Košarka

Katastrofa in sramota

Primož Salmič
21. 5. 2013, 12.04
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Vsak je igral zase in za celotno ekipo. Vsak je vlagal vso energijo v to, da bi Krka vnovič postala državni prvak.

Grega Wernig

Prav vsi pa so najbrž iz sebe iztiskali še dodatne atome moči tudi zato, da se ne bi kaj zalomilo. Da bi bilo slovo takšno, kot se za šampiona njegovega kova spodobi. Da bi Matjaž Smodiš odšel z naslovom prvaka. Prav zato so bili košarkarji Krke še toliko bolj veseli, da jim je uspelo vnovič postati najboljši v državi. Ker je vsem skupaj uspelo, da je kapetan lahko v Stožicah ponosno dvignil pokal.

Začelo se je že pred finalom, ko so se odločili, da bo v finalni seriji on tisti, ki bo nosil kapetanski trak, in ko mu je Edo Murić predal svojo številko osem, ki je bila Smodišev zaščitni znak v karieri, sam pa vzel njegovo dotedanjo številko 33. Krka je dokaj gladko povedla z 2:0 v zmagah, čeprav njegov delež niti ni bil tak, kot bi si morda sam želel, za to niti ni bilo potrebe. Na tretji tekmi, na kateri je Olimpija večji del vodila, je v zaključku že bolj izstopal, a ni bilo dovolj za preobrat. Včeraj pa ni želel več ničesar prepuščati naključju. Stvari je kot pravi kapetan, kot igralec, za katerim so številne tekme na najvišji ravni, vzel v svoje roke. In povlekel Krkin voz, soigralci pa so mu sledili. Dosegel je točk 21 točk ob metu 5:6 za dve točki in 3:4 izza črte 6,75.

Glede na to, da sem končal kariero, mi končno ni treba biti tiho in lahko povem, kaj si mislim. Katastrofa! Marsikje sem bil, a to, kar sem doživel tu, je katastrofa. Da tako nekomu vsi nekam lezejo, vsi vemo, kam, je sramota vseh sramot.

»Komentar za to predstavo sploh ni potreben, lahko mu le čestitam za vse, kar je naredil na tej tekmi in v vsej svoji karieri,« mu je globok poklon namenil trener Krke Gašper Potočnik, ki je imel v Smodišu vodjo na parketu in še dodatnega pomočnika ob njem. »Bil je boj od prve do zadnje minute. Mislim, da smo več kot zasluženo osvojili še četrti naslov. Hvala vsem, soigralcem, trenerjem, navijačem, ljudem iz vodstva kluba. To je idealen konec dolge, naporne in uspešne kariere,« je dejal Smodiš, potem ko je kot kapetan dvignil pokal za najboljšega v državi, ob bučnem navdušenju soigralcev in navijačev pa prejel še priznanje za najbolj koristnega igralca finalne serije. Tudi sam je najbrž mislil, da bo pokal iz rok predsednika KZS Romana Volčiča dobil že v petek. »Takrat smo doživeli hladen tuš, ta nas je zbudil. Vedeli smo, da moramo tokrat odigrati čvrsto, moško tekmo. Olimpija je dokaj mlada ekipa, in če se jim bomo postavili po robu, pokazali zobe, bodo težko vzdržali do konca, kljub fenomenalni podpori vseh treh mož v sivem tako na tej kot na ostalih tekmah. Glede na to, da sem končal kariero, mi končno ni treba biti tiho in lahko povem, kaj si mislim. Katastrofa! Marsikje sem bil, a to, kar sem doživel tu, je katastrofa. Da tako nekomu vsi nekam lezejo, vsi vemo, kam, je sramota vseh sramot,« so brez zavor letele besede iz ust dolenjskega junaka. »Olimpiji želim, da se pobere, da Ljubljančani spet postanejo vrhunska ekipa, da bo imela slovenska košarka spet čim prej predstavnika v evroligi, mogoče tudi s to fenomenalno podporo sodnikov,« se je še enkrat obregnil ob delivce pravice.

Če bi šlo za življenje, bi še lahko stisnil. A na srečo ni tako. Tank je prazen, utrujenost, zasičenost. Ne gre več.

Tank je prazen

Smodiš je bil glede svoje predstave bolj skromen: »Vedel sem, da moram dati maksimum od sebe. Da bo drugače, če bom jaz tisti pravi, če se bom boril. Koši sploh niso bili pomembni, važno je bilo pokazati srce, kot sem ga imel včasih. Ekipa se je odzvala na to. V napadu sicer nismo blesteli, dali smo 70 točk, v obrambi pa smo se borili, tudi s podporo navijačev in z 'moško tekmo' smo osvojili naslov,« je dejal 33-letnik po tem, ko je odigral zadnjo tekmo v svoji karieri: »Če bi šlo za življenje, bi še lahko stisnil. A na srečo ni tako. Tank je prazen, utrujenost, zasičenost. Ne gre več.« Poslovil se je z devetim naslovom najboljšega v državi, petkrat je bil prvi v Rusiji, dvakrat v Italiji, drugič tudi zdaj v Sloveniji, prvič se je lovorike veselil leta 2000. »Oba slovenska naslova bosta imela posebno mesto v mojem srcu. Prvi je pomenil fenomenalen začetek, odskočno desko, drugi pa idealno slovo. Kjer se je začelo, se je tudi končalo. Obračamo novo stran.«