"GUBE NEKAJ POVEDO"

Gojmir Lešnjak Gojc o svojem skritem talentu

Sonja Javornik/revija Jana
4. 12. 2022, 07.40
Posodobljeno: 4. 12. 2022, 08.39
Deli članek:

Na Wikipediji ob njegovem imenu piše: »Slovenski filmski, gledališki, televizijski igralec, režiser, pevec, avtor glasbe …« A mu še vedno delajo krivico! Gojmir Lešnjak Gojc je namreč tudi izvrsten fotograf. Njegov dar za umetnost očitno res nima meja.

Osebni arhiv
Pogled vedno obrnjen v levo, tokrat za potrebe rok satire Moj živòt je rokentrol.

Njegov oče je znal z rokami. On ga je spodbudil za lesarsko šolo, mu pokazal, kako se žaga, zbija, ustvarja. Imel pa je tudi fotoaparat, in ta je Gojca navduševal že od zgodnjih otroških let. »Odpiral se je še na 'harmoniko' in vse je bilo treba nastaviti ročno. Takoj sem znal ujeti pravo svetlobo in oceniti razdaljo, zato so bile že moje prve fotografije še kar dobre. Drugi fotoaparat je bil že moja last, potem sem dobil še praktico, ta je že imela možnost menjave objektivov, daljinomer, svetlomer,« se spominja fotografskih začetkov Gojc, ki so mu starši kupovali fotomaterial, pa tudi strokovno literaturo, da se je učil teorije. »Bil sem zelo radoveden. Mama je delala na uredništvu revije Pionirski list, tam so imeli fotografa Mareta in ves čas sem ga nekaj spraševal. Še vedno prijateljujem s Tonetom Stojkom, iz katerega izjemnih fotografij sem se učil kompozicij. Za kompozicijo so me večkrat pohvalili,« se malce pohvali Gojc, ki je med drugim hvaležen srednješolskemu učitelju, da je namesto svojega predmeta učencem pogosto raje govoril o umetnosti. »Pokazal nam je diapozitive in govoril o zlatem rezu. Gledali smo napol gola dekleta iz Moulin Rougea, razlagal je pojem kompozicije, v nas pa je vse brbotalo zaradi razgaljenih prelestnih lepotic,« razlaga z nasmeškom. Kljub hormonom je očitno od razlag odnesel veliko.

Obrazi – na njih je vse zapisano

Sprva je filme nosil razvijat v Foto Tivoli, na začetku srednje šole pa je dobil doma temnico s povečevalnikom in kadmi. Razvijanja filma in izdelave fotografij se je naučil kar iz knjig. Zgodilo se, da je med razvijanjem odprl vrata, pa so se fotografije osvetlile in uničile. Zgodilo se je tudi, da je zamenjal kemikalije, fiksir z razvijalcem. A na napakah se največ naučimo. »Tabornik sem bil od rojstva, tako rekoč, saj je moj oče eden od ustanoviteljev taborniške organizacije. V srednji šoli smo na poletnih taborih organizirali fotografski krožek. V večjem šotoru smo naredili temnico, delovala je, ko se je na zemljo spustila trda tema. Čez dan sem tabornike učil o kompoziciji, svetlobi, ponoči smo razvijali fotografije. Naslednji dan so že visele na stenčasu, na kar smo bili zelo ponosni,« se spominja. Od osnovne šole je redno dokumentiral šolske izlete in potovanja. »Fotografiral sem spontano. S slikarjem Tadejem Pogačarjem sva veliko potovala in pridno sem fotografiral,« pove Gojc, ki je prav s tem prijateljem ustanovil svojo prvo glasbeno zasedbo Odpad. Ko so potrebovali fotografije, je naredil posnetke benda med smetmi. »Kmalu sem spoznal, da me najbolj zanimajo portreti. Čeprav imam naravo zelo rad, potrebuješ za njeno fotografiranje drugačen dar, mene pa zanimajo predvsem obrazi.« 

Kradljivec duš

Prvo kamero mu je pri petnajstih poklonil sosed, pisatelj Ignac Koprivc, ki je živel v pritličju pod Lešnjakovimi. »Ignac mi je dal veliko stvari za življenje – prvo kitaro, kamero, violino, harmoniko, celo abonma v filharmoniji, da sem lahko hodil na koncerte.« Gojc še vedno rad snema – celo videospot za naslovno pesem svoje nove avtorske predstave, satirični rok kabaret Moj živòt je rokentrol, je posnel in zmontiral sam. Fotografije in filmi so ga spremljali vse življenje in nikoli se ni zgodilo, da ne bi dlje prijel za kamero ali fotoaparat. Kadar je šel s soprogo na potovanje, je vedno beležil doživetja. »Prijateljica Katka, profesionalna montažerka, ravno končuje montažo mojega filma s potovanja po Avstraliji in me je pohvalila, da je korektno posneto. To je le družinski spomin in ne bo za javnost. Še bolj sem navdušen nad Novo Zelandijo, ki je fotografsko atraktivnejša, živopisna, kakršna je tudi Slovenija,« izda. Občasno kakšno svojo fotografijo vendarle nameni za javno uporabo. »Še posebej sem ponosen, da je moj portret Zdenka Huzijana v ediciji ob njegovi likovni razstavi.«

Gojc ima tudi danes izvrsten fotoaparat, čeprav si želi še boljšega, vseeno pa pravi, da so telefoni s tremi objektivi že tako izjemni, da pogosto fotografira kar z iPhonom. »Imam veliko portretov prijateljev s Krasa, telefon pa ves čas pri roki, kar soprogo neizmerno jezi. Tak si kot otroci, pravi. Indijanci povedo, da človeku ukradeš dušo, če ga fotografiraš. Nekateri prijatelji in zlasti moja soproga imajo v sebi očitno še indijansko kri,« se smeji.

Žena se ne pusti več fotografirati

Pri portretih se mu zdi najpomembnejša bogatost obraza, ne da je popravljen s kakšnimi polnili, ki so zdaj v modi. »Prepričan sem, da vsako življenjsko obdobje riše na obraz spomine in izkušnje. Ko sem fotografiral svojo mami pri njenih štiriindevetdesetih letih, sem ujel njene brazde na obrazu, ki se mi zdijo fantastične, ali kot pravim v enem  od songov: … in nono, ki budi na čas, spomine uklesane v obraz ... Imam kar nekaj fotografij soproge, vendar se v zadnjem času ne pusti več fotografirati. Menda si ni več všeč, jaz pa trdim, da je še vedno lepotica, njen obraz pa čedalje bogatejši. Raje imam njo kot žensko, ki bi si nategovala obraz. Gube na človeku nekaj povedo o njem, umetno nategnjena koža pa naredi obraz brezizrazen. To je kot obraz Kitajca, pri katerem ne veš, ali je vesel ali žalosten.«

Krivično, da iščeš denar za položnice

Čez dve leti bo Gojc dosegel pogoje za upokojitev, a to ne pomeni, da nima več izzivov. Prav nasprotno. Njegova nova predstava, katere premiero opisujemo tudi v rubriki Visoke pete in ki jo je Gojčev prijatelj Denis Avdić opisal kot glasbeni avtoportret, je delo, na katero je zdaj najbolj ponosen. Sam jo opiše kot monodramo, v kateri nastopa šest ljudi, in poudari, da ob Jaši Jamniku v osmih vlogah nastopajo tudi vrhunski glasbeniki: Robert Pikl na kitarah in banju, Miran Juvan na klaviaturi, Jože Hauko na basu in Peter Ogrinc za bobni. »Po dolgem času se mi je zgodilo, da nisem najstarejši član ekipe. (smeh) Zanimivo je, kako se je zgodil preobrat v letih, ko sem kar naenkrat ugotovil, da je okoli mene sama mladina … Čez dve leti bom izpolnil pogoje za upokojitev, vendar si ne upam napovedati, kaj bo potem. Pri dolgoletnem prijatelju Jurkiju, ki se je nedavno upokojil, vidim, da je postal nov človek – sproščen in dobrovoljen. Prej se je obremenjeval, ali bo imel denar za plačilo prispevkov, ali bo imel delo … Sedaj dela, kolikor se mu zljubi, vendar ni več pod pritiskom. Tudi sam sem imel zadnji dve leti težko finančno obdobje, vendar sva preživela z Zvonkino pokojnino. Sedaj se stvari počasi vračajo v stare tirnice,« je iskren Gojc. Na vprašanje, kako se mu zdi, da po vsem, kar je naredil za našo umetnost, kulturo – od glasbenih podvigov, ko je s Srpi na začetku osemdesetih recimo uspel na glasbene lestvice pripeljati jazzovsko obarvano glasbo, pa mojstrsko vodenje izjemno priljubljene otroške in mladinske oddaje Periskop, da vseh vlog na odrih in pred kamero sploh ne omenjamo – išče denar za položnice, brez razmisleka izstreli: Krivično! »Krivično se mi zdi, da človek težko plačuje položnice, če pa ima za seboj cel kup uspešnih projektov. V Sloveniji nas je dva milijona, in to je bazen, iz katerega pretežno črpamo igralci. Ko sem zaigral leta 1989 v filmu Rajka Grlića, Čaruga, sem bil prepričan, da se mi bo odprl svet na jugoslovansko tržišče. A bivša država je razpadla, ostalo je tole, kar imamo sedaj, dolina Šentflorjanska z vso cankarjansko bedo v deželi, kjer bi lahko bil raj na zemlji … No, pa saj je, če odmislim parlament!«

Kultura in jezik, ne pa BDP! 

Že pred leti je v šali predlagal, da bi bilo najbolje, če bi ukinili slovenski jezik in prevzeli nemškega, saj bi to marsikaj pocenilo – mi pa v današnji družbi itak gledamo samo na stroške, kajne. »Literatura bi bila cenejša, saj je nemški trg velik. V nas je vsekakor malo Nemcev, ljubimo red in disciplino in menda smo zelo delavni. Oče mi je povedal, da je bila med vojno razlika med Nemcem in Italijanom v tem: če je Nemec rekel, da te bo ustrelil, te je, pri Italijanu pa nikoli nisi vedel, kaj bo naredil. Evo, bi vsaj vedeli, kaj nas čaka! Sicer pa si končno priznajmo, da je BDP velika neumnost, da sta kultura in jezik številka ena, kar zadeva obstoj nekega naroda, ne pa gospodarstvo! Ves čas se govori le o padcu BDP in profitu, kar je največje zlo današnjega časa. Tako nekateri kopičijo, drugi, ki niso pri koritu, pa životarijo. Kadar želi vlada spremeniti politiko davkov, da bi bili pravičnejši, bogati skočijo v zrak in grozijo, da bodo odšli iz Slovenije. Vrata so odprta, se bomo znašli tudi brez vas. Naj torej že gredo in vidijo, da je treba davke plačevati tudi drugje,« za konec še pomodruje Gojc.