Oder je za dušo

Tako kot profesorji in nekateri umetniki lahko delam 20 odstotkov drugega. Pred kratkim sem si podaljšala status samostojnega kulturnega delavca, da ga imam na zalogi,« razlaga Violeta, ki poleg dela v parlamentu zaključuje stvari, ki jih je začela pred vstopom v politiko. Gledališko skupino otrok z downovim sindromom je prepustila kolegi Gašperju Jarniju, pred kratkim pa je zaključila še projekt v Pionirskem domu, kjer so z mladimi igralci dobrih deset mesecev pripravljali muzikal za otroke Šov strahov Svetlane Makarovič. »Bila je krasna izkušnja. Eva Moškon jih je učila petja, jaz igre. Skupaj smo pripravili krasno predstavo, nad katero je bila navdušena tudi Svetlana,« je povedala Violeta, ki je spretno krmarila med politiko – v treh mesecih so šli na troje volitev, in gledališčem. Pravi, da se v parlamentu vsak dan nauči kaj novega. »Borim se za zdravo hrano, proti pasjim bojem in hodim sadit drevesa v učne nasade. Uživam, kadar delam daleč od oči javnosti, saj smo takrat res koristni. Vsake toliko pa sem žalostna in obupana, ko vidim, kako dolga je pot od ideje do tega, da se nekaj premakne le za milimeter. Med ustvarjanjem se dobro počutim, žalosti pa me, ko videvam, kako so osebni interesi pred interesi državljanov. V umetnosti se takoj vidi dober rezultat, v politiki je dosti teže. Želela bi si čarobne paličice, da bi lahko hitro pomagala ljudem.« V gledališču jo bomo še videvali v predstavah Pekarna miš maš, Sapramiška in Srečno ločena. »Občinstva ne moreš poslati domov, ker si dobil službo. Na odru si privežem dušo,« je sklenila.