Rodila se je leta 1953 v Parizu. Začela je z uspešno gledališko kariero, pri filmu je debutirala z vlogo v televizijskem filmu Le Prussien (1971). Kmalu je postala ena najbolj iskanih igralk svoje generacije. V filmu Pletilja čipki (1977), ki ga je režiral Claude Goretta, je nastopila v vlogi preprostega dekleta, ki se zaljubi v študenta, ki pa jo izda, v filmu Sauve qui peut (la vie) (1980) Jean-Luca Godarda je upodobila prostitutko in v filmu Loulou (1980) Maurica Pialata žensko iz višjega razreda, ki jo fizično privlači mladi potepuh.
V ZDA je debutirala v filmu Rosebud (1975) Otta Premingerja, zaigrala je tudi v filmih Michaela Cimina Vrata raja (1980) in Curtisa Hansona The Bedroom Window (1987).
Zelo plodovito je bilo njeno sodelovanje s francoskim režiserjem Claudom Chabrolom, ki jo je angažiral v več svojih filmih, tudi v filmih Violette Noziere (1978) in Une affaire de femmes (1988), piše na spletni strani imdb.
Širši javnosti je sicer najbolj znana po vlogah v filmih Učiteljica klavirja (2001) režiserja Michaela Hanekeje, 8 žensk režiserja Francoisa Ozona in Ona režiserja Paula Verhoevena, v slednjem je upodobila žensko, ki kot žrtev posilstva pregon nad napadalcem prevzame v svoje roke.
Ob častnem zlatem medvedu na 72. mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu sta vodji festivala Mariette Rissenbeek in Carlo Chatrian v izjavi za javnost zapisala, da je Isabelle Huppert "več kot le slavna igralka - je brezkompromisna umetnica, ki se ne obotavlja tvegati ali nasprotovati prevladujočim tokovom". Medtem ko so nekateri igralci "orodje v rokah režiserjev" ali zgolj muze, je Isabelle Huppert "jasen primer dinamike resnične izmenjave" med režiserjem in igralcem.
Skupaj je zaigrala v več kot sto filmih in prejela vrsto nagrad na največjih svetovnih festivalih, med drugim je prejela dve nagradi cezar, ki velja za francoskega oskarja, nagrado bafta in nominacijo za oskarja.
