Ne le pevka

Manca Špik: »Sem na poti do spoznanja, da zmorem vse doseči sama«

Eva Jandl
24. 10. 2021, 07.57
Posodobljeno: 24. 10. 2021, 16.31
Deli članek:

Manco Špik poznamo predvsem kot pevko, a je tudi podjetnica, saj ima že 10 let svojo pevsko šolo. Tako je združila ljubezen do glasbe in do poučevanja, sicer pa glasbenica pogumno stopa skozi vrata osebnega razvoja, nam je zaupala.

Osebni arhiv
Njena glasbena šola praznuje 10 let, nam je ponosno povedala.

»V življenju so stvari, ki so ti znane, in stvari, ki ti niso ... Vmes pa so vedno vrata!« ste zapisali nedavno. Skozi katera vrata vam je bilo najtežje stopiti?

Skozi ta vrata še vedno stopam. A sem že nekje na pol poti ... Na poti do spoznanja, da vse, kar mi je v življenju pomembno, lahko oziroma zmorem doseči sama. Govorim o občutku, da za svojo srečo ne potrebuješ nič, da ne obstaja strah pred neznanim in se prepustiš trenutku ter verjameš vase. Da imaš občutek, da je vse okej. Ne, da verjameš, da enkrat »bo okej«, ampak da veš, da že »je okej«. To so vrata osebnega razvoja.

Kako začnete svoja jutra, imate kakšen ritual?

Predvsem so moja jutra zelo umirjena. Kot podjetnica imam fleksibilen urnik in si zjutraj vzamem čas. Najprej zase, za telovadbo, jutranjo kavo, nato se počasi zbudi tudi Lana in se začneva pripravljati za v vrtec. Imava cel ritual. To je najin čas.

Osebni arhiv
Posveča se sebi in svoji osebni rasti.

Vaša pevska šola praznuje 10 let. Koliko učencev ste imeli v teh letih, kaj je vaš moto pri učenju petja, kaj je pomembno?

Uf, kdo bi jih štel. Spominjam se nešteto obrazov, nekateri so tudi obupali, precej pa je takšnih, ki so z mano tudi danes. Pri delu z učenci sem najbolj pozorna na njihov karakter, osebnost. Svoj pristop, deloma tudi tehniko, prilagodim njihovi »vibraciji«. Na primer, če je nekdo zelo živahen, se fokusiram na dihanje, umirjanje in ritem, ker s tem napreduje tako v tehniki kot v prezenci, nastopu ... Če pa je nekdo bolj tih in zaprt, mu, ravno obratno, poskušam vzbuditi vse čute. Prekrasen je občutek, ko oseba pred mano povsem zaživi in se preda glasbi. Takrat začutim nekaj posebnega, kot da sem bila jaz tista, ki je zanetila iskro tega ognja v njem ...

Kje pa ste se sami učili petja, kdo je bil vaš mentor?

Najprej moja mami in sestra, nato sem začela obiskovati nižjo glasbeno šolo in tako naprej. Enega in edinega mentorja nisem imela, saj sem že od mladih nog imela dobro razvit posluh, smisel za glasbo in sem kot goba srkala znanje z vseh strani. Svoj glas vadim vsak dan, vsaj nekaj minut, občasno pa hodim na zahtevnejše vokalne treninge, tudi v tujino.