Ostali športi

Najhitrejši brki

Marjana Vovk
9. 1. 2013, 07.57
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Najprej prepoznamo navzgor privihane brke, te povežemo s smučkami in nato z imenom: Filip Flisar. Uspešni 25-letni mariborski tekmovalec v smučarskem krosu, ki si je v lanski sezoni prismučal mali kristalni globus, se zaveda, da brki kradejo pozornost njegovim kariernim uspehom.

Brki so iz začetne šale torej postali neločljiv del njega, kar pa Filipa niti ne moti, samo da lahko v miru počne, kar počne: smuča.

Tekme smučarskega krosa lahko v tej sezoni v živo spremljamo na Voyu. Se med smučanjem zavedate, da vas gleda več Slovencev?

Seveda se zavedam, hvala bogu, da je tako: če vem, da me ljudje gledajo, sem še boljši. To mi je prej v olajšanje kot v breme. Rad imam, da ljudje navijajo zame, ker potem nikogar nočem razočarati in smučam dobro.

Med tekmo slišite, če ljudje navijajo za vas ob progi?

Ja, to vse slišim. Super je! Nekateri smučarji so na tekmi zelo osredotočeni le na eno stvar, jaz pa ne. Dobro je, če med tekmo spremljaš okolico – ne da gledaš, kako so ljudje oblečeni (smeh), ampak se mi zdi, da moraš biti sposoben videti in slišati tudi okolico proge. Jaz nimam težav – le naj se navijači derejo (smeh)!

Vaš zaščitni znak so brki. Pravzaprav vas ljudje poznajo po brkih, ne po vaših rezultatih. Brki vas zasenčijo!

(Smeh.) Ne vem, ljudje so čisto zmešani zaradi teh brkov. Sploh ne vem, kaj naj si o tem mislim. A kot kaže, jih bom moral še naprej nositi. Če bi si jih obril, ne bi naredil nič dobrega zase, zato bodo še nekaj časa ostali – vsaj do konca kariere (smeh).

Saj vam niso odveč, kajne?

Neeeee! Ni problema. Saj ni toliko dela z njimi, kot vsi mislijo in me neprestano sprašujejo: kako spim, ali imam ponoči mrežico ipd. Pa kakšne mrežice, ali ste normalni (smeh)? Spim tako kot vsi drugi, ko vstanem, so brki pač čudni in si jih popravim z gelom.

Čeprav imate dobre uspehe, si kariero v bistvu gradite z imidžem.

Ja, velik del kariere je zgrajen na videzu. Nisem imel druge opcije, težko je postati prepoznaven, a nekako sem si moral zagotoviti denar, sponzorje itd., da lahko delam, kar delam. A dobro je, ker imam tak imidž tako ali tako, ne igram le pred kamerami, kot nekateri. Jaz tak sem, kamera me samo posname. In očitno se ljudem "dopadem" (smeh).

Kaj je bilo prej: brki ali uspeh?

Ehh (premišljuje). Seveda sem imel uspehe že pred brki, ampak največji uspehi so prišli po brkih. Torej so bili brki prej, ampak še niso toliko pisali o njih (smeh). Oboje skupaj je prišlo, v simbiozi (smeh).

Vam brki prinašajo srečo?

Ne, nisem tako vraževeren. Mislim, da bi enako dobro smučal, če bi si jih obril. Verjamem v sebe. Nimam strahu glede brkov.

Se vam je zaradi prepoznavnosti življenje v zadnjem letu kaj spremenilo?

Zelo. Drugače je, ljudje me poznajo, ves čas me vabijo na dogodke ipd. Ampak všeč mi je, da imajo o meni dobro mnenje. Da me v Mariboru ustavijo kakšne babice in rečejo: "Filip, ti si naš! Navijamo zate." (Smeh.) Prepoznavnost zato zame ni pritisk. Jaz sem sproščen, ne igram, zato me imajo ljudje radi.

S temi brki se sploh ne morete skriti, tudi če bi hoteli!

Težko. Razen če bi nosil samurajsko masko (smeh).

Kaj pa pomeni vaša tetovaža – zvezdica na roki?

(Smeh). Verjetno sem bil trčen, ko sem bil mlajši, da sem si dal zvezdo na roko! Najbolj kretenska tetovaža na svetu (smeh). A zdaj ga pač imam, kaj naj?

Koliko pa ste bili stari, ko ste si ga dali narediti?

Ne vem, kar mlad sem bil, ga imam že kakih deset let. Takrat sem bil na to sicer ponosen, mali Filip je bil strašno srečen. Potem pa je prišla generacija "emo", njihov zaščitni znak je bil zvezda. Uf, emo pa ni ravno moja branža (smeh). Ampak kaj naj? Potem sem se delal norca, da sem jaz pravzaprav začetnik tega, da sem prikriti emo (smeh).

Prejšnjo sezono ste bili zelo uspešni. Je zato nova sezona večji pritisk?

Pritisk je, ampak odvisno od vsakega posameznika, koliko se prepusti stresu. Jaz gledam objektivno, kako smučam, kaj se mi dogaja. Vem, da so drugi boljši letos, vem pa tudi, da sem sam boljši kot lani. Verjamem v sebe, da bo vse v redu. Če pa mogoče nekaj rezultatov ne bo tako dobrih, se mi ne bo podrl svet.

Koliko je pri smučarskem krosu rezultat odvisen od sreče, koliko od pripravljenosti?

Pri nekaterih tekmovalcih je kar pomembno, ali imajo dober dan ali ne, mene pa to ponavadi ne zafrkava in nimam velikih nihanj. Glede sreče pa se mi zdi, da če si tako dober, da zmaguješ, takrat sreča nima več take vloge. Ker že na startu povedeš in si potem ves čas spredaj. Če pa si bolj zadaj, potem je veliko odvisno od sreče. Na primer lahko nekdo pred tabo pade, pa imaš srečo in greš mimo ali pa nimaš sreče in padeš čezenj. Zdi se mi, da sem lani prag sreče malo presegel in je bilo več odvisno od pripravljenosti.

Smučarski kros pridobiva popularnost med gledalci, kako pa je s tekmovalci? Je za vami kakšen podmladek?

Je nekaj fantov, a glavni razlog, da ga trenira malo ljudi, je ta, da je izredno kompleksna disciplina. Sam sem treniral tudi alpsko smučanje in vem. Imeti moraš veliko kvalitet – na primer obvladati moraš zavoje kot pri alpskem smučanju, drsenje po snegu, da nisi ves čas na robniku, skoke – polno različnih skokov imamo, na startu moraš biti dober … In tudi psihično moraš biti dobro pripravljen: vsi vemo, kakšen pritisk imajo v tehničnih disciplinah alpskega smučanja tekmovalci, ki so na vrhu po prvi vožnji in čakajo na drugo – pri nas pa imamo od šestnajstine do velikega finala kar štiri vožnje. Veliko ljudi tega enostavno ne zmore. In veliko poškodb je.

Vas poškodbe ne skrbijo?

Ne. Bolj ko te skrbi, prej se poškoduješ. Saj sem vajen poškodb, vse življenje sem padal in se razbijal (smeh), zdaj pa se pač še tukaj. Ko bom star, mi verjetno ne bo fino, ko bom ime nizek pritisk, ampak tako je življenje (smeh). Sem se že sprijaznil, da ko bom star, bom v bolečinah. Tega se že nekaj časa zavedam. Ko imaš za sabo že toliko poškodb in polomljenih kosti, kot jih imam jaz …

Kako pa se pripravite na psihične pritiske?

Kakšnih posebnih psihičnih priprav nimam. Skušam biti v glavi čim bolj stabilen in objektivno gledati na to, ali sem boljši od konkurence ali ne, kaj sem sposoben doseči. In potem si rečem: "Nič, gremo zdaj v boj!"

O čem pa razmišljate na startu?

Včasih, ko so bili sotekmovalci boljši od mene, sem bil na startu prestrašen. Zdaj pa se drugi bojijo mene (smeh). Meni je zdaj lažje, na startu sem bolj sproščen in si mislim: "No, pubeci, ste berajt?" (Smeh.) Sicer pa si vizualiziram progo in skušam sam sebe napumpati z energijo. Takrat kar šopa adrenalin.

Bi rekla, da ste adrenalinski odvisnik. Ponavadi športniki v prostem času zmanjšujejo možnost za poškodbe, vi pa se lotevate raznih podvigov: z rolerji privezani za avto drvite po cesti, skačete s klifov v morje, downhill itd.

Kot sem rekel: manj ko misliš na poškodbe, boljše je. Nekateri športniki se zelo čuvajo, a jim to ne pomaga veliko. Jaz ne pretiravam toliko, ne grem prek svojih meja, na primer da bi se pred sezono šel na kolesu učit dvojni salto. Zavedam se možnosti poškodb, a če se zgodi, se zgodi, tako ali tako ne moreš pomagati. Skušam se malo brzdati. Malo.

Česa vsega ste se na primer lotili preteklo poletje?

S kolesom downhill, dirt jumps, veliko sem skejtal z rolerji po rampah, motokros, cestni motorji, wakebord s čolnom, wakesurfanje, plezanje … Vse živo. Jaz ne morem biti pri miru (smeh).

Poleti ste trenirali na Novi Zelandiji. Ste samo delali ali ste tudi kaj potovali?

Naša ekipa ne dela pod takim stresom kot večina, ki gre le na tekmo in nazaj domov. Mi si vzamemo čas, gremo morda kak dan prej, se na poti kje ustavimo in kaj pogledamo. Tudi na Novi Zelandiji, kjer smo bili tri tedne, smo proste dneve porabili za oglede. Na poti domov pa sem obiskal še prijatelja v Sydneyju. Osnovno načelo je, da mora imeti vse kakšen premor, ker če delaš brez premora, pregoriš. Odvisno pa je od tega, kako to pavzo preživiš. Eni jo bolj bedno, z računalnikom v postelji, eni pa kam gremo, kaj vidimo in se imamo fino.

Vi niste cele dneve za računalnikom ali pred televizorjem?

Ne, nisem ves čas za računalnikom, televizije pa sploh ne gledam.

Ste pa priden študent biosistemskega inženirstva. Kako v svoj urnik vključujete študij?

Težko, ker se mi ne da (smeh). Imam srečo, da če ne delam šole, se mi zdi, da sem zabredel in da sem slab človek. To me nekako potiska naprej. In če bi zaradi športa pustil študij in bi moral komu odgovoriti, da sem šele pri maturi, bi me bilo tako sram, da bi se vrgel v kanalizacijo! Zato študiram, čeprav je težko, saj me od oktobra do konca aprila sploh ni na faksu, potem pa se čez poletje učim, kot da sem prizadet. Ampak gre. Študentje preveč jamrajo: če lahko jaz delam faks in sem že pred diplomo, zraven pa profesionalno smučam, potem lahko vsak doštudira. Joj, če bi lahko poslušal vsa predavanja, se mi sploh ne bi bilo treba učiti.

Pravite, da ste že absolvent?

Ja, imam še nekaj izpitov in diplomo, potem pa se stres konča.

In potem, ko boste imeli diplomo v roki? Se vidite kot biosistemskega inženirja?

Ta smer me zanima, bomo pa videli, kaj bom v življenju še počel. Nikoli ne veš, kdaj se na primer tako poškoduješ, da ne moreš več tekmovati, zato je diploma neko zaledje, pomožni načrt.

Kaj si želite v novem letu?

Imam dve veliki želji: kar se da dobro sezono in rad bi diplomiral!