Tik pred epidemijo se je poročila z dolgoletnim izvoljencem, svetovnim popotnikom in lastnikom butične turistične agencije Deseti brat Romanom Križaničem, nato je najprej rodila Mišo, dobro leto zatem še Beti. Vmes si je izpolnila dolgoletno željo in posnela prvi album Hotel za srečo, ki se napaja v šansonu, svingu in jazzu. Le kako ji je vse to uspelo?!

»Če ima človek ljubezen in podporo, je sicer težko, a se da čisto vse,« pravi Ani, ko se na prelepo petkovo dopoldne dobiva v enem od ljubljanskih lokalov. Na intervju pride s tri mesece staro Beti; starejša Miša je v vrtcu, pa ji uspe z mlajšo mimogrede opraviti kopico stvari. Ko po naključju pride mimo nekdanja ljubljanska županja in nedavno upokojena direktorica Pionirskega doma Vika Potočnik, ki je doma v sosedstvu, ter se prijazno ponudi za enourno varuško, tudi pogovor opraviva, kot bi mignil. 

Mamini nauki

»Rodila sem se v glasbeni družini. Starša sta imela svojo narodn-abavno skupino Savinjskih 7, mama je pela tudi pri Avsenikih, nastopala na glasbenih festivalih in sodelovala z Mojmirjem Sepetom. Veliko sta nastopala po tujini, predvsem Nemčiji, name pa je med gostovanji pazila oma, ki mi je bila kot druga mama in na katero sem zelo navezana. Imela sem lepo otroštvo. Ne glede na to, da sta bila starša veliko odsotna, se ne spominjam, da bi mi bilo zaradi tega kdaj hudo. Ko je nekega dne mama odhajala v tujino in me spraševala, kaj naj mi prinese, pa je upoštevala mojo željo, ko sem ji dejala, naj mi nič ne nosi, samo doma naj bo,« pripoveduje pevka.

To se je zgodilo, ko se je pri njenih desetih letih rodil brat. Takrat je mama sklenila, da je profesionalne glasbe in tujine dovolj, družina je vendarle na prvem mestu. Prvič so zaživeli skupaj kot družina, starša pa sta se podala na drugačno poslovno pot. Na odraščanje s staršema glasbenikoma ima lepe spomine, pri hiši se je veliko pelo in muziciralo. Mama jo je navdušila za šanson, oče pa je poslušal jazz in sving. Zato je že zelo zgodaj vedela, da si želi postati pevka. Starša sta jo pri tem podpirala, a je nista k ničemur silila. Morda bi več dosegla, če bi jo bolj spodbujala k vadenju, a se ni videla kot virtuozinjo na klavirju. Všeč ji je, da se lahko posveča različnim stvarem in ni obremenjena s tem, da mora uspeti. Mama ji je vedno govorila, da oder ni vse. Kadar opraviš nastop, ugasnejo luči in gre občinstvo zadovoljno domov, ostaneš sam. Zato je pomembno, da si obkrožen z družino in ljudmi, ki jih imaš rad. In še to ji je govorila, da je treba imeti stik z realnostjo; več ko znaš, bolje je. Pa da nisi v oblakih: četudi si znana pevka, je treba poskrbeti za dom in gospodinjstvo. To ji danes pride še kako prav.

Brez ljudi nimaš nič

Po klavirju je končala še srednjo glasbeno šolo, smer orgle, igrala je flavto in dokončala študij glasbene pedagogike. »Doma sem slišala najrazličnejše glasbene zvrsti, zelo pa mi je všeč šanson, ki pripoveduje različne zgodbe. Tako izživim tudi igralsko hrepenenje,« razlaga Ani, ki je še vedno članica zasedbe MJAV, lahko pa jo angažirate tudi za to, da vašega dragega pokojnika glasbeno pospremi na zadnji poti. Tudi petje na pogrebih daje  širino, saj tam posluša različne zgodbe, obenem pa je še bolj hvaležna za vse, kar ji je dano. »Od malega so mi blizu francoska glasba, harmonika, živahen utrip pariških ulic, veselje do življenja, druženje. Sem zelo družaben človek. Všeč mi je spontanost ljudi s pariških ulic, ki si znajo vzeti čas. Dobri odnosi so zame še posebej dragoceni. Lahko imaš ves denar tega sveta, a če nimaš tega, nimaš nič. To je vse, kar si želim: družina, prijatelji, sorodniki ... O tem pojem tudi na svojem prvem albumu Hotel za srečo,« razlaga pevka, ki se z nostalgijo spominja, kako so peli doma. Ne samo s staršema, babico in bratom, večkrat se je dobila razširjena družina, tudi mamini bratje in sestre, in bilo je zelo veselo. Z nostalgijo se spominja, da ji je bilo v otroštvu v največji užitek, ko je na kasetofon snemala svoje »nastope«, še pove pevka, ki je zelo navezana na domačo Štajersko, a jo je ljubezen pripeljala v Ljubljano.

V krogu dobrega

»Doma na Štajerskem smo bili vajeni, da so si sorodniki in prijatelji ves čas stali ob strani in si pomagali, v Ljubljani pa to ni v navadi. Zato sem toliko bolj hvaležna, da smo našli sosesko, v kateri je nekaj družin zelo povezanih. Ker imam dve majhni punčki, je zame zelo dragoceno, kadar mi kdo priskoči na pomoč in počuva hčerki, soseda mimogrede skuha kosilo še za nas ali pa podari tisto, kar jim je ostalo. S tem steče krog dobrega. Zavedam se, da te stvari niso samoumevne, sploh v časih, ko se toliko stavi na individualnost in se vsem mudi. Saj ni bilo že od nekdaj tako. Če ni taka navada, je treba včasih začeti, dati pobudo, pa je potem vsem lepo in imajo nekaj od tega. Midva v Ljubljani nimava babic in dedkov, ki bi priskočili na pomoč. Mož Roman ima sicer agencijo, a se je zaradi težkih koronskih časov s prijateljem odločil za novo pot – premično kavarno na ljubljanski tržnici. Tam je cele dneve, ga pa velikokrat obiščem s hčerkama. Služba in družina pri nas nista strogo ločeni,« se namuzne pevka.

Denar lahko zaslužiš kdaj drugič

»Tudi tako sva šla laže skozi zahtevne čase teh dveh let. Kljub temu da se je vse ustavilo in se je moral na novo ozreti po tem, kako bomo preživeli, sva si rekla, da če se je že moralo vse to zgoditi, je prav, da se je zdaj, saj imamo več časa za družino. Denar lahko zaslužiš še kdaj drugič, čas z družino pa je nenadomestljiv. Romanu sem zelo hvaležna, da mi je pomagal posneti album, kar je bila dolga leta moja velika želja. S starejšo Mišo smo šli v studio, in medtem ko jo je on vozičkal, smo z glasbeniki snemali. Z njo sem hodila tudi na sestanke na Sazas, k oblikovalki, na promocijske koncerte. Tudi zdaj ne kompliciram. Kadar imam koncert v jazz baru, gre Miša z mano. Na srečo so ti dogodki ob zgodnjih urah, medtem ko sem na odru, mož skrbi za hčerko in sem povsem brez skrbi. In ker je šlo vse tako gladko, sva si rekla, zakaj pa ne bi imela še enega otroka, da bo majhna starostna razlika. To se je takoj uresničilo in zdaj imava veliko veselja z obema. Še kakšnega pol leta bo naporno, vendar pa punci veselo rasteta in bo vsak dan laže. Včasih, ko moža ni doma, si rečem, zaupaj, se bo že ponudila rešitev. Pa mine tudi to. Užitek si znam najti v drobnih stvareh. Denimo, ko gresta obe spat, ni večjega razkošja od tega, da se zleknem na kavč, si privoščim brezalkoholno pivo (saj še dojim) in se spočijem. Nato pa spet od začetka,« se smeji Ani. Zelo pomembno se ji zdi, da dekleti navadi na ljudi, da ju ne bo strah ali nelagodno med njimi. Tako jima poskuša dati sporočilo, da je svet lep in varen.

Po tihem si tudi želi, da bi šli kmalu spet potovat. Z možem sta obredla dobršen del Azije, zaradi Miše in situacije so bili lani samo na slovenski obali ... »Lepo pa se imamo tudi doma, kadar gremo k najinim na Štajersko. No, midva se z veseljem odzoveva povabilom prijateljev. To vzameva resno. Če ste nas povabili, pazite, da mislite resno, kajti potem pridemo,« se muza Ani, za katero je ta čas največji dopust, kadar ji kdo za kako uro popazi hčerki.