Bryan Adams, ki je prav pred kratkim, natančneje 5. novembra, praznoval svoj 55. rojstni dan, je imel zelo neprijetno otroštvo in mladost. Zato tudi ni čudno, da veliko raje govori o svojem delu, manj pa o zasebnem življenju. To je bilo predvsem zaznamovano z delom njegovega očeta Conrada, ki je bil po poklicu ameriški vojak. Družina Adams, v kateri je poleg Bryana odraščal še njegov mlajši brat Bruce, se je zaradi očetovega dela kar naprej selila. Bryan je tako odraščal v različnih državah – Kanadi, Veliki Britaniji, Izraelu, na Portugalskem, v Koreji, na Japonskem – in nikjer se ni počutil doma. In zato je že kot 12-letni deček kar trikrat na teden obiskoval psihiatra. »No, ne spomnim se, da bi šel k njemu trikrat na teden,« je pozneje dejal v nekem intervjuju, »drži pa, da so me starši vozili okoli psihiatrov, ker mi sami niso mogli do živega. Nisem jih spoštoval. Nisem hotel govoriti z njimi. Oče in mama sta se kar naprej prepirala. V tistem času sem se v celoti posvetil glasbi. Zaklenil sem vrata svoje sobe, dal ploščo na gramofon in igral na kitaro. Z njima se nisem hotel pogovarjati, ker sta bila čudaka. To mi je potrdil celo eden od psihiatrov, ki mi je ob neki priložnosti rekel, da na njegovem kavču ne bi smel biti jaz, ampak moji starši.«

V slabi družbi

Conrad Adams je sovražil že samo idejo, da bi njegov sin postal glasbenik, zato mu jo je skušal tako ali drugače izbiti iz glave. Menda ga je nenehno pretepal, kar je v zahtevku za ločitev kot glavni razlog navedla tudi njegova mama. »Mama se je menda ločila od očeta, ker je bil preveč nasilen,« priznava pevec, vendar dodaja, da je v svoji razlagi pretiravala. Elizabeth naj bi bila ločitev sprožila zato, ker je njen mož sina nenehno lovil po stanovanju in ga pretepal z vsem, kar mu je prišlo pod roke – s stolom, zakovico od pasu, copati, z orodjem ... »Ni bilo čisto tako, ampak od tega je tudi že tako dolgo, da o tem ne bi več razpravljal,« je jasen Bryan, ki pa vendarle ne more zanikati dejstva, da po tem, ko so se starši ločili, z očetom kar 12 let ni imel nobenih stikov več. Šele pred desetimi leti je spet navezal stike z njim.

Pri 15 letih je pustil šolo in padel v slabo družbo. »Najtežje obdobje, v katerem sem se spogledoval z alkoholom in mamili, sem preživljal že pred svojim 16 letom. Res se nočem spuščati v podrobnosti, ampak v tistem času sem se družil s skupino ljudi, ki je drvela po avtocesti do pekla.«

In kako mu je potem vendarle uspelo, da je skrenil s te avtoceste? »Aretirali so me in vrgli v ječo. Ko sem čakal mamo, da me pride rešit, mi je neki narednik dejal: 'Poglej jo naravnost v oči, ko bo prišla pote, in videl boš, kako nesrečna je zaradi tebe.' Res sem jo pogledal in si dejal: Tega ji ne smem več delati.«

Bryan je prepričan, da mu je obdobje, v katerem je užival mamila, pustilo sledi tudi na njegovem obrazu. »Brazgotine me spominjajo na tisti čas. Zato nisem nikoli naredil ničesar, da bi se jih znebil. Sprijaznil sem se s tem, da so del mojega značaja, del tistega, kar se mi je v življenju zgodilo.«

Glasba in fotografija

Ko se je zresnil, je postajalo njegovo življenje čedalje lepše. Čeprav se ni, menda tudi zaradi lastnih družinskih tragedij, nikoli poročil in si ustvaril družine, je našel smisel v glasbi in fotografiji. Na začetku osemdesetih let so o njem govorili kot o novem Bruceu Springsteenu, ker je nosil bele oprijete majice z izrezom na V, vendar se to ni nikoli zgodilo. Je pa kljub temu napisal številne nepozabne balade, kot so Can't Stop This Thing We Started, Let's make A Night to remember, 18 Till I Die, Please Forgive Me, Have You Ever Really Loved a Woman in najlepša med najlepšimi, Everything I Do (I Do It For You).

Veliki BA, kot ga kličejo glasbeni producenti, je v resnici za svoj glas presenetljivo majhen možak, saj v višino meri le 173 centimetrov. Živi v londonskem Chelseju, stanovanje pa ima tudi v Parizu. Raje kot kozarec vina si privošči zeliščni čaj, že več kot 25 let je zaprisežen vegan, še vedno pa je njegova najljubša razvada čokolada. V pogovoru daje videz previdnega, zadržanega človeka, ki govori počasi, premišljeno, v kratkih, jasnih stavkih.

Na vprašanje, ali je še kaj, kar bi rad dosegel v glasbi, je njegov odgovor – ne. Zato pa ima toliko več želja, načrtov in idej kot fotograf. V objektov svojega fotoaparata je ujel številne znane osebnosti iz sveta umetnosti. Za posebno čast pa si šteje, da njegova fotografija angleške kraljice Elizabete II. in princa Philipa visi v National portrait gallery v Londonu.