Zabava

Rodil se je novi Omar

Marija Šelek
19. 1. 2013, 19.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Glasbenik, ki se je spremenil. Kako? Vse to in še več nam je zaupal v intervjuju.

Na slovenskih glasbenih odrih je že osem let in dosegel je že marsikaj. Ni bahač, čeprav govori veliko, ni bil zdolgočasen, čeprav je bil za njim naporen dan, in gre mu povsem verjeti, da glasbo ustvarja s strastjo in z veseljem, ne zaradi kariere. Lani se je veliko potepal po Londonu in Dublinu in te poti so ga dodobra zaznamovale. Pravi, da se je rodil novi Omar. Očiščen frustracij in problemov. Pozitivist, kakršen je postal, ima občutek, da ga imajo vsi radi, zato prostodušno objame vsakogar, s katerim se druži. Na začetku intervjuja sva si sicer segla samo v roko, za slovo me je pa res objel, tako da je verjetno povsem samoumevno, da sva se tikala.

Kaj je tale okrogla kovinska škatlica, ki si jo postavil poleg čaja?

Nekakšen nikotinski nadomestek. Pred kratkim sem nehal kaditi, kar je zelo vplivalo na regeneracijo glasilk po nastopih in prežuranih nočeh. Imel sem kar resne težave s svojim glasom, in najpametnejša odločitev je bila, da neham kaditi – že drugič.

Še veliko hodiš po zabavah?

Manj kot včasih, ampak ne zato, ker se mi ne bi več dalo, saj obožujem nočno življenje – ampak ker se mi včasih zdi malce nesmiselno. Če ne vem prav natančno, kaj se bo dogajalo, premislim, ali bom šel ali ne; včasih sem šel, kamor koli je bilo mogoče, in to skoraj vsak dan. Potem pa sem ugotovil, da mi vsaka glasba pač ne ustreza, da mi morda ne ustrezajo ljudje na zabavi, da se ne poistovetim s kakšno družbo, in sem šel včasih razočaran domov.

Kaj je zate dobra zabava?

Na prvem mestu glasna muzika po mojem okusu, na drugem pa dobra ženska družba. Kar ne pomeni, da se potem podim za kiklami oziroma za vsemi, ki pridejo mimo. Ženska družba me navdihuje, rad se včasih površinsko zaljubim, pa potem po navadi nič ne naredim – razen če začutim, da to vibracijo dobim nazaj in če dobim mehka kolena. To energijo, ki jo začutim, potem poskusim pretopiti v kakšno dobro skladbo. Dejstvo je, da se moški svet vrti okoli deklet.

Ne okoli nogometa?

Tudi nogomet igramo zaradi deklet. To je moška psihološka igra.

Aha, torej se strinjaš s teorijo, da je nogomet kot spolni akt, in ko zabiješ gol, je tako, kot bi dosegel orgazem?

Nisem prepričan, ampak imam tak občutek. No, pri doseženem golu se ne počutim ravno tako kot pri orgazmu, zbudi pa v moškem malce šovinistični občutek, da je dosegel, kar je želel. Pretental si obrambo in vratarja in dosegel cilj. Se pravi, da si vse prav naredil, da si spravil žogo v gol. Podobno je pri dekletu: na prave gumbe si pritisnil, da je šla v posteljo s tabo. Zveni sicer smešno, ampak saj veste, moški smo pač z Marsa. (smeh)

Še vsak teden redno igraš nogomet?

Seveda, enkrat do dvakrat na teden.

Ko si dejal, da se rad površinsko zaljubiš – kolikokrat na leto pa se zaljubiš?

Ne velikokrat. Nekajkrat. Ne tako, da bi me čisto odpihnilo. Zdaj niti nimam časa oziroma to ni moja prioriteta. Če me ne pahne takoj, se ne bom silil v to. Včasih se lahko malce »prisiliš« v ljubezen – se potrudiš v smislu, da jo povabiš na zmenek, se ji posvetiš, potem pa se zbližata in se počasi zaljubiš. No, tega se trenutno ne grem – ne jemljem si časa za vse to zbliževanje, verjamem v spontano ljubezen. Upam, da me ne bo kdo narobe razumel. Zame je ljubezen sicer zelo pomembna.

Kako pa se Omar zaljubi zares?

Zaljubiš se lahko na sto načinov. Najraje bi videl, da me pahne na tla in da to traja vse življenje. Ne vem, ali je to sploh mogoče. Morda, če se najdeta prava dva.

 

Več vas čaka v najnovejši številki revije Obrazi!