Za njima je doslej najtežja preizkušnja, ko je Alfi zbolel za izjemno hudo koronavirusno pljučnico. Po njej se je znova učil hoditi in zato dolgo okreval. Zdaj se na veliko srečo spet dobro počuti in znova nastopa. Ta huda bolezen je zakonca še močneje povezala. Preprosto srečna sta, da sta lahko skupaj! Lani je priljubljeni pevec obeležil 60 let nastopanja.

»Z ženo Bebo sva se spoznala na mladinskem plesu v Hali C v Mariboru. To je bilo okoli leta 1965, ko sva oba že končala srednjo šolo. Takrat sem tja hodil plesat in občasno tudi kaj zapel. Bila je moja simpatija. Začela sva se dobivati in tako sva par že več kot pol stoletja. Poročila sva se leta 1974, civilno v Mariboru, cerkveno pa v cerkvi na Studencih, kjer sem bil takrat doma. Čez dve leti bova torej praznovala petdeseto obletnico poroke,« pripoveduje legendarni nekdanji pevec v Ansamblu bratov Avsenik.

Spomini na prva leta

»Leto 1974 je bilo za naju posebno. Poročila sva se in rodil se nama je sin Dejan (moj starejši sin Samo pa se je že nekaj let prej). Prav v tistem letu sem začel tudi nastopati z Ansamblom bratov Avsenik, in to je trajalo vse do leta 1990. Dve leti pred Avseniki sem živel v Zagrebu in prepeval z rockersko skupino Clan. Nastopanje z Avseniki mi je spremenilo življenje. Najina skupna življenjska pot je bila zato precej drugačna od drugih. Vsak mesec, razen julija in avgusta, ko smo imeli v ansamblu dopust, sem bil 21 dni v tujini na turneji z Avseniki. To so bili časi brez mobitela in računalnikov, domov sem lahko poklical samo iz telefonske govorilnice. Utrip življenja je bil precej drugačen. Z družino smo stanovali še pri ženinih starših. Med šolskimi počitnicami sta me na turnejah velikokrat spremljala tudi Beba in Dejan. Tako sva se z ženo vrsto let prilagajala, da smo lahko bili več skupaj. Ni bilo enostavno.« Alfi je zaradi bolezni šele letos pripravil v Jarenini koncert ob 60. obletnici svojega glasbenega nastopanja.

Obožujeva podeželski mir

Zakonca Nipič torej živita v Jarenini, ki jima je nadvse ljuba in je od Maribora oddaljena dvanajst kilometrov, od avstrijske meje pa le štiri. »Oba sva bila rojena v Mariboru, a sva si želela živeti na deželi, v naravi, med živalmi, kjer je mir, brez bučnega prometa in gneče. Pred več kot štirimi desetletji in pol sva tu na lepi legi našla staro kmetijo z okoli tremi hektarji zemlje, na njej je bilo veliko sadnega drevja. Večji del posesti sva dala v najem. Staro leseno kmečko hišo sem podrl in na njenem mestu sva počasi sezidala novo družinsko hišo, vanjo sva vrsto let vlagala vse prihranke. Z vojaškim dodgem se sam vozil gradbeni material za hišo. Postopoma sva urejala tudi okolico.«

»Žalosti me, da v Sloveniji ni na prvem mestu slovenska glasba. Tako ni nikjer drugje po svetu. Povsod drugod najbolj cenijo svojo glasbo, šele nato tujo, pri nas pa je ravno obratno.«

Skupaj v veselju in žalosti

Povezujejo ju ljubezen ter razumevanje in spoštovanje. »Če se lepo razumeš in imaš rad bližnjega, si rad z njim, lahko tudi toliko let lepo živiš skupaj, tako kot midva. Razumeva se in se imava rada, povezuje naju zaupanje. Vedno sva bila korektna drug do drugega, v zakonu si deliva dobro in slabo, skupaj sva v veselju in žalosti. Veliko najinih bližnjih ni več med nami, ostajajo pa lepi spomini nanje. Jaz sem bil peti, najmlajši otrok v družini in sta mi umrli že obe sestri in oba brata, pa tudi moja starša, žena pa še ima sestro in brata, starša sta že pokojna. Vse te izgube najinih dragih bližnjih v zadnjih letih so naju še bolj povezale.«

Najtežja preizkušnja

Izjemno huda pa je bila preizkušnja s koronavirusno pljučnico lani novembra in decembra. »Imel sem veliko srečo, da sem preživel. Zdaj, po toliko mesecih, se spet dobro počutim in zelo bom srečen, če bo tako tudi ostalo. Žena, ki je imela v istem obdobju korono, ne pa koronavirusne pljučnice, mi je vseskozi stala ob strani in mi zelo pomagala, da sem po zdravljenju okreval, obenem pa skrbela za hišo. To je bilo najtežje obdobje mojega življenja, čeprav sem imel že prej trikrat akutno vnetje trebušne slinavke, ampak to s koronsko pljučnico je bilo mnogo težje. Res me je dotolklo, paraliziralo me je, nisem mogel dvigniti roke ali noge, težko sem govoril, nisem mogel hoditi. Na zdravljenju sem bil pet tednov. V polzavesti pod kisikom sem bil tri tedne, štiri dni celo v kritičnem stanju in takrat je bilo tudi Bebi najtežje, poleg tega je sama ostala na deželi. Še enkrat se zahvaljujem vsem strokovnim službam mariborskega kliničnega centra, da so mi rešili življenje. Že v bolnišnici, ko je bilo izjemno hudo, sem rekel, da se bom šel zahvalit tudi sveti Mariji na Brezje. V rehabilitacijskem centru za postcovidne bolnike na Pohorju sem se nato pri svojih 77 letih na novo učil hoditi. Še zdaj imam malo težav z desno nogo, vendar pa se spet zelo dobro počutim.«

Spet kosi travo

Oba sta izjemno hvaležna, da je v zadnjih mesecih tako okreval. »Ko sem prišel nazaj domov, sem bil srečen, če sem šel lahko na sprehod. Pri popolnem okrevanju mi je pomagal tudi čas. Vsak trenutek, ko lahko delam tisto, kar me veseli, me osrečuje in sem zanj zelo hvaležen. Zdaj, ko se mi je zdravje toliko izboljšalo, se spet lažje lotevam dela s hišo in ob njej. Marsikaj je treba počistiti in urediti. Sam kosim travo in skrbim za sadovnjak s štiri desetletja starimi jablanami in hruškami. Pri tem mi pomagata oba sinova, ki imata vsak eno hčerko, tako da sem dedek dveh vnukinj.«

Srečna na Pohorju

Zakonca Nipič sta preprosto srečna, da sta lahko spet skupaj. »Najbolj naju osrečuje biti sredi lepe narave, ki pomirja in mi tudi pomaga. Večkrat greva z gondolo na Pohorje, na kavo na tisoč metrih. To je res nekaj posebnega. Premalokrat si ljudje vzamejo čas za ta največja pljuča na Štajerskem, nama zelo ljubo Pohorje, kjer začutiva svež hribovski zrak in življenje. Na Pohorje se velikokrat peljeva tudi z avtom. Zelo rada sedeva pred Mariborsko kočo ali Ruško kočo na Arehu, kjer imajo tudi dobro hrano in prijazno postrežbo, se odpeljeva na Roglo ali pa obiščeva Poštarski dom na Pohorju, kjer je vedno od tri do pet stopinj Celzija hladneje kot v mestu. Pohorje nama je zelo pri srcu. Tudi pri Avsenikih sem kar nekaj pesmi napisal o Pohorju. Rad rečem, da sem doma tam, kjer se Pohorje vidi, kar je tudi naslov ene od mojih pesmi. Včasih se podava tudi nekoliko dlje, na primer na Blatno jezero na Madžarskem.«

Zdaj znam uživati v tem

»V pokoju sem že več kot 20 let in me nič več ne mikajo eksotična potovanja s posedanjem po letališčih in čakanjem na vlake. To sem dal skozi in me ne zanima več. Tudi gneča na morski obali ne. Življenje z Bebo nama lepša to, da si vzameva čas zase in se potepava na kratkih relacijah po Sloveniji. Velikokrat greva na enodnevni izlet tudi v sosednjo Avstrijo. Pred nosom imamo zelo zanimive in lepe kraje, ki jih rada odkrivava. Tako v miru preživljava skupne trenutke, popoldne pa se vrneva domov. Zdaj znam uživati v tem.«

60 let prepevanja

Glasbeno pa Alfi seveda še ni v pokoju. »Glasba me osrečuje že šest desetletij. Na srečo lahko spet ustvarjam in prepevam, česar sem izjemno vesel, saj v petju zelo uživam. Vendar pa se prilagajam svojim letom in pazim, da ne pretiravam. Zdaj moram še toliko bolj paziti nase. Veliko namreč prepevam z različnimi tujimi ansambli po Avstriji, kot njihov gost, nastopam pa tudi s svojim ansamblom. V Avstriji me še danes poznajo kot dolgoletnega pevca Avsenikov. Nedavno sem imel nastop tudi v Trstu. Našo narodno-zabavno glasbo po Evropi cenijo bolj kot pri nas v Sloveniji.«