Luka Nižetić vedno zaljubljen

»Velikokrat sem želel vse poslati k vragu, ampak ljubezen do glasbe vedno zmaga«

Marjana Tomšič Vovk
27. 11. 2022, 19.48
Deli članek:

Splitski pevec Luka Nižetić pravi, da je trenutno v fazi življenja, ko zelo uživa. »Ustreza mi zrelost teh let,« pravi 39-letnik.

Marko Vavpotič/M24.si
Luka Nižetić pravi, da je vedno zaljubljen, to je sila, ki poganja njegovo življenje.

Malo se je umiril, se naučil uživati v vsakem trenutku, ni se mu treba več dokazovati. »Počutim se svobodnega, lahko počnem, kar želim, in uživam v svojem delu.« Na odru ostaja energičen in se razdaja občinstvu, njegove pesmi pa so vedno presenečenje, saj nenehno menjava in meša stile – tako je tudi na njegovem pravkar izdanem šestem albumu.

Prejšnji mesec ste izdali nov album Ludilo brale. Kakšen je, glede na to, da vedno menjavate stile in da nikoli ne vemo, kaj pričakovati?

To je zato, da mi ni dolgčas. Najhujše v tem poslu oziroma v življenju nasploh je, če je človeku dolgčas. Zato rad odkrivam nove stvari, iščem nove zaposlitve, nov adrenalin, tako v življenju kot glasbi. Tudi zasebno poslušam zelo različno glasbo, kot glasbenik pa se želim preizkušati v novih smereh, ustvarjam mešanice … Ta novi album je morda najbolj oseben do zdaj. Mario Mihaljević, ki je napisal vse tekste, prav koplje po moji duši in možganih. Občutek imam, kot da bi vse te pesmi napisal jaz. Stihi so avtentični, ta plošča odraža moje trenutne občutke v karieri in življenju. Točno tako je.

In kako se torej trenutno počutite?

Popolno! Odlično! Vse stvari so se nekako »zložile skupaj«, uživam v vsakem trenutku in ga želim užiti do konca. Nisem več tako raztresen. Ko si mlajši, želiš vsem ugajati, jim biti všeč, se jim zavleči pod kožo, vse mora biti tako, kot rečejo drugi. Zdaj pa mi nič več ni treba, lahko le uživam v svojem delu ter sem z dušo in telesom stoodstotno prisoten – in to je to. Zdaj sem v fazi, ko zelo uživam.

Da ste prišli do tega, ste potrebovali dvajset let, toliko let kariere namreč praznujete letos.

Tako je. Mešane občutke imam: ko pogledam kakšne stare fotografije, se sprašujem, kdaj je že to bilo. Kot da je minilo že sto let, čeprav hkrati občutim, kot da sta minila le dva meseca. Vse tako hitro mine, a tega se zavemo šele pozneje. Seveda bi bilo bolje, če bi se že prej, ampak se ne, dvajset let hočeš vse in se razdajaš na vse strani. Zdaj pa sem v letih, ko mi tega res ni več treba. Želim le uživati v vsakem trenutku, ravno zato, ker se zavedam, kako hitro beži čas. Ogromno stvari se danes sploh ne spomnim, ker sem v tistem trenutku, ko sem jih doživljal, že razmišljal o nečem drugem, namesto da bi užival v tistem, kar je tisti trenutek pomembno. Zato zdaj skušam živeti v tem trenutku.

To prinesejo leta in zrelost?

Bolje pozno kot nikoli. (smeh)

Prihodnje leto boste praznovali štirideseti rojstni dan. Bo to velika prelomnica?

Niti ne. Najbolj pomembno je, kako se človek počuti. Jaz se tako kot pri 25 letih – ne mislim v glavi, ampak fizično. Tako da mi okrogla številka nič kaj dosti ne pomeni. Pravzaprav se veselim, ker mislim, da bo lahko le še bolje, kot je zdaj. Ne bi se vrnil v mladost. Lepo je bilo, super je, ko je človek mlad, ampak ustreza mi zrelost teh let, dobro se počutim, spet sem svoboden, lahko počnem, kar si želim, nihče mi ne diha za ovratnik, nikomur mi ni treba odgovarjati … In le še na bolje gre. Sicer pa, saj veste, kako pravijo: štirideseta so nova trideseta. (smeh)

Marko Vavpotič/M24.si
Na sebi ima več kot trideset tetovaž – in še kakšna se bo pojavila.

Glasba je vaše poslanstvo, pravite, ampak ste morda kdaj vseeno razmišljali, da bi nehali?

Seveda so bili težki časi, trenutki, ko sem se iskal. Ni vse med in mleko, niti ni normalno, če bi bilo vse samo dobro. Ko pride do padca ali stagnacije, se človek izgubi, ne ve, kaj storiti, v čem je težava – v pesmi, avtorju, občinstvu? Včasih se situacija zdi brezizhodna, ampak na koncu ugotoviš, da to sploh ni res. A ta nihanja so naravna. Velikokrat sem želel vse poslati k vragu, sploh ko spet nekaj začenjaš od začetka in se moraš znova dokazovati. To te utrudi. Ampak ljubezen do glasbe vedno zmaga in stvari se spet nekako postavijo na svoja mesta. Pridejo nova pesem, koncerti ... Pa ti je spet lepo. Tako kot pri vsakem delu, le da je naš malce bolj poseben, ker si javna oseba in o tebi vsi vse vedo. To je malce utrujajoče, ampak se tudi tega navadiš.

Čeprav na družbenih omrežjih pljuvajo po vas?

Obkrožiti se moraš z ljudmi in stvarmi, ki ti ustrezajo. Če te boli, kaj ljudje pišejo po družbenih omrežjih, se pač umakneš. Danes je to res šlo čez vse meje, težko je najti ravnotežje. Po eni strani moraš biti prisoten na družbenih omrežjih, a hkrati ne želiš, da se ljudje vate obregnejo, zato premišljuješ, kaj objaviti in kaj ne. Po drugi strani pa ti odločaš, kaj boš objavil, kaj želiš, da ljudje vidijo in da mediji prenesejo naprej. Kot pri vsem so tudi tu plusi in minusi. Ne smeš pa temu preveč verjeti, to je vse izmišljeno, ljudje se skrivajo za lažnimi imeni in profili. Zakaj bi se torej obremenjeval s tem, če nekdo napiše, da sem neumen debil? Jaz se ne. Razumem pa, kako se v to lahko ujamejo mladi, ki še niso definirani, ki potrebujejo zunanjo potrditev. Jaz pa preberem (ali pa tudi ne) in komentar izbrišem ter grem naprej. Res mi je vseeno.

Verjetno je bilo precej drugače, ko ste začenjali kariero?

Takrat še ni bilo družbenih omrežij in vesel sem, da je bilo tako. Čeprav je danes vse dostopno, je zato tudi vse težje. Ni več meja, ves svet te lahko posluša in vidi, kar je dobro, je pa hkrati zato tudi večja konkurenca, več je kritik, veliko lažje se v vsem tem izgubiš. Prej si moral dati intervju, da je izšel v reviji, in to je bilo to. Danes pa sploh ne veš, kje in kaj vse se piše o tebi. Težko je to nadzirati. Mladim izvajalcem, ki se šele uveljavljajo, je danes zelo težko.

Marko Vavpotič/M24.si
Največji mir najde, ko se potaplja na dah.

  1. decembra boste nastopili na Aktualovem rojstnem dnevu. Kakšno je slovensko občinstvo?

V Sloveniji že nekaj let nisem nastopil, zato se tega koncerta zelo veselim. Zame bo zelo čustveno. V sebi imam nekaj slovenske krvi, ker je bila moja babica Slovenka, zato se s slovenskim občinstvom nekako začutimo, prepoznamo. Do zdaj smo se vedno dobro zabavali, jaz pa sem najbolj vesel, če so ljudje dobre volje, da med koncertom svoje skrbi pustijo doma in ti dve uri izkoristijo za sprostitev. In ko jim je potem kdaj težko, se lahko spomnijo koncerta in obudijo tisti občutek.

Na odru ste energični in poskočni, po drugi strani pa obožujete potapljanje na dah, kjer gre za mir in osredotočenost.

Zato me je tudi tako prevzelo. Moja trenerka je Mirela Kardašević, svetovna rekorderka. V Komiži na Visu je delala pri nekem festivalu in me je vprašala, če bi se poskusil malo potapljati. Zakaj pa ne. A ko sem se potopil, je bil občutek neverjeten. Prej sem se že potapljal z jeklenko (scuba), ampak s tem nisi čisto del tega morskega sveta, pri potapljanju na dah pa nimaš pripomočkov in si praktično riba. Si daleč stran od realnosti, ni zunanjih motenj, sam si. Ni se bilo lahko soočiti s strahovi pred globino, temo, da ti zmanjka zraka … Ti strahovi so nam prirojeni, a mi je bilo zanimivo, kako sem se jih počasi otresel. Zdaj pridno treniram, šel sem celo na eno tekmovanje. Uživam v tem, zelo me sprošča, daje mi občutek miru. In to v tem svojem divjem življenju res potrebujem.

Koliko časa zdržite brez zraka?

Verjetno kakšne štiri minute.

Imate številne tetovaže. Koliko jih je?

Ne vem, nehal sem šteti. Verjetno prek trideset, štirideset. Pa še nisem končal, vedno se najde še kak kotiček za nov tatu. Zame so tetovaže premična umetnost. Že kot otrok sem se zaljubil vanje in še danes me ni minilo. Vedno so me opozarjali, da se bom tetovaž naveličal – ne, niti ene se nisem. To so moji otroci, moja ljubezen.

Verjetno imajo svoje zgodbe?

Povezane so s stvarmi, ki jih imam rad, ljudmi, ki so vplivali na moje življenje, na primer moja babica Vjeročka, Michael Jackson, Amy Winehouse, nečak, filma Titanik in Peklenska pomaranča, serija Twin Peaks, sidro, sova, znak za mir, morski pes … Ne gre za neko globoko simboliko, ampak za stvari in ljudi, ki jih imam rad.

Ste že kdaj srečali morskega psa?

Sem! Majhnega sinjega morskega psa, ko sem bil še otrok, na plaži na Visu. Ko sem ga zagledal, sem skočil v morje k njemu, tako sem bil navdušen nad njimi. Mama se je drla, naj grem pri priči ven iz vode, jaz pa sem ji odgovoril, zakaj le, če pa je v njej morski pes. (smeh) Potopil sem se, da bi ga ujel, ampak je seveda pobegnil. Nobenega strahu nisem občutil. Je bil pa res majhen, največ meter dolg.

Marko Vavpotič/M24.si
Novi album Ludilo brale je njegov najbolj oseben do zdaj.

Vas tudi danes ni strah pred njimi?

Ne, občudujem jih.

Kako pa kaj ljubezen?

Dobro, hvala. Srečen sem, zadovoljen in izpolnjen.

Ste zaljubljeni?

Jaz sem ves čas zaljubljen, ne morem brez ljubezni, ta je navdih za vse, kar v življenju počnem, zaradi nje sem živ.

Ste zaljubljeni v kakšno konkretno osebo?

Tega pa ne razkrivam. (smeh)

***Tristranski intervju Avtorica: Marjana Tomšič Vovk Foto: Marko Vavpotič/M24.si Citati: »Glasba brez občinstva je le notni zapis in mrtve črke na papirju. Občinstvo oživi našo glasbo in pošlje naprej.« »Nastopanje pred občinstvom in adrenalin te zasvojita, je kot odvisnost, ampak dobra.« »Moja babica je Slovenka, zato se s slovenskim občinstvom vedno nekako začutimo.« Podpisi: 1: Luka Nižetić pravi, da je vedno zaljubljen, to je sila, ki poganja njegovo življenje. 2: Na sebi ima več kot trideset tetovaž – in še kakšna se bo pojavila. 3: Največji mir najde, ko se potaplja na dah. 4: Novi album Ludilo brale je njegov najbolj oseben do zdaj.***