Zarja

Za debelost krive bakterije?

Sonja Grizila
1. 4. 2015, 07.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Za hujšanje velja, da če bomo pametno jedli in se veliko gibali, uspeh bo. Če ga ni, smo pač sami krivi, saj nimamo dovolj volje, poguma in zagnanosti. Samopostrežnica z različnimi »uspešnimi« dietami in dragimi pripravki je gromozanska, rezultati pa niso prav obetavni.

Profimedia

Kje ga lomimo? Zakaj nikakor ne uspemo ukrotiti pretiranega apetita ter se bašemo in nalivamo z bedarijami, za katere natančno vemo, da nam škodijo, a so takooooo odličnega okusa? Zakaj do poznega popoldneva še jemo zdravo in malo, potem pa se kot norci vržemo na vse, kar sodi v rubriko nezdravo in prepovedano? Je morda vzrok za to pomanjkanje bakterij?

Razlika med suhimi in onimi drugimi

Seveda nista dva človeka enaka (razen enojajčni dvojčki) in so primerjave nesmiselne, pa vendar – dve sestri, na primer, se hranita enako, ob istem času, gibata se približno enako, pa je ena suha in druga okrogla. Ali pa zakonca, ki se hranita doma in preživljata prosti čas skupaj, pa ima eden težave s težo, drugi pa ne. Pri tem je seveda pomemben faktor spol.

Različne reakcije ljudi  na zaužito hrano smo doslej razlagali na številne načine, znanstvene in predvsem neznanstvene, jasno pa je samo eno: če ješ zelo malo, si pač suh. Ni pa rečeno, da si zdrav. Od dveh pesti riža in skodelice zelenjave pač nihče ne more biti debel, pa čeprav niti s prstom ne migne. Vsi drugi načini omejevanja, ki nas obdržijo pri kolikor toliko idealni teži in pri moči, pa so lahko precej različni – od tega, da grizljamo samo meso in jajca, pa do tega, da zmečemo lonce proč in se hranimo kot zajci. No, skoraj. Vmes pa je seveda še nešteto »zanesljivih« načinov, kako shujšati ali se ne zrediti. Zadnja leta (ne)znanost tipa še v drugih smereh – da smo morda na nekatera živila alergični ali pa morda samo intolerantni zanje, da posamične krvne skupine nekaterih živil sploh ne prenašajo  in še marsikaj. Da torej morda nismo sami krivi za svojo požrešnost, ampak samo ne razumemo, kaj se dogaja v telesu.

Arhiv Svet24



Zdravljenje s človeškim blatom

Fuj. Že misel na iztrebke nas spravi na mejo slabosti. Pri dojenčkih človeško blato še nekako prenašamo, potem pa niti govoriti nočemo več o tem. Kaj šele da bi kdaj pogledali v straniščno školjko in ugotovili, kaj vse spravljamo iz sebe. A prav človeški iztrebki postajajo zadnje čase vir raziskovanja, ponekod, v omejenih krogih, pa tudi vir zdravljenja. Metoda ni nič novega in sodi celo v obdobje pred našim štetjem, ko so ljudje še imeli stik z naravo in so razumeli njeno logiko. Starodobni zdravniki so razumeli, da so lahko izločki zdravih ljudi zdravilo za bolne, ki ga vstaviš v človeka po obratni poti.

Se pravi, da se jim razredčeno blato nekako spravi čim globlje v črevo, kjer učinkuje kot sev, ki se razširi po prebavilih in zamenja nekoristne snovi s koristnimi. Iz blata je mogoče marsikaj ugotoviti – recimo katere snovi so slabo prebavljene in kateri organi potemtakem slabo delujejo. V blatu se seveda iščejo tudi  patogeni organizmi, od zajedavcev naprej, pa tudi koristni mikrobi, ki razkrajajo hrano, da jo potem telo lahko vsrka. Med njimi je na desetine bakterij, dobrih in slabih, in razmerje med njimi odloča, ali se bomo počutili dobro ali zanič, bomo zdravi ali bolni, očitno pa tudi  ali bomo debeli ali suhi. Vseh znanost še ne pozna, sluti pa, da so zelo pomembne.

Krivi so antibiotiki

Na kratko – v nekaterih klinikah po svetu že zdravijo nekatere, predvsem črevesne bolezni (recimo Crohnovo) s človeškim blatom. Problem so predvsem darovalci – da bi iz njihovih iztrebkov lahko naredili zares učinkovito zdravilo, ne bi smeli nikoli jemati antibiotikov, ki žal ne pobijejo le slabih, temveč tudi dobre bakterije. Seveda pa bi bilo dobro, ko bi se darovalci hranili s hrano, gojeno brez kemije, takšnih pa skorajda ni. Skratka pri postopkih uporabljajo blato darovalcev, ki vsaj pol leta niso jemali antibiotikov. Poročila pravijo, da pri nekaterih črevesnih boleznih začne nenavadno zdravilo učinkovati takoj, že v enem dnevu! Blato seveda ustrezno prečistijo, potem pa ga v tekoči obliki ali v ampulah spravijo na mesto v prebavilih, kjer bo najbolje učinkovalo. Seveda znanstveniki (predvsem pa bolniki) sanjarijo o tabletki, ki bi jo pogoltnili in s tem obnovili organizme v prebavilih, ki odločajo o tem, ali smo zdravi ali bolni, pa tudi ali smo suhi ali debeli.

Dokler pa je ni, se zavedajmo nekaterih resnic, brez katerih ni uspešnega hujšanja:

1. Ne jemljite antibiotikov za vsako figo, ampak le ko so zares potrebni
2. Zavedajte se, da naša prebavila niso kos hrani, s katero jih zabašemo, zato je treba jesti čim več naravno predelane, surove hrane, ki sama vsebuje potrebne encime za prebavo.  Obroki, sestavljeni iz  množice jedi, so najslabši, predvsem pa ne kombinirajmo beljakovin in ogljikovih hidratov, ker spravimo s tem prebavila v hude težave.
3. Velik kozarec tople vode, pol limone na tešče in dva kivija vzpodbudita prebavila, da se znebijo  odpadkov in pripravijo na nove pošiljke.
4. Globoko in pravilno (ne hitro!) dihanje spravlja nesnago iz telesa, tudi odpadke, ki so nastali pri hujšanju, o gibanju (ki nas tudi pripravi do globokega dihanja) pa tako ali tako vemo skoraj vse.