek. Moj vzor so izvajalci, ki uspešno delajo že desetletja, pa to še vedno počnejo z velikim zagonom in jih ljudje še vedno radi poslušajo.  

Imate po vseh teh letih še kaj treme? Zdi se, da vsako oviro premagujete z lahkoto.

Treme nimam, sem pa vedno znova v pričakovanju, kaj se bo spet zgodilo, in se veselim občutkov ob druženju z ljudmi, ki me radi poslušajo. To delo obožujem tudi zato, ker je tako nepredvidljivo in spontano! Seveda pa se srečujem tudi z ovirami in težavami, vendar zaradi njih ne obupam, temveč se jih vedno znova trudim premagovati. In za zdaj mi kar dobro uspeva.

Pomembna je tudi domača podpora. Kako so vam starši stali ob strani?

Mama in oče sta me vedno podpirala in mi pomagala. Hvaležna sem jima, da sta se trudila in mi omogočila tudi glasbeno šolanje. Brez njiju v svojem otroštvu seveda ne bi mogla početi vsega, kar sem, in tako bi tudi moja pot verjetno tekla drugače. Zdaj sem zelo zadovoljna, da je tako, kot je.

Komu ste bolj podobni, očetu ali mami?

Moja mami zelo rada pove anekdoto iz mojega otroštva. Stara sem bila štiri leta, ko sem nekega dne prišla na obisk v mamino službo. Takrat me je prvič videla njena sodelavka in mi je rekla: »Tanja, kako si pa ti mamici podobna!« Jaz pa sem ji odvrnila: »Kaj si rekla? Saj še nisi videla mojega očija!« Moram reči, da pri sebi opažam lastnosti obeh. Z očetom imava enak način govora, saj sva oba bolj dinamična in eksplozivna ter veliko kriliva z rokami! Po mami sem zelo zelo čustvena, saj mi solze pritečejo v trenutku. Odlično orientacijo imam po očetu – še dobro, sicer bi se na vse svoje nastope pripeljala v popolnoma napačne kraje. Po mami imam lepo in čitljivo pisavo, kar mi pri poučevanju zelo pomaga – no, bolj mojim učencem. Včasih znam biti malo preveč trmasta, a sva z očetom že dva! Sicer pa tudi trma kdaj prav pride. Navezanosti na razne predmete, spominke, stare in tudi zelo stare reči sem se navzela od svoje mame, ki zelo rada shranjuje vse mogoče. Vendar sva se v zadnjem času obe malo poboljšali in malce večkrat nahranili smetnjak. Uživanje za volanom sem prevzela od očeta, uživanje v hrani, plesu, druženju z ljudmi pa od obeh. Prav tako pa mi oba vlivata veliko volje, veselja in optimizma, saj sta zelo sončna in srčna človeka, ki v vsaki stvari vedno najdeta nekaj dobrega! Zadnje čase se vedno večkrat ujamem, ko kaj rečem ali naredim zelo podobno kot mama in oče. In takrat se mi kar zasmeji!

Po kom ste potemtakem podedovali smisel za glasbo?

Moj oče se z glasbo ukvarja amatersko, mama pa ob njej izjemno uživa. Oba imata odličen posluh in pri nas večkrat zazveni tudi žagarsko triglasje! Zelo radi kaj zapojemo! In ne, tudi v našem domačem triu ne basira oče, ampak jaz. (smeh)

Lansko leto pa vam je vendarle prineslo več skrbi in solza zaradi zdravstvenih težav v družini.

Res je bilo leto 2013 veliko bolj pretresljivo in stresno, ker mi je zbolela mami. Do takrat nihče od nas ni imel nikakršnih večjih zdravstvenih težav. Lani pa sva z očetom mamo mesec dni obiskovala v bolnišnici. Optimistka, kakršna je, je ostajala ves čas nasmejana in zabavna, navezovala je prijateljstva in mi vsak dan znova govorila, kako hitro ji teče čas v bolnišnici teče. Jaz pa sem jo samo občudovala! Tako se je njen urnik zelo spremenil, saj je od lanskega maja na njem trikrat na teden tudi dializa. Toda moja mami pravi: »Nimam se kaj pritoževati, saj sem bila do zdaj ves čas popolnoma zdrava, in hvaležna sem za to!« Tako gremo vsi skupaj z veliko »žagarske volje« naprej in se ne damo, poleg tega pa smo zelo blizu doma in sem lahko v petih minutah pri mami, če me potrebuje!

Se morda zaradi teh in podobnih dogodkov kdaj spopadate s strahovi pred izgubo oziroma ali sploh razmišljate kdaj o tem? Življenje se enkrat žal tudi konča. Ampak bolj kot razmišljanje o tem in o izgubi ljubljenih se mi zdi pomembno to, da se njihove ljubezni in prijateljstva zavedamo takrat, ko jih imamo ob sebi. In da skupaj preživimo čim več lepih trenutkov, ki nam za vedno ostanejo v srcu.

Kako ostajate močni, da ste v oporo svoji družini? Kaj vas drži pokonci? Ste se kdaj zlomili?

V takšnih okoliščinah, ko so prizadeti tvoji najbližji, je vsekakor najtežje in se ti svet obrne na glavo. Vendar nisem človek, ki bi obupal. Prav nasprotno! Ko mi je najhuje, se sicer razjočem, takoj zatem pa v trenutku spet zberem moč in pogum. Zavedam se, da s pozitivno energijo lahko človek gore premika, v težkih trenutkih pa so ob meni vedno tudi prijatelji!

Kakšen odnos imate s svojimi starši?

Vedno smo se zelo lepo razumeli in tako je še danes. Radi se družimo, se veliko pogovarjamo in v vsakem trenutku smo drug drugemu pripravljeni pomagati. Imam ju neskončno rada in sem zelo ponosna nanju!

Razmišljate kdaj o svoji družini? Mediji so vas mnogokrat »poročili«, na koncu pa prstana še vedno ni in ni ...

Vse troje je res! Seveda razmišljam tudi o svoji družini, mediji pa me res »poročijo« skoraj vsak teden. In to vsak teden z drugim! Prstana pa še vedno ni. Sprašujem se, kaj od tega mi bo prineslo leto 2014!

Kakšen mora biti potemtakem pravi moški za vas?

Nimam nobenih posebnih zahtev, saj se ljubezen lahko zgodi kadar koli. Pravi je pač tisti, ki te v tistem trenutku očara! Je pa res, da bi bila bolj težko skupaj s človekom, ki bi pogosto uporabljal stavke, kot so: Ne ljubi se mi, to se ne da, prepozno je, dolgčas mi je in podobno.     Citat: »V svojem delu neizmerno uživam, saj me osrečuje in izpolnjuje.«