Konec septembra je minilo 11 let od smrti legendarnega Lojzeta Slaka. Spomin nanj pa je na poseben način ovekovečila njegova vnukinja Ana Slak.
Glasbeni virtuoz in pionir glasbeni smeri z diatonično harmoniko Lojze Slak je Sloveniji pustil ogromno glasbeno zapuščino. Svoji družini pa še veliko več kot to, saj je svojima otrokoma in petim vnukom dal predvsem veliko ljubezni in razumevanja. Ena izmed vnukinj, Ana Slak, se sicer ni podala v glasbene vode, je pa spomin na dedka v večnost zapisala skozi svojo umetnost. Ana se je namreč odločila za študij umetnosti, na akademiji pa je ravno letos magistrirala z lastnim animiranim filmom o svojem dedku Lojzetu Slaku Dedova zgodba.
Te dni mineva 11 let od smrti Lojzeta Slaka. Kako se spominjate svojega dedka?
Lahko povem enega izmed zadnjih skupnih spominov. Moj 17. rojstni dan smo praznovali skupaj, bilo je dober mesec pred njegovo smrtjo. Res je bilo lepo, šli smo k njegovemu prijatelju Slavku Podboju, ki ima hišo ob Krki. Dedek je bil takrat še v redu, imel je le opornico za hrbtenico. Podboj nas je s čolnom peljal po Krki in imeli smo se res lepo. Praznovali smo v družinskem krogu. Bili smo zbrani tako naša družina kot tudi družina mojega strica.
Kako ste na njegovo glasbeno veličino gledali takrat in kako danes?
On, kot tako uspešen glasbenik, nas ni nikoli silil v glasbo, nikoli nas ni silil, da hodimo z njim po koncertih ali veselicah. Rekel je, da se bomo sami odločili, kaj bomo delali, če bomo igrali harmoniko ... Rekel je, da če bomo to sami začutili, bomo. Nikoli kot otrok nisem imela občutka, da smo potomci neverjetnega glasbenika. Kot otrok res nisem imela občutka, da pripadam neki družini, ki je oh in sploh tukaj v Sloveniji. Zdaj, ko sama bolj gledam na te stvari in jih dojemam, pa je nekaj čisto drugega. Šele zdaj se zavedam, kako velik je bil, kaj je naredil za Slovenijo, naš narod in tudi druge države. Najbolj pa ga občudujem, ker je ostal skromen človek, iz skromne družine.
»Neposredni« potomci torej niste šli v glasbo?
Ne, vsaj ne v profesionalno. Stričevi otroci pa so še mlajši. Dvojčici sta še v osnovni šoli, bratranec jo je ravno zaključil.
Kakšen je odziv, ko ljudje slišijo, da ste Ana Slak – ne glede na to, da je Slakov v Sloveniji dejansko veliko?
Slakov je res veliko, ampak ljubitelji glasbe vseeno vedno najprej vprašajo, ali sem v sorodu z Lojzetom Slakom. Ko rečem, da sem vnukinja, so začudeni, saj to v resnici vprašajo čisto po naključju. V resnici nihče ne pričakuje, da bom odgovorila pritrdilno.
Vi ste izbrali akademsko izobrazbo in letos postali magistrica likovnih umetnosti – od kod ideja za vaše magistrsko delo?
Moja strast so bile od nekdaj risanke. Vedela sem, da bom prej ali slej prišla od ilustracij do animacije, seveda sem se tukaj tudi našla. Mentor mi je vedno govoril, da moram izbrati nekaj osebnega za animiran film. Razmišljala sem, kaj bi to lahko bilo, potem pa sem naletela na »lušten« animirani film Dušana Kastelica Čikorja an' kafe (Chicory 'n' Coffee), v katerem je za svojo pripoved uporabil pesem Iztoka Mlakarja. Dobila sem idejo, da bi ustvarila podobno pripoved. Naredila sem jo iz različnih verzov, kitic, pesmi Ansambla Lojzeta Slaka in v njej nekako povzela njegovo življenje.
Kakšen je bil odziv?
Moj mentor je bil Zlatjan Čučkov, priznani slovenski montažer, ki je bil zelo navdušen, saj je tudi on sodeloval s Slakom. Moram pa povedati, da je bilo zame na trenutke malo obremenjujoče. Za tako legendo, nekoga tako velikega ustvariti takšen animirani film ni lahko. Čutila sem pritisk, ali bom dosegla njegove standarde, da ne bom razočarala svoje družine in da bo to izdelek, ki ga bomo lahko pokazali javnosti. Doma so bili zelo navdušeni. Delo sem seveda posvetila tudi babici Ivanki, ki je bila povsem navdušena. Ko je gledala prvič, so se ji v očeh nabrale solze in takrat sem vedela, da je ta namen, da v človeku vzbudim čustvo, dosežen in da sem uspela.
V filmu ste morali povedati njegovo zgodbo, hkrati imate svoje spomine. Kako ste to prelili v svoje delo?
Ko sem zgodbo pisala, se nisem mogla odločiti, ali grem v njegovo glasbeno ali zasebno življenje. Nato sem se odločila, da nekaj malega vzamem tudi iz zasebnega, čeprav sem opisala predvsem njegovo glasbeno pot. Bilo je težko. Ko sem vse to risala, izdelovala ilustracije, delala animacijo, sem se spominjala, kako lepo je bilo. In kakšna škoda je, da skupaj nismo preživeli več časa, da je tako hitro odšel, da nisem šla na več veselic, več koncertov, na splošno, da nisem bila bolj vključena v njegovo glasbeno pot. Moram pa še povedati, da je glasbeno podlago za animirani film napisal vnuk Slavka Avsenika, Blaž Avsenik. Priredil je pesem Čebelar Ansambla Lojzeta Slaka. Za pripovedovalca zgodbe sem si izbrala Slavka Podboja, Lojzetovega dobrega prijatelja, ki je tudi avtor pesmi Čebelar.
Kakšne so želje glede vaše karierne poti?
Moja želja je, da bi naredila še kakšen projekt, ki bo pustil pečat, seveda pa tudi, da bi se naučila kaj novega.
V kakšni meri je vaša družina še povezana z Dolenjsko?
Na Dolenjskem, na Trški gori, imamo še vedno zidanico, v kateri še vedno proizvajamo cviček in vsa druga vina, ki jih je proizvajal že dedek. To ostaja neka tradicija, prav tako trgatev, na kateri se zberejo njegovi prijatelji in ljudje, ki so že prej sodelovali na trgatvah.
Babi redno obiskuje Trško goro, tudi jaz grem z veseljem tja, saj imam lepe spomine na to, kako sva z bratom tam preživljala čas, se igrala, pomagala obirati grozdje, kako nama je dedek pustil tudi pokusiti kakšen kozarček.
Kakšen dedek je bil Lojze Slak?
Zelo ljubeč. Skromen človek in zdi se mi, da je to svojo skromnost tudi pokazal družini. Vsega je bil vesel, lepo smo se imeli za praznike, vedno si je vzel čas, čeprav je bil veliko na poti.
